Jedro

Kriteriji za določitev presežnih delavcev so v zakonu le primeroma našteti, kar pomeni da je delodajalcu prepuščeno, da po predhodnem posvetovanju s sindikati sam konkretizira te kriterije. Tožena stranka je to storila, opravila je posvetovanje s sindikatom in se z njim sporazumela o določitvi kriterijev in je nato s sindikatom tudi sklenila sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev. V tem sporazumu je bilo določeno, da se po kriteriju delovne dobe upošteva samo neprekinjena delovna doba od zadnje zaposlitve dalje. Takšna ureditev ni nezakonita in tudi ne pomeni diskriminacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 7. 2011 ter za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, da ji delovno razmerje ni prenehalo 3. 8. 2011, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu proizvodnja dela II oz. na drugem ustreznem delu ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici povrne njene stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ji je tožena stranka enkrat že odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je o tem tekel spor pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 59/2009, da sta stranki v tem sporu sklenili poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala tožnico ponovno zaposliti s 1. 12. 2009 ter ji izplačati neto znesek 600,00 EUR. Glede na takšno poravnavo tožnica meni, da bi tožena stranka pri točkovanju po kriterijih za določitev presežnih delavcev, ki je bilo opravljeno pred izdajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, morala upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri toženi stranki, saj je tožnici v letu 2009 delovno razmerje prenehalo izključno zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 24. 11. 2009 izhaja, da je s tem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena 9. 1. 2006, kar očitno kaže na to, da bi tožena stranka pri točkovanju po kriterijih za določitev presežnih delavcev moralo upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri toženi stranki, saj je pogodba z dne 9. 1. 2006 prenehala veljati šele s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnica uveljavlja le glede vprašanja upoštevanja delovne dobe tožnice pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - sodišče prve stopnje je v zadevi Pd 59/2009 obravnavalo spor v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici podana v letu 2009. Spor se je zaključil s sodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in poln delovni čas za delovno mesto proizvodnja dela, z nastopom dela 1. 12. 2009 in tožnici v roku 30 dni brezobrestno plačala znesek 600,00 EUR neto - na podlagi sodne poravnave je bila med strankama 24. 11. 2009 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnica delo pri toženi stranki nastopila 1. 12. 2009 - iz delovne knjižice tožnice je razvidno, da je tožnici na podlagi prve odpovedi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 19. 3. 2009; s 1. 12. 2009 pa je bilo delovno razmerje znova sklenjeno - v sporazumu o kriterijih za določitev presežnih delavcev pri toženi stranki je določeno, da se po kriteriju delovne dobe, upošteva delovna doba pri delodajalcu in sicer samo neprekinjena delovna doba od zadnjega vstopa delavca - tožena stranka je pri točkovanju po kriteriju delovne dobe pri delodajalcu glede tožnice upoštevala le delovno dobo od 1. 12. 2009, ne pa tudi delovne dobe od 9. 4. 1998 do 19. 3. 2009. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico po kriteriju delovne dobe točkovala v skladu z sporazumom o kriterijih za določitev presežnih delavcev v družbi C. d.o.o.. Določba sporazuma, da se po tem kriteriju upošteva delovna doba pri delodajalcu oz. njegovih pravnih prednikih in sicer samo neprekinjena delovna doba od zadnjega vstopa delavca/ke je namreč povsem jasna in je ni mogoče tolmačiti drugače, kot pa je to storilo sodišče prve stopnje. V kolikor je bil delavec pri toženi stranki zaposlen z vmesnimi prekinitvami, se upošteva samo neprekinjena delovna doba od zadnjega ponovnega začetka delovnega razmerja. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožena stranka glede tožnice pravilno upoštevala le delovno dobo od 1. 12. 2009 dalje, ne pa tudi delovne dobe, od 9. 4. 1998 do 19. 3. 2009. Kriteriji za določitev presežnih delavcev so v 100. členu ZDR le primeroma našteti, kar pomeni da je delodajalcu prepuščeno, da o predhodnem posvetovanju s sindikati sam konkretizira te kriterije. Tožena stranka je to storila, opravila je posvetovanje s sindikatom in se z njim sporazumela o določitvi kriterijev in je nato s sindikatom tudi sklenila sporazum o kriterijih za določitev presežnih delavcev. V tem sporazumu je bilo določeno, da se po kriteriju delovne dobe upošteva samo neprekinjena delovna doba od zadnjega vstopa delavca. Takšna ureditev ni nezakonita in tudi ne pomeni diskriminacije.

Zmotno je tožničino prepričanje, da bi tožena stranka zaradi določbe 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2009 pri točkovanju morala upoštevati tudi delovno dobo tožnice, ki jo je ta imela pred 1. 12. 2009. V 16. členu citirane pogodbe je namreč določeno, da ta pogodba prične veljati z 1. 12. 2009 in da s tem dnem preneha veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi, sklenjena 9. 1. 2006. Vendar pa na podlagi te določbe ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje za sporno obdobje od 19. 3. 2009 do 30. 11. 2009. V tem obdobju tožnica ni bila v delovnem razmerju, ne v praktičnem in tudi na podlagi pogodbe. Pogodba z dne 24. 11. 2009 je glede nastanka delovnega razmerja povsem jasna, tožnica delo nastopi z dnem 1. 12. 2009. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je šlo pri zapisu 16. člena za očitno površnost pri pripravi besedila pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi z dne 9. 1. 2006 je bila odpovedana, ta odpoved v individualnem delovnem sporu Pd 59/2009 ni bila razveljavljena, saj se je navedeni spor končal s sodno poravnavo, ki v samo odpoved ni posegla. Glede na vse navedeno niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je določba 2. odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2009 nična. Ta določba ne pomeni, da ima tožnica pri toženi stranki delovno dobo brez prekinitve. Prekinitev delovne dobe za čas od 19. 3. 2009 do 30. 11. 2009 je izkazana, prav tako ponoven „vstop“ tožnice v delovno razmerje z 1. 12. 2009. Sicer pa pogodba o zaposlitvi, ki je že prenehala veljati na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ta odpoved pa v sodnem sporu ni bila razveljavljena, zato ne more še enkrat prenehati veljati, tokrat na podlagi kasnejšega sporazuma, vsebovanega v novi pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je v celoti spoštovala določbe ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev in da je bila tožnica zakonito uvrščena med presežne delavce. Tožnica je bila na seznam presežnih delavcev uvrščena na podlagi kriterijev, ki jih je tožena stranka zakonito določila. Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti iz 97. člena ZDR o obveščanju in posvetovanju s sindikatom, prav tako obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje, kakor jo določa 98. člen ZDR. Tožena stranka je izpolnila tudi obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR in pred odpovedjo preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.