Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Avans tožene stranke je bil namenjen za poravnavo obveznosti v zvezi z grobimi gradbenimi oziroma zemeljskimi deli, ne pa v zvezi z dobavo in polaganjem umetne trave ter dobave konstrukcije za tenis.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 7.578.486,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.139.287 SIT od 19.12.1997 do plačila, od 2.439.199,16 SIT pa od 16.1.2003 do plačila in ji povrniti 611.377,80 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 do plačila. Ocenilo je, da je bil avans 500.000 ATS namenjen za poplačilo obveznosti po računu z dne 14.12.1994, št. 120/94, ki ni predmet tega spora.
Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev, ker je nepravilno uporabilo določbe o pritožbenih novotah. Prav tako ni odločilo o pritožbeni trditvi, da ne gre več za gospodarski spor, od rešitve tega vprašanja pa je odvisna taksna zaveza tožene stranke. Vtoževana terjatev je posledica dejstva, da je bil plačani avans 500.000 ATS pobotan z drugo terjatvijo, ne pa s terjatvijo, za plačilo katere je bil namenjen. Z izpolnitvijo pravnomočne sodne odločbe bo toženec ponovno plačal umetno travo, čeprav je to storil že v letu 1994. To nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Tožena stranka je bila obveščena, da bo avans, namesto za umetno travo, porabljen za poplačilo gradbenih del, česar pa ni nikoli odobrila. Pobot, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni dopusten, saj ne gre za "medsebojno zapadlo in dospelo terjatev". Skoraj popolnoma identični štampiljki z oznako s.p. oziroma d.o.o. sta zavedli sodišče, da je spregledalo očitno nasprotje med listinskimi dokazi in izpovedbo M. U. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Povsem nejasno je, na katero bistveno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo pritožbeno sodišče, meri tožena stranka s skopo revizijsko trditvijo, da "ni bilo odločeno o pritožbeni trditvi, da ne gre več za gospodarski spor, od tega pa je odvisna taksna zaveza toženca". Pritožbeno sodišče je namreč sporno zadevo obravnavalo po pravilih rednega pravdnega postopka, ne pa po pravilih posebnega postopka v gospodarskih sporih (glej uvod sodbe pritožbenega sodišča). Premalo je substanciran tudi očitek, naslovljen na pritožbeno sodišče, o nepravilni uporabi določila, ki se nanaša na pritožbene novote, torej prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP). Pritožbeno sodišče ni vsebinsko presojalo trditve, da je bila pogodba z dne 24.5.1995, št. 1/95, "naknadno izsiljena", ker je ugotovilo, da je toženec to trditev prvič postavil šele v pritožbi. Ker revident ni obrazložil, zakaj se ne strinja s tem razumnim stališčem oziroma v čem je nepravilna uporaba postopkovnih določb s strani sodišča druge stopnje, podrobnejši odgovor s strani revizijskega sodišča v tej smeri ni potreben. Končno je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Tožena stranka zato ne more uspeti z ugovorom, da je izpoved M. U. v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi (izpovedal je, da naj bi 500.000 ATS prejel za plačilo računa 120/94, v dopisu z dne 25.1.1995 pa je priznal, da je avans prejel v mesecu oktobru 1994). Četudi sodišče listinske dokaze in zapisnike o zaslišanju strank in prič napačno dokazno tolmači, gre le za zmotno dokazno oceno, ne pa za "protispisnost" oziroma absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Jedro obravnavanega spora je bilo v vprašanju, ali je bil s plačilom 500.000 ATS poravnan dolg po računu z dne 14.12.1994, št. 120/94, ali po pogodbi z dne 24.5.1995, št. 1/95. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to ugotovitev sprejelo kot pravilno, da je bil avans namenjen za poravnavo obveznosti v zvezi z grobimi gradbenimi oziroma zemeljskimi deli, ne pa v zvezi z dobavo in polaganjem umetne trave ter dobave konstrukcije za tenis. Vse revizijske navedbe, z izjemo tistih, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo, so izključno prikrita polemika tožene stranke z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, torej z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zmotna oziroma nepravilna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so takšne trditve neupoštevne. Tudi opozarjanje na nepravilno "materialnopravno" uporabo instituta pobota je manever, s katerim skuša tožena stranka izpodbijati dejansko stanje, na katerega je pri odločanju o reviziji vezano revizijsko sodišče. Konkretni življenjski primer ne ustreza abstraktnemu dejanskemu stanju, ki je predpostavka pobotanja. Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga do druge obenem upnik in dolžnik (primerjaj s 336. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SRFJ, št. 29/78 in nasl.). V obravnavani zadevi tožena stranka ni imela nobene terjatve proti tožeči stranki, ampak je bilo sporno le, ali je bil s plačilom 500.000 ATS poravnan dolg tožeče stranke ali pa terjatev M. U. Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).