Jedro

Odškodninska odgovornost drugega toženca je objektivna, ker je škoda nastala v zvezi z uporabo avtomobila, katerega lastnik je (174. čl. ZOR). Zato ima ugotavljanje njegove krivde pomen samo toliko, kolikor to lahko vpliva na obstoj razbremenitvenih razlogov po 3. odst. 177. čl. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni tožnikom za dve tretjini škode, ki jim je nastala v prometni nezgodi dne 11.3.1988. Ugotovilo je, da je prišlo dne 11.3.1988 v kraju Rakovnik do nesreče, v kateri je drugi toženec z levim bočnim delom svojega avtomobila zadel prvega tožnika, ki je prečkal cesto z leve strani. Cesta je bila pregledna, toženec je vozil s hitrostjo 40 km na uro in bi lahko opazil tožnika, ko je stopil na bankino. Če bi bil toženec dovolj pozoren, bi lahko preprečil nesrečo. Vendar pa je kritično situacijo povzročil mladoletni tožnik, ki je bil brez nadzorstva in je prečkal cesto tam, kjer zaradi vodnega jarka na drugi strani tega ni bilo mogoče pričakovati.

To sodbo so s pritožbami izpodbijale vse pravdne stranke, vendar je sodišče druge stopnje njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema bistvene dejanske ugotovitve in poudarja, da bi drugi toženec lahko preprečil nesrečo. Pri tem opozarja, da bi toženec lahko videl skupino otrok ob cesti. Sklicuje se na objektivno odgovornost toženca in trdi, da niso ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko deloma razbremenil svoje odgovornosti. Toženec bi glede na bližino hiš otroka lahko pričakoval. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost drugega toženca je objektivna, ker je škoda nastala v zvezi z uporabo avtomobila, katerega lastnik je (174.čl. ZOR). Zato ima ugotavljanje toženčeve krivde pomen samo toliko, kolikor to lahko vpliva na obstoj razbremenitvenih razlogov po 3. odst. 177.čl. ZOR. V zvezi s tem je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno in na drugi stopnji potrjeno, da bi toženec lahko videl skupino otrok na travniku v bližini ceste in da bi mladoletnega tožnika lahko zagledal, ko je ta prišel na bankino - pred tem pa ne zaradi cestnega nasipa. Toženec zaradi premajhne pazljivosti tožnika ni opazil, zato pred nesrečo ni zaviral. Po drugi strani pa je bilo glede ravnanja mladoletnega tožnika ugotovljeno, da je pri prečkanju ceste zadel toženčev avto v levi bok in da je cesto prečkal na kraju, kjer zaradi vodnega jarka na drugi strani tega ni bilo mogoče realno pričakovati. Po ugotovitvi obeh sodb, ki sta se glede tega oprli na mnenje izvedenca, je s tem kritično prometno situacijo povzročil tožnik. Tožnikovo ravnanje je v neposredni vzročni zvezi z nesrečo in s škodo, ki je tedaj nastala tožeči stranki. Tako ravnanje vpliva na odškodninsko odgovornost, saj je s tem tožnik delno prispeval k nastanku škode (3. odst. 177.čl. ZOR). Razlogi, na katere se sklicuje revizija, te ugotovitve ne morejo spremeniti.

Tožeča stranka ima prav, ko opozarja, da je bil dogodek za tožnika predvidljiv. Če ne bi bil predvidljiv in če posledic toženec ne bi mogel preprečiti, bi bil prost odgovornosti (2. odst. 177.čl. ZOR). V tem primeru bi imelo ravnanje oškodovanca za toženca znake višje sile (nepredvidljivost dogodka in neodvrnljivost posledic). Ker teh značilnosti tožnikovo ravnanje ni imelo, je pa kljub temu prispevalo k nastanku škode, je treba obseg odgovornosti toženca kot povzročitelja škode in tožnika kot oškodovanca ugotoviti glede na delež prispevka k nastanku škode vsakega od njiju. Tožnikov delež v obsegu 1/3 in toženčev delež v obsegu 2/3, ki izhaja iz izpodbijanih sodb, je tudi po stališču revizijskega sodišča ugotovljen pravilno. Toženčev delež odgovornosti je večji, ker je bil pri nastanku škode udeležen kot imetnik nevarne stvari, tožnikov delež pa je tudi upošteven, saj je z nenadnim prečkanjem ceste na kraju, kjer to ni imelo predvidljivega smisla (vodni jarek na drugi strani ceste) in na način, ki je otežil pravočasno reakcijo (prihod preko nasipa, zaraščenega z visoko travo in z zadetjem v bok avtomobila), sam povzročil nevaren položaj. Pri takem stanju stvari zadene del odgovornosti za škodo tožnika samega. Delež tožnikove odgovornosti v obsegu 1/3 je glede na ugotovljene okoliščine pravilno ugotovljen. Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Sodbi prve in druge stopnje temeljita na pravilni uporabi materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).