Jedro

Nadrejeni delavec je začel vpiti na tožnico, ker je izdelala večje število parabol kot ji je bilo naročeno. Do preseganja števila izdelanih parabol je prišlo zato, ker je tožnica kljub temu, da je vedela, koliko dobrih kosov teh parabol mora narediti, to število presegla, ker se je bala, da bi jo videl kateri od šefov, kako stoji brez dela. Spornega dogodka ni mogoče opredeliti niti kot nadlegovanje (člen 6.a/1 ZDR) niti kot trpinčenje (člen 6.a/4 ZDR). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Da se lahko določeno neželeno vedenje (takšno je bilo prav gotovo tudi vedenje nadrejenega) opredeli kot nadlegovanje, mora biti to vedenje povezano z osebno okoliščino delavca in z učinkom ali namenom prizadejati njegovo dostojanstvo oziroma mora namen tega vedenja ustvariti zastraševalno sovražno ponižujoče sramotilno ali žaljivo okolje. Sporno ravnanje tožničinega nadrejenega ni bilo namenjeno prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma ustvariti neustrezno delovno okolje, prav tako pa ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje. Bistvo trpinčenja je v ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten izbruh tožničinega nadrejenega, usmerjen proti tožnici zaradi prevelikega števila izdelanih parabol, zato ni predstavljal trpinčenja, kot ga opredeljuje 6.a/4 člen ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2009 dalje do plačila in na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.379,21 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da tožnici povrne njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Spornega dne je tožnica naredila 4 ali 5 parabol več od naročenega števila, kar glede na izvedene dokaze ni predstavljalo niti težave niti škode niti kršitve delovnih obveznosti pri toženi stranki. Že to dejstvo njenega nadrejenega A.A. ni upravičevalo pri njegovem verbalnem napadu na tožnico. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica več parabol od naročenih izdelala zato, ker se je bala, da jo kdo od nadrejenih ne bi videl brez dela. Ker ji preddelavec ni dal ustreznih navodil, je v proizvodni liniji prišlo do zapleta, večje število izdelanih parabol pa ni predstavljalo kršitve pravil delovnega procesa. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica storila karkoli narobe, nekorektno je ravnal le nadrejeni delavec A.A.. To pomeni, da se ni mogoče sklicevati na sodno prakso, po kateri naj opozarjanje na napake pri delovnem procesu ne bi predstavljalo nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi dejstvo, da A.A. tožnici kljub vidnim psihičnim posledicam ni dovolil, da odide domov. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi A.A. pretnjo, ki sta jo izpostavili tako tožnica kot njena mati, B.B., da tožnica ne bo dobila nove pogodbe o zaposlitvi pri agenciji, katere uporabnik delavcev je bila v kritičnem času tožena stranka. Prav tako je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta kričala tako tožnica kot A.A., saj je kričal le slednji. To sta jasno izpovedali tako tožnica kot B.B., ki je bila ob spornem dogodku prisotna, priča C.C. se je samega dogodka bolj slabo spominjala, priča D.D. pa je izpovedala, da je o prepiru med tožnico in A.A. slišala le od drugih delavcev. Ker sodišče prve stopnje A.A. ni zaslišalo, bi moralo v celoti slediti opisu škodnega dogodka, kot sta ga podali tožnica in B.B. ali pa bi moralo A.A. prisilno privesti. A.A. ni imel prav nobenega razloga, da je tožnico verbalno napadel. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 44. člena ZDR niti splošnega obligacijskega načela, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi drugemu povzročil škodo (10. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je A.A. posegel v tožničino osebnostno sfero in da so ji zato nastale zatrjevane posledice, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da v A.A. ravnanju ni bilo protipravnosti. V odškodninskem pravu je nedopustnost širši pojem od protipravnosti, vendar pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Protipravno je lahko tudi enkratno ravnanje, kar je bil tudi neupravičen verbalni napad na tožnico. Takšno razlago bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi pri tožnici, ki je šibkejša stranka pogodbenega razmerja napram toženi stranki. Tudi pri ugotavljanju vzročne zveze sodišča prve stopnje tožničinih osebnih značilnosti ne bi smelo jemati kot njenega prispevka k nastali škodi. Poleg tega se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev (ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnice in B.B., zakaj je upoštevalo le izpovedbi prič C.C. in D.D.), ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče A.A., s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje tudi po uradni dolžnosti izvajati dokaze, če je tekom postopka ugotovilo, da so tožbene navedbe primerne za subsumpcijo pod 6.a člen ZDR (34. člen ZDSS-1, 285. člen ZPP). Pričo A.A. bi moralo privesti prisilno, če tožena stranka ni mogla zagotoviti njene navzočnosti na obravnavi. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče pri tej odločitvi upoštevati 38. člen ZDSS-1. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževala odškodnino, sklicujoč se na 6.a člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Navajala je, da je dne 28. 9. 2009 zaradi nekontroliranega verbalnega napada nadrejenega delavca A.A. zapadla v šok, bila je prestrašena, počutila se je ogroženo in ponižano. Zatrjevala je, da se je takoj po verbalnem napadu začel močan glavobol, pričela se je tresti, prišlo je tudi do bruhanja, zaradi česar je poiskala pomoč v ambulanti splošne nujne pomoči, pregledana pa je bila tudi v službi za urgentno nevrologijo. Poleg tega je bila v kritičnem času tudi dvakrat pregledana pri svojem zdravniku, ki jo je napotil na pregled v Center za izvenbolnišnično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v E.. Tožnici so bila v tem času predpisana tudi različna zdravila, do 27. 10. 2009 pa ji je bil odobren tudi bolniški stalež.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili tožnica in tožena stranka, zaslišalo tožnico, priče B.B., C.C. in D.D., pribavilo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je neutemeljen. Ostale predlagane, a ne izvedene dokaze je zavrnilo kot nepotrebne, ker je zaključilo, da že izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnica je odškodnino za zatrjevano škodo utemeljevala z dogodkom, do katerega je prišlo 28. 9. 2009, ko je nadrejeni delavec A.A. začel vpiti nanjo, ker je izdelala večje število parabol, kot pa ji je bilo naročeno. Do preseganja števila izdelanih parabol je prišlo zato (izpovedba tožnice), ker je tožnica kljub temu, da je vedela, koliko dobrih kosov teh parabol mora narediti, to število presegla, ker se je bala, da bi jo videl kateri od šefov, kako stoji brez dela. Glede na zgornjo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na tožničini izpovedi, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je do večjega števila izdelanih parabol od načrtovanih prišlo zaradi zapleta na liniji, da tožnica ni ravnala nepravilno (priča C.C., ki je v letu 2009 delala na kontroli pregledovanja žarometov, je pojasnila, da se je bilo potrebno držati naročene količine izdelkov in da izdelkov niso delali na zalogo), saj ni upoštevala navodil tožene stranke, prav tako pa ni bistvena njena pritožbena trditev, da njeno ravnanje toženi stranki ni povzročilo škode. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da je do reakcije nadrejenega delavca A.A., ki je bila sicer tudi po prepričanju pritožbenega sodišča neprimerna, prišlo zaradi tožničinega ravnanja, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnice glede navedenega neutemeljene.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da spornega dogodka dne 28. 9. 2009 ni mogoče opredeliti niti kot nadlegovanje (člen 6.a/1 ZDR) niti kot trpinčenje (člen 6.a/4 ZDR). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Da se lahko določeno neželeno vedenje (takšno je bilo prav gotovo tudi vedenje A.A.) opredeli kot nadlegovanje, mora biti to vedenje povezano z osebno okoliščino delavca in z učinkom ali namenom prizadejati njegovo dostojanstvo oziroma mora namen tega vedenja ustvariti zastraševalno sovražno ponižujoče sramotilno ali žaljivo okolje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da je bilo sporno ravnanje A.A. namenjeno prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma ustvariti neustrezno delovno okolje.

Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da A.A. ravnanje ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje. Bistvo trpinčenja je v ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten A.A. izbruh dne 28. 9. 2009, usmerjen proti tožnici zaradi prevelikega števila izdelanih parabol, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni predstavljal trpinčenja, kot ga opredeljuje že omenjeni 6.a/4 člen ZDR. Ob tem ne gre prezreti izpovedbe B.B. (enako je izpovedala tudi tožnica), da A.A. pred dnevom spornega dogodka nad tožnico ni vpil, da so pri toženi strani delavci sicer navajeni na vpitje, saj vpijejo transporterji, preddelavci, vsi (zato da se jih sliši, npr. tudi zaradi dostave različnih materialov za obratovanje proizvodnje). Podobno izhaja tudi iz izpovedb prič C.C. in D.D.. Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da sicer vpitje v delovnih prostorih pri toženi stranki, kjer je delala tudi tožnica, ni nekaj neobičajnega (očitno tudi zaradi jasnejše komunikacije). Po stališču pritožbenega sodišča za oceno ravnanja A.A. ni nepomembno, da je do njegovega kričanja prišlo v delovnih prostorih tožene stranke, kjer so bili delavci (tudi zaradi narave delovnega okolja) navajeni na glasno govorjenje oziroma vpitje. Prav gotovo pa bi bila situacija drugačna, če bi prišlo do A.A. verbalnega napada s kričanjem na tožnico v delovnem okolju, ki ni obremenjeno z določeno stopnjo hrupa (npr. v pisarni).

Na podlagi izpovedb prič C.C. in D.D. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v prepiru med tožnico in A.A. kričala tudi tožnica. Tožnica in njena mati B.B. sta to sicer zanikali, vendar pritožbeno sodišče ne najde utemeljenih razlogov, da v zvezi s tem ne bi sprejelo dokazne ocene in zaključkov prvostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je v času spornega prepira kričala tudi tožnica. O tem sta namreč izpovedali tako C.C. kot tudi D.D.. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da naj bi se C.C. dogodka slabo spomnila. C.C. je namreč izpovedala, da je zadevo glede spornega dogodka že malo pozabila, spomnila pa se je, da sta kričala tako tožnica kot pred delavec. V tem delu izpovedba priče ne dopušča dvoma o tem, da je prišlo med tožnico in A.A. do medsebojnega kričanja. Tudi iz izpovedbe D.D. izhaja, da je tega dne slišala samo prepir in da sta se kregala tožnica in A.A.. Izpovedbo priče, da je o prepiru med tožnico in A.A. slišala od sodelavcev, pa je potrebno razumeti tako, da je od sodelavcev dobila pojasnilo o vsebini tega prepira. Iz izpovedbe navedene priče namreč jasno izhaja, da je slišala prepir in da sta se prepirala tožnica in njen nadrejeni delavec.

Za odločitev o utemeljenosti tožničine pritožbe ni bistvena njena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tega, da tožnici A.A. ni dovolil, da bi po spornem dogodku odšla domov, saj je tožnica kljub temu, da za to ni imela dovoljenja pristojnega delavca tožene stranke, zapustila proizvodnjo pri toženi stranki.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, s katerim uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 215 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ob opustitvi zaslišanja A.A. (tožnica sicer A.A. niti ni predlagala za zaslišanje) ni sledilo njeni izpovedbi in izpovedbi B.B.. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje dejstva v zvezi s potekom prepira ugotovilo na podlagi dokazne ocene izpovedb tožnice in prič B.B., C.C. in D.D., pri čemer je verjelo izpovedbama slednjih dveh. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka z neuporabo 215. člena ZPP ni storilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker je dokazni postopek zaključil drug sodnik od tistega, ki je neposredno izvajal dokaze. Pooblastilo za takšno odločanje je imel prvostopenjski sodnik v členu 302/3 ZPP, eventuelno kršitev te določbe pa je potrebno opredeliti kot relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, ki bi jo morala tožnica uveljavljati takoj, ko bi bilo to mogoče (člen 286/b ZPP), torej najkasneje ob zaključku glavne obravnave pred sodišče prve stopnje. Tega pa tožnica ni storila, zato je s to svojo pritožbeno navedbo, ki je tudi sicer neutemeljena, prekludirana.

Sodišče prve stopnje se je o ozirom na delovno okolje, v katerem je potekal prepir med tožnico in nadrejenim delavcem ter glede na dejstvo, da je tožnica kljub drugačnim navodilom tožene stranke izdelala preveč parabol, utemeljeno sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 561/2011 z dne 21. oktober 2011, kjer je bilo zavzeto stališče, da opozarjanje na napake pri delu in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu. Prav tako je bilo v citirani zadevi zavzeto stališče, da ima delodajalec pravico delavca opozarjati na napake pri njegovem delu in mu izrekati ukrepe v primeru nespoštovanja delovnih dolžnosti (do izreka kakršnegakoli ukrepa v primeru tožničinega ravnanja sicer v konkretnem primeru ni prišlo). V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožnice, iz katerega smiselno izhaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi nadrejenega delavca A.A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagala. Za zaslišanje je bil A.A. predlagan s strani tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je izvedbo tega dokaza opustilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno že na podlagi izvedenih dokazov. Če je tožnica menila, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja A.A. storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (ki jo sedaj zatrjuje v pritožbi) bi moralo to kršitev po stališču pritožbenega sodišča uveljavljati takoj, ko bi to bilo mogoče. Ker navedenega tožnica ni storila, je v zvezi s to pritožbeno navedbo tudi prekludirana.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških v tem individualnem delovnem sporu odločiti upoštevaje 38. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pogoj za uporabo 1. odstavka 38. člena ZDSS-1, iz katerega izhaja, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je vsaj delen uspeh delavca v sporu. Tožnica pa je bila v tem individualnem delovnem sporu v celoti neuspešna, zato sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti omenjene določbe ZDSS-1 pri odločanju o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.