Jedro

Ker gre v primeru odločanja o izdaji začasne odredbe za nujne postopke, sodišče ne more izvajati dokazov s postavitvijo izvedencev.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper odločbo inšpektorja za okolje, s katero ji je ta odredil, da mora v roku 15 dni od vročitve odločbe izrabljene gume, skladiščene na zemljiščih s par. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. …, odmakniti od vodov omrežja za prenos in distribucijo električne energije za najmanj 15 m tlorisne razdalje. Prav tako je odredil, da mora v roku do 31. 1. 2013 z navedene lokacije odstraniti vse izrabljene gume, ki niso prekrite z gramozom v skupni količini 79.365,5 m3, tako da jih odda ali prepustiti zbiralcu odpadkov, odda izvajalcu obdelave odpadkov ali proda trgovcu z odpadki. V obrazložitvi odločbe inšpektor navaja, da je tožeči stranki dne 13. 6. 2012 prenehalo veljati okoljevarstveno dovoljenje z dne 4. 12. 2006, s tem pa tudi vse pravice, ki so ji bile podeljene z navedenim dovoljenjem. S prevzemanjem izrabljenih gum je postala njihov imetnik, zato je inšpekcijska zavezanka. Odpadne gume ležijo znotraj 15 m tlorisne razdalje visokonapetostnih daljnovodov električne energije, kar je v nasprotju z določbami Pravilnika o skladiščenju izrabljenih gum. S tem je podana pravna podlaga določena v prvem odstavku 157. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki opredeljuje dolžnosti inšpektorja v primeru, ko ugotovi kršitve zakona ali drugih predpisov.

Odločbo inšpektorja za okolje je potrdila tudi tožena stranka z odločbo 0618-1284/2012 z dne 28. 2. 2013. Ugotavlja, da sta oba ukrepa izrečena na podlagi 157. člena ZVO-1, saj v obravnavanem primeru ni podan zakonski dejanski stan iz 157.a člena istega zakona, ki se nanaša na primere nezakonito odloženih odpadkov. V tem primeru je namreč v času odlaganja odpadkov obstajalo veljavno okoljevarstveno in gradbeno dovoljenje za predelavo oz. vgradnjo v opuščeno gramozno jamo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zemljišče, na katerem so odložene odpadne gume, v lasti in posesti Občine A., saj je zemljišča dne 23. 5. 2012 vrnila v posest občini. Inšpekcijski organ zato nima pravice odrediti ukrepov zoper njo, ker zemljišč nima več v posesti, pred tem pa je obratovanje naprave teklo v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Inšpekcija bi zato morala sporni ukrep odrediti izvajalcu javne službe, stroške odstranitve pa naložiti lastniku zemljišča. Pri tem se sklicuje na odločbo Upravnega sodišča opr. št. I U 582/2011. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V okoljevarstvenem dovoljenju je bilo izrecno predvideno, da se predelani gumeni agregat uporablja kot umetno pripravljena zemljina oz. na način, da se vnaša v tla. V zvezi s tem je bilo tožeči stranki tudi izdano gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, katerega sestavni del je tudi vodno soglasje Agencije RS za okolje z dne 31. 8. 2007 in 30. 11. 2007. Namen predelave po okoljevarstvenem dovoljenju je bil primarno v tem, da se predelani gumeni agregat vnaša v tla v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Za odlaganje odpadnih gum je torej obstajala veljavna pravna podlaga. Navedeno pa je bilo kasneje tožeči stranki onemogočeno in sicer zaradi ravnanja upravnega organa, ki ima vse znake protipravnosti. Gradbeno dovoljenje je izdal organ, ki za to ni pristojen. Sedanje stanje, ko določene količine izrabljenih gum še niso prekrite z zemljino, je tako posledica protipravnega ravnanja upravnega organa, posredno pa tudi Občine A. Zaradi navedenega tožeči stranki nastaja izredno visoka škoda in sicer zaradi plačila stroškov za 12 delavcev, stroškov stojnine štirih delovnih strojev, plačila za služnost, stroškov gradbenega nadzora in amortizacije mlina za mletje gum, izgubljenega dobička zaradi izpada dejavnosti, strokovnega nadzora, požarnega nadzora ter pokrivnega materiala. Mesečno škoda znaša 308.397,57 EUR, pri čemer tožnica to škodo trpi že od 14. 7. 2011 dalje. Navedeno škodo je v gospodarskem sporu na Okrožnem sodišču na Ptuju v zadevi II Pg 1736/2011 ugotovila finančna izvedena dr. B.B. v izvedenskem mnenju z dne 24. 4. 2012. Iz navedenega mnenja jasno izhaja, da gre za škodo, ki je posledica dejstva, da tožeča stranka zaradi zadržanja gradbenega dovoljenja ni mogla izvajati dejavnosti predelave avtomobilskih gum. Naknadno po izdaji izpodbijane odločbe pa tožeči stranki grozi dodatna škoda v znesku 52.023,30 EUR za kritje stroškov postopka izvršbe, ki je že v teku. Tožeča stranka navedenega zneska ne more plačati, ne da bi to povzročilo blokado njenih računov, takojšnjo nelikvidnost in insolventnost ter nezmožnost plačevanja dobaviteljev in delavcev ter posledično neizogiben stečaj. Zaradi nastanka že opisane škode bi ji bil z izterjavo zneska 52.023,30 EUR povzročen dokončni ekonomski propad, kar bi posledično pomenilo tudi prenehanje delovnih razmerij za preko 120 delavcev. Če bi torej prišlo do izvršbe izpodbijanega sklepa, sodno varstvo za tožečo stranko ne bi bilo učinkovito, saj škode, ki bi nastala delavcem in njihovim družinam zaradi stečaja ne bi bilo mogoče popraviti. V konkretnem primeru so torej pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu težko popravljive škode izpolnjeni, zato predlaga, da sodišče do izdaje pravnomočne sodbe zadrži izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ni izkazala razlogov za odložitev izvršitve. Njene navedbe so pavšalne in z ničemer izkazane. Sicer pa je tožeča stranka na zapisnik dne 18. 4. 2013 izjavila, da bo prostovoljno odmaknila gume ter da je našla kupca zanje. V obravnavanem primeru je podan javni interes, da se inšpekcijska odločba čim prej izvrši, zato predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Občina A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožeča stranka ne more opravljati dejavnosti predelave odpadkov, ker je potekla veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja. Tako je še vedno imetnica odpadkov (odloženih gum) ter se navedene obveznosti ne more rešiti s samovoljno opustitvijo posesti nepremičnin, kamor je te gume odlagala. Domnevna škoda, ki bi ji naj nastala, se ne nanaša na škodo zaradi izvršitve izpodbijanega akta, temveč na škodo zaradi ravnanja upravnih organov v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja. V zvezi s plačilom stroškov izvršbe v znesku 52.023,30 EUR pa tožeča stranka ni izkazala, da bi to predstavljalo težko popravljivo škodo. Ugovor, da bi prišlo do insolventnosti ter da bi brez dela ostalo 120 delavcev, je pavšalen in z ničemer dokazan. V letih 2010 in 2011 je tožeča stranka s svojim poslovanjem ustvarila več kot 5 mio EUR prihodkov letno. Razen tega tožeča stranka ni izkazala okoliščine, da odložitev izvršitve ne bi bila v škodo javnemu interesu. Pristojni organi so namreč ugotovili, da je samovoljno in protipravno opustila vsakršno varovanje odlagališča odpadnih gum. Ker so te odložene v neposredni bližini vodov električnega omrežja, je že C. d.o.o. ugotovil, da deponija odpadnih gum ogroža varno obratovanje visokonapetostnega daljnovoda. Tako obstaja velika požarna ogroženost celotnega širšega območja in s tem tudi verjetnost nastanka emisij strupenih plinov, zato je hitra odstranitev odpadnih gum v javnem interesu. Predlaga, da sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Predlagana začasna odredba se nanaša na ukrep okoljskega inšpektorja, ki je bil tožeči stranki izrečen na podlagi 156. člena ZVO-1. V zvezi z izrečenim ukrepom tožeča stranka predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o zadevi.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Navedeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po citirani določbi morajo biti izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna le, če so ti pogoji izpolnjeni.

Primarno zakon govori o nastanku težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Zaradi nujnosti postopka mora stranka že v sami zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, s stopnjo verjetnosti pa mora dokazati tudi, da takšna škoda predstavlja zanjo težko popravljivo škodo. Tožeča stranka v vlogi navaja, da ji je bilo zaradi protipravnega ravnanja upravnega organ (gradbeno dovoljenje za predelavo odpadnih gum v gumeni agregat za sanacijo gramozne jame je izdal nepristojni organ) onemogočeno, da v celoti predela odpadne gume v gumeni agregat, za kar je imela veljavno okoljevarstveno dovoljenje. Zatrjuje, da ji zaradi navedenega nastaja mesečno škoda v znesku 308.397,57 EUR, kot je ugotovila sodna izvedenka finančne stroke v izvedenskem mnenju z dne 24. 4. 2012. Navedena škoda obsega stroške za plače 12 delavcev, najem strojne opreme in delovnih pripomočkov, kakor tudi izpada dohodka. V zvezi z navajanjem navedene škode sodišče ugotavlja, da se ta škoda nanaša na nemožnost izvajanja dejavnosti predelave izrabljenih avtomobilskih gum zaradi odprave gradbenega dovoljenja in sicer za obdobje od 21. 2. 2009 do 14. 12. 2009. Zatrjevana škoda se torej nanaša na nemožnost opravljanja dejavnosti, kar pa ni predmet tega postopka. Inšpekcijska odločba, katere odložitev predlaga tožeča stranka, je bila izdana zaradi prenehanja veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja. Ne da bi se spuščalo v presojo izpodbijane odločbe, sodišče za potrebe tega postopka ugotavlja, da je bilo tožeči stranki okoljevarstveno dovoljenje izdano za dobo 5 let, to je od 12. 6. 2007 do 13. 6. 2012. S prenehanjem veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja tožeča stranka tako v nobenem primeru ne bi mogla zakonito opravljati dejavnosti predelave izrabljenih gum, zato škoda, ki bi ji naj nastajala zaradi neopravljanja navedene dejavnosti, v tem postopku ne more predstavljati razloga za utemeljitev težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Po presoji sodišča pa tožeča stranka tudi s trditvijo, da bo plačilo zneska za kritje stroškov izvršbe v višini 52.023,30 EUR zanjo predstavljalo težko popravljivo ali celo nepopravljivo škodo, ni izkazala navedenega pogoja. Po ustaljeni upravni sodni praksi materialna škoda sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, temveč mora tožnik izkazati okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu. Za to mora tožnik izkazati druge okoliščine, ki bi kazale na to, da v primeru uspeha v sodnem postopku te škode ne bi bilo mogoče nadomestiti. Tožeča stranka pa zgolj na splošno zatrjuje, da bo zaradi plačila navedenega zneska prišlo do insolvenčnosti družbe, posledično do prenehanja delovnih razmerij 120 delavcem in stečaja podjetja. V zvezi z navedenimi okoliščinami tožnica ni predložila ustreznih listinskih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno njeno sedanje finančno poslovanje. Ker gre v primeru odločanja o izdaji začasne odredbe za nujne postopke, sodišče v ta namen ne more izvajati dokazov s postavitvijo finančnega izvedenca, kot to predlaga tožeča stranka v svoji zahtevi. Ostali listinski dokazi v zvezi z materialno škodo, ki jih je predložila, pa se nanašajo na škodo, ki bi naj nastajala zaradi nemožnosti opravljanja dejavnosti predelave odpadnih gum, za navedeno škodo pa je sodišče že navedlo, da ni relevantna v tem postopku. Sicer pa iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 4. 2013, torej že po vložitvi tožbe v upravnem sporu, izhaja, da bo tožeča stranka obveznost po izpodbijani inšpekcijski odločbi izpolnila sama, torej do plačila navedenega zneska in s tem nastanka zatrjevanih posledic niti ne bo prišlo.

Nastanek težko popravljive škode je le eden izmed kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka ni izkazala hudih posledic v zvezi s težko popravljivo škodo, sodišče ni ugotavljalo ali z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadet javni interes ter koristi nasprotnih strank. Sicer pa tudi tožeča stranka sam v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne zatrjuje, da zaradi odložitve izvršitve inšpekcijske odločbe ne bi bila prizadeta javna korist. Glede na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče njeno zahtevo na podlagi navedene določbe zavrnilo.