Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je namen odškodninske odgovornosti v vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe (glej prvi odstavek 164. člena OZ, in tretji odstavek 168. člena OZ). Tožeča stranka pa zahteva povrnitev škode, ki je ne bi utrpela, če bi obveljalo protipravno stanje. Povrnitve takšne škode pa ne more uspešno zahtevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 7.771,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,136.444,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožena stranka je 31. 3. 2005 sprejela Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Divača (v nadaljevanju Odlok). Ta je v prvem odstavku 15. člena določal, da so stanovanjski objekti pritlični, enonadstropni ali enonadstropni z mansardo, podkleteni ali delno vkopani. Reliefnim danostim se lahko prilagajajo z medetažnim zamikanjem. Njihova velikost se mora prilagajati vertikalnim in horizontalnim gabaritom zazidave v obravnavanem naselju ter režimom tipologije, v katero sodi obravnavano območje.

- Tožena stranka je 25. 10. 2007 sprejela obvezno razlago prvega odstavka 15. člena Odloka, da se ta določba razlaga tako, da so stanovanjski objekti v naseljih Divača in Senožeče lahko tudi večetažni, vendar se mora njihova velikost prilagajati krajevnim značilnostim, pri čemer etažnost ne sme presegati etažnosti P+4+M. Soglasje na projektne rešitve za gradnjo na teh območjih po predhodnem mnenju občinske uprave daje Občinski svet Občine Divača. - Na podlagi navedene določbe Odloka ter njene obvezne razlage je tožena stranka tožeči stranki izdala dve lokacijski informaciji, ki sta potrjevali možnost gradnje dvonadstropnega stanovanjskega objekta, ter ji izdala soglasje k projektnim rešitvam, ki so predvidevale takšno gradnjo.

- Tožena stranka je z namenom gradnje dvonadstropnega večstanovanjskega objekta (K+P+2+M) kupila nepremičnine, sklenila kreditno pogodbo za financiranje nakupa nepremičnin ter naročila storitve pri izvajalcih. Kreditnih obveznosti in obveznosti iz pogodb o naročilu do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni plačala.

- Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-7/09 z dne 5. 3. 2009 ugotovilo, da je prvi odstavek 15. člena Odloka nezakonit, ker je njegova obvezna razlaga pomenila spremembo in ne razlage določbe.

7. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi sprejema nezakonite obvezne razlage Odloka. Trdila je, da ji je nastala naslednja škoda: izgubljeni dobiček, ki bi ga ustvarila, če bi zgradila večetažni objekt, stroški kreditne obveznosti, ki jih je prevzela za nakup nepremičnin, stroški naročil storitev tretjim osebam in stroški v zvezi z vodenjem investicije.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka s sprejemom nezakonite obvezne razlage Odloka, s katero je zavedla tožečo stranko, da je bila ta prepričana, da je na območju toženke mogoča gradnja večetažnih objektov, ravnala protipravno. Presodili sta, da izgubljeni dobiček, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ne predstavlja pravno priznane škode, da škoda iz naslova prevzetih kreditnih obveznosti in stroškov naročil tožeči stranki še ni nastala ter da tožba v delu, ki se nanaša na stroške v zvezi z vodenjem investicije, ni sklepčna.

9. Vrhovno sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

10. Tožeča stranka zahteva povrnitev dobička, ki bi ga imela, če protipravna obvezna razlaga prvega odstavka 15. člena Odloka ne bi bila odpravljena (če bi torej smela graditi večetažni objekt tako, kot je bilo določeno z nezakonito obvezno razlago Odloka). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je namen odškodninske odgovornosti v vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja odgovorne osebe (glej prvi odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in tretji odstavek 168. člena OZ). Tožeča stranka pa zahteva povrnitev škode, ki je ne bi utrpela, če bi obveljalo protipravno stanje. Povrnitve takšne škode pa ne more uspešno zahtevati. Sprejem nezakonite obvezne razlage, ki je tožeči stranki dovoljevala gradnjo dvoetažnega objekta namreč ne more privesti do izgubljenega dobička, katerega povrnitev bi tožeča stranka lahko utemeljeno zahtevala od toženke.

11. Ker je bil tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na povrnitev izgubljenega dobička, zavrnjen že zato, ker škoda ni pravno priznana, so revizijske navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca, ki bi izračunal višino tega dobička, povsem odveč.

12. Glede na ugotovitve, da tožeča stranka na podlagi prevzetih kreditnih obveznosti ter naročil storitev izvajalcem še ničesar ni plačala, je pravilno tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da škoda iz naslova prevzema kreditnih obveznosti ter iz naslova naročil storitev izvajalcem, tožeči stranki še ni nastala. Navadna škoda se namreč kaže v zmanjšanju premoženja oškodovanca (132. člen OZ). Premoženje tožeče stranke po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni zmanjšano, saj je postala lastnica nepremičnin, za pokritje kreditnih obveznosti in naročil storitev pa do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni izvršila nobenega plačila. Sodišče sme namreč toženi stranki naložiti plačilo le, če je terjatev zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP).

13. Glede škode, ki se nanaša na vodenje same investicije, ne držijo revizijske navedbe, da je splošno znano dejstvo (ki ga na podlagi petega odstavka 214. člena ZPP ne bi bilo treba dokazovati), da predstavlja vodenje investicije 0,5 % vrednosti projekta. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, tožeča stranka ni navedla, kako je prišla do izračuna zneska, ki ga vtožuje zaradi nastanka te škode. V reviziji se tožeča stranka s temi argumenti sodišč ni soočila in ni pojasnila, zakaj naj bi bil naveden zaključek nepravilen.

14. Škode za morebitno manjvrednost nepremičnin, ki jih je tožeča stranka kupila z namenom gradnje večetažnega objekta, v tem postopku ni uveljavljala.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 6.350,00 EUR stroškov odgovora na revizijo in 20,00 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, skupaj z 22 % DDV v višini 1.401,40 EUR, vse skupaj torej 7.771,40 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj se v konkretni zadevi za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Toženi stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati.