Jedro

Tožnik zmotno navaja, da je tožena stranka odločila, da je njegov odškodninski zahtevek neutemeljen, kajti tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta ugotovila, da je prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč neutemeljena in je v izreku odločbe zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Za takšno ugotavljanje pa je tožena stranka imela zakonsko podlago v določilu 1. alineje 1. odstavka 24. člena in 2. odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 9. 6. 2010 za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 9. 6. 2010 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine zoper Republiko Slovenijo in A. d.d. ter za oprostitev plačila vseh stroškov postopka. Predlaga, da se mu dodeli odvetnik B. B., saj je prošnjo sestavil po njegovem navodilu, odvetnik pa je tudi že seznanjen s primerom. Po presoji prošnje in priložene dokumentacije organ ugotavlja, da je prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi neutemeljena. Prosilec je v vlogi pod rubriko Podatki o zadevi navedel, da želi pravno pomoč za zastopanje v pravdni zadevi – zaradi plačila odškodnine proti Republiki Sloveniji in A. d.d. ter oprostitev plačila vseh stroškov postopka. Organ je prosilca pozval, da svojo vlogo dopolni tako, da bo razvidno, na podlagi česa naj bi mu Republika Slovenija dolgovala plačilo odškodnine. V dopolnitvi prošnje je prosilec navedel, da želi tožbo naperiti zoper odgovorni osebi, torej Republiko Slovenijo in A. d.d., kjer je imel ZPKZ zavarovano odgovornost. Gre za škodni dogodek z dne 17. 1. 2008, ko je utrpel poškodbo zaradi slabosti, ko mu pred tem ni bila nudena zdravstvena pomoč in je padel na WC-ju, se zaradi neprimerne školjke in samega prostora ter zaradi prej ne nudene pomoči, huje poškodoval. Prošnji je priložil odškodninski zahtevek z dne 24. 7. 2009 odvetnika B.B., naslovljen na A. d.d. z dne 24. 7. 2009, dopis zavarovalnice o odklonitvi plačila odškodnine z dne 1. 9. 2009, zdravniško potrdilo ter izvide. Iz dopisa zavarovalnice izhaja, da je bil odškodninski zahtevek prosilca zavrnjen, saj iz opisa dogodka in priložene dokumentacije ni bilo razvidno, da bi bila za poškodbe podana odgovornost Republike Slovenije. Obligacijski zakonik (OZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 97/2007) kot podlago odškodninske odgovornosti določa subjektivno (krivdno) in objektivno odgovornost. Prosilčevo zatrjevanje, da je do nezgodnega dogodka prišlo zaradi neprimernosti in neustreznosti WC školjke ter zaradi prej nenudene zdravstvene pomoči temelji na zatrjevanju krivdne odgovornosti zavoda. V 135. členu OZ določa, da je krivda podana, kadar oškodovalec škodo povzroči namenoma ali iz malomarnosti. V primeru krivdne odgovornosti je odškodovanec tisti, ki dokazuje škodljivo ravnanje, škodo in vzročno zvezo. Iz zatrjevanega poteka dogodkov, ki naj bi imeli za posledico poškodbo prosilca pa ti elementi niso razvidni v takšni meri, da bi prosilčeva vloga izpolnjevala kriterije 24. člena ZBPP. Prosilec kljub izrecnemu pozivu na dopolnitev prošnje, razen zatrjevane neprimernosti in zatrjevanja o odklonitvi zdravstvene pomoči zaradi slabosti, zaradi katere naj bi potem padel in se poškodoval (ob dodatno neprimernem inventarju na WC-ju), ni navedel nobenih dokazov za svoje trditve (npr. v zvezi s kakšnimi zdravstvenimi težavami je predhodno zaprosil za pomoč, koga od odgovornih, kdo je pomoč odklonil, kateri od soobsojencev so bili morda poleg, ali ve o njegovih zdravstvenih težavah tega dne kdo pričati, ali je bila njegova prošnja kje zabeležena, ipd.) na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila za poškodbo prosilca odgovorna Republika Slovenija, ZPKZ, kjer je bil v času škodnega dogodka na prestajanju kazni zapora. Tudi iz dopisa ZPKZ z dne 9. 9. 2010 (organ je opravljal poizvedbe o škodnem dogodku tudi tam) namreč izhaja samo to, da je bil prosilec obravnavan v zavodski ambulanti po padcu zaradi rane na zgornji ustnici in da je bilo dne 12. 2. 2008 glede navedene poškodbe napisano zdravniško potrdilo za zavarovalnico. Po preučitvi gradiva v listinski dokumentaciji spisa je tako potrebno zaključiti, da ni razvidno, da bi imel prosilec v zadevi (odškodninski tožbi) verjetne izglede za uspeh s čimer bi zadostil kriterijem 24. čl. ZBPP.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka preverjala le vsebinski kriterij, ne pa tudi finančni kriterij, ker je smatrala, da ni podan vsebinski kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku, pri čemer pa se tožnik s samim razlogom zavrnitve njegove prošnje, kot jo je podala tožena stranka oziroma oseba, ki je pripravljala samo odločbo, ne strinja. Tožena stranka se je očitno postavila v vlogo pravdnega sodišča in odločila, da naj bi bil zahtevek tožnika, ki se nanaša na odškodninsko zadevo, neutemeljen, kar pa še zdaleč ni naloga tožene stranke in tudi kaj takšnega ni v njeni pristojnosti, ampak izključno zgolj in edino pravdnega sodišča, ki lahko šele po izvedbi vseh predlaganih dokazov, odloči glede utemeljenosti samega zahtevka; to, da A. d.d. zavrača odgovornost njenega zavarovanca in da odgovornost zavrača tudi ZPKZ, pa še ne pomeni, da ni odgovornosti zavarovanca A. d.d. oziroma samega zavoda, kar se je seveda v praksi pokazalo že v nešteto primerih, saj v nasprotnem ne bi bilo potrebno sodišče, če bi pač odgovorna oseba sama odškodninski zahtevek zavrnila in bi bila zadeva končana. Dejstvo pa je, da so sodišča tista, ki po presoji vseh izvedenih dokazov lahko edina merodajno in vsebinsko odločajo, zato je še toliko bolj čudna odločitev same tožene stranke. Sploh pa je tudi splošno znano, kakšne so razmere v zaporih, sploh pa v konkretnem, ko ni bilo z ničemer za tožnika poskrbljeno v smislu zdravstvene preventive, ko je sam opozarjal zavodske delavce na zdravstvene težave in nujnost pregleda, v posledici česar je nato tudi prišlo do samega škodnega dogodka in ima glede na jasna določila OZ seveda za zaščito vseh svojih pravic možnost zahtevati odškodnino od odgovornih, saj je to tudi smisel zavarovanja odgovornosti, kar je najbrž znano tudi toženi stranki in ne more se zavrniti prošnja tožnika iz razloga, ki ga tožena stranka navaja v obrazložitvi. Tožena stranka se je celo spustila v ocenjevanje in tehtanje možnosti za uspeh tožbe brez vsakršne jasne razlage in brez vsakršne osnove, saj so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi ter se pošlje toženi stranki v ponovno odločanje ter tožniku odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki s plačilom v 15 dneh po prejemu sodne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik zmotno navaja, da je tožena stranka odločila, da je odškodninski zahtevek tožnika neutemeljen, kajti tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega akta ugotovila, da je prošnja tožnika za brezplačno pravno pomoč neutemeljena in je v izreku odločbe zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Za takšno ugotavljanje pa je tožena stranka imela zakonsko podlago v določilu 1. alineje 1. odstavka 24. člena in 2. odstavka 24. člena ZBPP. Iz tega določila namreč izhaja, da pristojni organ pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora upoštevati tudi dejstva in okoliščine v zadevi, v zvezi s katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč in ta dejstva in okoliščine je treba presojati z vidika in standarda „očitne nerazumnosti“ oziroma dovolj „verjetnih izgledov za uspeh“; in če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, pristojni organ lahko prošnjo zavrne (2. odstavek 24. člena ZBPP). Tožena stranka je takšno oceno dejanskih okoliščin ter razmerje med pričakovanjem tožnika in dejanskim stanjem stvari v izpodbijanem aktu naredila, in te ocene tožnik v tožbi argumentirano ne izpodbija, ampak izhaja iz zmotnega stališča, da tožena stranka te ocene sploh ne bi smela narediti. Edino v delu tožbe, kjer tožnik pravi, da je „splošno znano, kakšne so razmere v zaporih“ in da „ni bilo z ničemer za tožnika poskrbljeno v smislu zdravstvene preventive, ko je sam opozarjal zavodske delavce na zdravstvene težave in nujnosti pregleda, v posledici česar je nato tudi prišlo do samega škodnega dogodka“, se tožnik približa pravno relevantnim dejstev glede pravilnosti uporabe določila 24. člena ZBPP, vendar sodišče ocenjuje, da so te navedbe preveč pavšalne, da bi odtehtale dokazno oceno tožene stranke. Zato sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje, vendar ob tem ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev, prav tako ni dokumentiral nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazali na možnost drugačne dokazne ocene v konkretni zadevi, zato je sodišče odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).