Jedro

Ukradenim otrokom, ki so bili med vojno v nemških taboriščih, se določi doživljenjska mesečna renta po 1. alinei 1. odstavka 16. člena ZZVN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1520/96-5 z dne 2.7.1998, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 19.9.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno odpravila odločbo Upravne enote L. - Izpostava M. P. z dne 12.3.1996, in odločila, da se tožeči stranki prizna status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka za obdobje, prebito v taboriščih za ukradene otroke od 11.4.1942 do 15.5.1945; da se ji prizna doživljenjska mesečna renta v mesečnem znesku 7.400,00 SIT za 37 mesecev; da se kot podlaga za priznanje pokojninske dobe upošteva čas, prebit v taboriščih za ukradene otroke od 11.4.1942 do 15.5.1945 in do povratka v domovino od 16.5.1945 do 21.7.1945; v ostalem delu je izrek odločbe organa prve stopnje ostal nespremenjen. Prvostopni upravni organ v navedeni odločbi ni določil časovnega obdobja, za katerega je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka in ne časovnega obdobja, ki se upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe; doživljenjsko mesečno rento je določil v znesku 11.100,00 SIT in upravičenki priznal v pokojninsko dobo kot posebno dobo 40 mesecev.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - ukradenega otroka, pravilna. Stališče tožene stranke, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja taboriščnika, ker je bila poslana v nacistično nemško taborišče za mladoletnike, nima podlage v zakonu. Za razumevanje pojma taboriščnika se je treba opreti na tiste zakonske določbe, ki se posebej nanašajo na to kategorijo žrtev vojnega nasilja, to pa sta 13. in 16. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96, v nadaljevanju ZZVN), ki sta uvrščeni v II. poglavje, kjer so urejene pravice žrtev. Podrobno opredelitev taboriščnika vsebuje 13. člen, po katerem se za taboriščnika šteje tista oseba, ki je bila poslana v nemško koncentracijsko taborišče, koncentracijsko taborišče J. ali koncentracijsko taborišče R. Ne glede na to, da 16. člen te podrobnejše opredelitve taboriščnika ne ponavlja, jo je, po mnenju sodišča prve stopnje, treba uporabiti tudi v kontekstu tega člena, sicer bi se oseba - žrtev vojnega nasilja, glede posameznih pravic, obravnavala po različnih statusih. Glede na posamezen status žrtve vojnega nasilja je različno predpisan obseg pravice do priznanja pokojninske dobe (13. člen ZZVN) in pravice do doživljenjske mesečne rente (16. člen ZZVN). Za žrtve vojnega nasilja - ukradene otroke ZZVN izrecno ureja le pravico do priznanja pokojninske dobe in to tako, da ukradene otroke prišteva k internirancem. V določbi 16. člena ZZVN, ki ureja pravico do doživljenjske mesečne rente, ukradeni otroci niso posebej navedeni. Ker jih ZZVN glede doživljenjske mesečne rente (16. člen) posebej ne navaja, je po mnenju sodišča prve stopnje sklepati, da jim je tudi ta pravica priznana v enakem obsegu kot internirancem. Sodišče prve stopnje nima pomislekov o pravilnosti stališča tožene stranke, ki je določbo 16. člena razlagala z uporabo 13. člena ZZVN.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Taborišča za ukradene otroke so bila posebna mladinska koncentracijska taborišča, zato tem otrokom, kot žrtvam vojnega nasilja gredo pravice iz 16. člena ZZVN kot taboriščnikom in ne kot izgnancem oziroma internirancem. Omenja še izjavo prof. dr. T.F. z dne 25.3.1997, ki naj bi potrjevala njeno oporekanje temu, da so bila ponemčevalna taborišča za nasilno vzete otroke staršem med drugo svetovno vojno izgnanska taborišča. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki so jo nemške okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov nasilno odvzele staršem (ukradeni otroci). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi upravnih spisov, ni sporno, da je bila tožeča stranka 11.4.1942 skupaj s starši odpeljana v ... zapor S.p., kjer je bila nasilno ločena od staršev in poslana najprej v zbirno taborišče F. in pozneje v taborišče S., od koder se je vrnila 21.7.1945. Nesporno je, da tožeči stranki pripada status žrtve vojnega nasilja. Opredelitev statusa ukradenega otroka (kot je status tožeče stranke opredeljen v izpodbijani sodbi) in statusa taboriščnika pa imata po ZZVN za posledico različne pravice oziroma različen obseg posameznih pravic. V tem primeru je sporen obseg pravice do doživljenjske mesečne rente.

Sodišče prve stopnje je pri priznanju pravice do doživljenjske mesečne rente, ki gre tožeči stranki kot žrtvi vojnega nasilja in pri obsegu te pravice, status ukradenega otroka izenačilo s statusom interniranca, kar po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno.

Pravica do doživljenjske mesečne rente je urejena v 16. členu ZZVN, ki določa, da je ta pravica oblika delnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja iz 2. člena tega zakona in v nadaljevanju posebej opredeljuje višino rente za posamezne kategorije teh žrtev, med katerimi pa, v času odločanja, ZZVN ukradenih otrok posebej ne našteva.

Po presoji pritožbenega sodišča bi zato moralo sodišče prve stopnje določbo 16. člena ZZVN razlagati v povezavi s celotnim besedilom zakona. Določba 1. odstavka 16. člena se pri opredelitvi, da je doživljenjska mesečna renta oblika delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja, posebej sklicuje na 2. člen tega zakona, v kateri so kot žrtve vojnega nasilja navedeni tudi taboriščniki, torej tiste osebe, ki so bile poslane v taborišče (pri čemer ne opredeljuje taborišč na koncentracijska in druga, kot je to opredeljeno v 13. členu). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča v skladu z namenom te pravice (delno materialno zadoščenje žrtvi vojnega nasilja) in v skladu z namenom zakona, da se ukradene otroke, ki so bili poslani v taborišča, pri določanju pravice do doživljenjske mesečne rente, šteje za ukradene otroke - taboriščnike v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN. To pa pomeni, da jim gre pravica do doživljenjske mesečne rente po 1. alinei 1. odstavka 16. člena ZZVN. Po mnenju pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče povezovati z določbo 13. člena, saj poleg že navedenega izrecnega sklicevanja 16. člena ZZVN na 2. člen ZZVN, govori proti taki razlagi tudi 3. alinea te določbe, ki posebej določa višino rente tudi za delovnega deportiranca, čeprav se temu po 2. odstavku 13. člena priznava pokojninska doba kot internirancu. Ob taki pravnotehnični zasnovi zakona bi ukradene otroke pri določitvi višine doživljenjske mesečne rente lahko šteli za internirance samo, če bi zakon to izrecno navajal. Pravilnost navedenega stališča potrjuje tudi poznejša novela ZZVN-D, ki je ukradenega otroka glede obravnavane pravice izenačila s taboriščnikom.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati stališče in pripombe pritožbenega sodišča in odločiti v skladu z njimi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, in sicer na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000).