Jedro

Za razbremenitev toženkine odgovornosti ni bilo pomembno, ali je šlo za dovoljen policistov prijem in ali je bila pri obratu prekoračena nujna in običajna sila, ampak zakaj je bila sploh potrebna (kakršnakoli) sila.

V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se povzročitelj škode ne more (niti v celoti niti delno) razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca v najširšem pomenu besede, ki obsega posebno občutljivost, genetsko predispozicijo, prejšnje bolezni oziroma druge osebne (fizične in psihične) lastnosti oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za prostovoljno izpolnitev, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.000,00 EUR denarne odškodnine za škodo, ki jo je tožniku povzročil njen zavarovanec1, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2018 dalje do plačila, zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za 1.000,00 EUR s pp) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 4.271,23 EUR.

2. Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ravnanje kriminalistov ni bilo protipravno. Policisti in kriminalisti imajo v okviru izvajanja policijskih pooblastil pravico in dolžnost, da zoper kršitev predpisov in osumljence kaznivih dejanj uporabijo prisilna sredstva. Gre za prisilo nad občani, ki je zakonsko dopustna, če se izvršuje na način in v primerih, ki so taksativno predpisani z zakonom. Tožnikova poškodba ni nastala zaradi nezakonitega ravnanja kriminalista, saj ni uporabil prijema ali prisilnega sredstva, ki ne bi bilo dovoljeno, pri sami izvedbi prijema pa ni ravnal nasilno. Kriminalist, ki je obračal tožnika, ni uporabil sile oziroma nasilja, ki bi pomenilo prekoračitev nujne in običajne sile, ki je potrebna za obračanja. Kriminalist je tožnika obrnil z običajno silo, ki je še bila potrebna, da bi obračanje uspelo, pri tem pa ni vedel in ni mogel vedeti, da je imel tožnik predhodno že večkrat poškodovano isto koleno in da je očitno nagnjen k poškodbam kolena. To je ugotovil šele sodni izvedenec ortoped. Tožnik je imel že pred poškodbo dvakrat operativno rekonstruirano sprednjo križno vez. V prvostopenjskem postopku je toženka trdila, da je tožnik nagnjen k poškodbam desnega kolena in da dve predhodni rekonstrukciji sprednje križne vezi zmanjšujeta njegovo stabilnost in moč in da je zato bolj nagnjen k njegovim poškodbam. Prav zato naj bi že običajna sila, ki jo je uporabil kriminalist, povzročila ponovno poškodovanje že predhodno poškodovane križne vezi. Mnenje sodnega izvedenca in dokumentacijo je toženka dala v pregled zdravniku specialistu sodne medicine, ki je pojasnil, da je vzpostavitev fiziološke funkcije po operativni rekonstrukciji približno 90 % in da vsaka nadaljnja poškodba oziroma ruptura rekonstruiranega ligamenta poslabša fiziološko stanje za nadaljnjih 10 %. Zaradi oslabljene vezi je za vsako nadaljnjo ponovno rupturo potrebna manjša sila. Te okoliščine sodni izvedenec ni upošteval. Specialist sodne medicine je bil mnenja, da je bila za zasuk uporabljena povsem običajna sila in ne groba sila ali nasilje. Tako razlog za pretrganje sprednje križne vezi desnega kolena tožnika ni bila prekoračitev policijskih pooblastil, temveč dejstvo, da je imel tožnik predhodno večkrat poškodovano koleno, ki je bilo očitno bolj dovzetno za poškodbe in je že običajen gib rotacije povzročil ponovno poškodovanje. O tem kriminalisti niso vedeli ničesar in tudi niso bili dolžni vedeti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je iz posledice – obstoja poškodbe, sklepalo na protipravnost policijskega ravnanja. Na protipravnost pa ne gre sklepati iz posledice, temveč iz načina postopanja. V primeru, ko je ravnanje policistov ali kriminalistov zakonito in sorazmerno in policijska pooblastila niso prekoračena, ni podana protipravnost in s tem tudi ne odškodninska odgovornost. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so bistveni, da bi se objektivno razjasnilo dejansko stanje. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca sodnomedicinske stroke, češ da je dejansko stanje v zadevi dovolj popolno razjasnjeno, kar pa ne drži, saj sodni izvedenec ni bil prepričljiv v svojem zagovarjanju trditve, da je presadek križne vezi enakovreden naravni nepoškodovani križni vezi. Nepravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi izvedbo dokaza z angažiranjem izvedenca za uporabo pooblastil in prisilnih sredstev policije, ki naj bi pojasnil, ali je bilo dejansko postopanje kriminalistov v skladu s strokovnimi načeli posameznega ukrepa in če je bil ukrep upravičen in strokovno izveden.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je policija ravnala nezakonito zaradi prekoračitve pooblastil in prekomerne uporabe fizične sile, saj ta ni bila sorazmerna glede na tožnikovo vedenje ob aretaciji oziroma glede na nespornost dejstva, da se ji ni v ničemer upiral. Tudi ob upoštevanju mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - specialista ortopeda, da je poškodba tožnika nastala pri nenadni sunkoviti in močni rotaciji desne goleni, z izvedbo obrata brez opozorila, ni mogoč drug zaključek, kot da je bila uporabljena pretirana sila s strani policistov. Omenjeni izvedenec je tudi pojasnil, da je nadomestek križnih vezi, izveden v letu 2010, povsem adekvaten naravni križni vezi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik ob aretaciji 17. 4. 2015 utrpel poškodbo desnega kolena, in sicer zvin kolena in pretrganje avtolognega vezivno kostnega transplantata na mestu sprednje križne vezi. Poškodba je nastala, ko je kriminalist pri varnostnem pregledu na trebuhu ležečega tožnika, z na hrbtu vklenjenimi rokami s plastičnimi zategami, z nenadno, sunkovito in močno rotacijo desne goleni obrnil na hrbet preko desnega boka. Zaradi učinka presenečenja ob izvedbi obrata brez opozorila, ko je tožnik ležal na trebuhu in na navedeno dejanje ni bil pripravljen, je izostala kotna kontracija mišic, ki stabilizirajo koleno oziroma obrambni mehanizem, ki je sicer vedno prisoten pri aktivnostih, ko je potreben nagel obrat, doskok, odriv, … in je oseba nanj pripravljena, je zato delovala tako velika sila2 v nefizioloških smereh glede na funkcionalne anatomske značilnosti kolena, da je prišlo do navedene poškodbe. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se tožnik v času policijskega postopka ni upiral in da je ob samem varnostnem pregledu izostala vsakršna komunikacija s strani policistov oziroma poziv ali opozorilo tožniku, da ga bodo obrnili. Glede na tako ugotovljena bistvena dejstva, ki jih toženka v pritožbenem postopku ne prereka, je sodišče prve stopnje materialno pravo, ki ga je pravilno povzelo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi pravilno uporabilo.

6. Toženka v pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru niso podani vsi elementi, ki pogojujejo odškodninsko obveznost njenega zavarovanca.3 Meni, da poškodba tožnika ni nastala zaradi protipravnega ravnanja kriminalista, saj ni uporabil prijema ali prisilnega sredstva, ki ne bi bilo dovoljeno, niti pri njegovi izvedbi ni prekoračil policijskih pooblastil, prav tako pa pri samem postopku obračanja tožnika ni prekoračil nujne in običajne sile, ki je potrebna za obračanje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da predstavljajo materialnopravno podlago za presojo pravilnosti ravnanja policistov oziroma policista določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)4 ter Pravilnika o policijskih pooblastilih.5 Eno od splošnih načel za opravljanje policijskih nalog predstavlja načelo sorazmernosti (16. člen ZNPPol), ki določa, da morajo policisti v primeru, ko je za uspešno izvedbo policijske naloge mogoče uporabiti različna policijska pooblastila, uporabiti tista, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami. Hujše policijsko pooblastilo smejo policisti uporabiti le, če je bila uporaba milejših policijskih pooblastil neuspešna, ali če ta zaradi okoliščin in zagotavljanja varnosti življenja, osebne varnosti ali varnosti premoženja, ne bi bila mogoča. Prisilna sredstva za preprečitev ali odvrnitev nevarnosti smejo policisti uporabiti le, če z opozorilom, ukazom ali izvedbo drugih pooblastil ne morejo uspešno opraviti policijske naloge (72. člen ZNPPol). Zakon tudi določa, da pred uporabo prisilnih sredstev policisti ukažejo osebi, kaj mora storiti ali opustiti in jo opozorijo, da bodo ob neupoštevanju ukazov uporabili prisilno sredstvo (75. člen ZNPPol). Tako smejo telesno silo policisti uporabiti le, če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, odvrniti napada ali preprečiti njene samopoškodbe (80. člen ZNPPol).

8. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi izhaja, da za opravo varnostnega pregleda tožnika ni bila potrebna nikakršna uporaba sile. Med pravdnima strankama je nesporno, da se tožnik kriminalistom ni upiral in da je sledil njihovim navodilom. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kar je bistvo očitka o protipravnosti ravnanja policista, ki je izvedel obrat tožnika s trebuha na hrbet, tako da ga je prijel za desno golen in jo nenadno in sunkovito močno zarotiral, da bi ga obrnil, je v izostanku vsakršnega pozivanja tožnika s strani policistov, naj se sam obrne oziroma v opozorilu, da ga bodo obrnili. Toženka ni zatrjevala in zato tudi ne dokazovala, da je bila za izvedbo navedene policijske naloge potrebna sila. Kot je ugotovil izvedenec ortoped, pa je bila prav nenadnost navedenega policijskega dejanja brez opozorila tožniku, ki zato ni bil pripravljen na opisani obrat, razlog za poškodbo tožnikovega kolena. Za razbremenitev toženkine odgovornosti tako ni bilo pomembno, ali je šlo za dovoljen policistov prijem in ali je bila pri obratu prekoračena nujna in običajna sila, ampak zakaj je bila sploh potrebna (kakršnakoli) sila. Trditev o tem, toženka ni dala. Iz navedenega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve določb postopka, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem za uporabo pooblastil in prisilnih sredstev policije o dovoljenosti in strokovnosti policistovega ravnanja.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da razlog za pretrganje sprednje križne vezi desnega kolena tožnika ni bila prekoračitev policijskih pooblastil in še manj policijsko nasilje, temveč dejstvo, da je imel tožnik predhodno večkrat poškodovano koleno, ki je bilo očitno bolj dovzetno za poškodbe. S takšno trditvijo toženka odpira vprašanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem njenega zavarovanca in tožniku nastalo škodo. Pri neposlovnih odškodninskih primerih je treba razlikovati dva sklopa vzročnih zvez, in sicer 1) vzročno zvezo med dejanjem in škodnim dogodkom in 2) vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode.6 V obravnavani zadevi ni dvoma o obstoju prvega sklopa vzročne zveze, torej med ravnanjem odgovorne osebe (policista oziroma kriminalista) in škodnim dogodkom. Razlog za pretrganje sprednje križne vezi desnega kolena tožnika ni dejstvo, da je imel tožnik predhodno večkrat poškodovano koleno, ampak gre za posledico nepravilnega (nepotrebnega) ravnanja kriminalista. Odgovorne osebe pa ne razbremenjuje niti okoliščina, da je oškodovanec posebej dovzeten za poškodbe ali k poškodbam posebej nagnjen. Poškodovanec namreč ne more računati, da bo poškodoval zdravega človeka.7 Tudi v teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se povzročitelj škode ne more (niti v celoti niti delno) razbremeniti odgovornosti za škodo, tudi če je posamezna pojavna oblika škode oziroma njen večji obseg pogojen z osebnim stanjem oškodovanca v najširšem pomenu besede, ki obsega posebno občutljivost, genetsko predispozicijo, prejšnje bolezni oziroma druge osebne (fizične in psihične) lastnosti oškodovanca.8 To je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo v tč. 22. obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je na nastanek škodnega dogodka vplivalo tožnikovo predhodno zdravstveno stanje. Neutemeljen pa je zato tudi pritožbeni očitek neizvedbe predlaganega dokaza z izvedencem sodne medicine, s katerim bi se dokazovalo, da je bil tožnik zaradi oslabitve kolena9 bolj dovzeten za poškodbe.

10. Ne glede na navedeno, pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno poudarilo izvedenčevo ugotovitev, da v zdravstveni dokumentaciji, po tožnikovi rekonstrukciji sprednje križne vezi v letu 2010 pa vse do obravnave v urgentni kirurški travmatološki ambulanti zaradi poledic obravnavanega škodnega dogodka, ni nobenih podatkov o morebitnih težavah zaradi nestabilnosti ali drugih motnjah desnega kolenskega sklepa. To pomeni, da do škodnega dogodka tožnik zaradi morebitnih predhodnih poškodb, ni trpel nobene škode, ki bi jo bilo treba razmejiti od tiste, nastale v obravnavanem škodnem dogodku in bi lahko pogojevala morebitno znižanje odškodnine. Takšne škode pa toženka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, tudi ni zatrjevala in dokazovala.

11. Glede na navedeno se pritožba, s katero je toženka izpodbijala obstoj svoje odškodninske obveznosti, izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter odločitev o temelju tožbenega zahtevka potrditi.

12. Odločitev o določitvi denarne odškodnine za posamezne oblike vtoževane škode toženka ne izpodbija. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi denarne odškodnine za telesne bolečine v znesku 6.000,00 EUR, za strah v znesku 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.000,00 EUR, pravilno uporabilo materialno pravo oziroma merila za odmero denarne odškodnine določena v 179. členu OZ. Prisojena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino glede na ugotovljeno stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, hkrati pa je tudi primerljiva z odškodninami za enako škodo. Pritožbo toženke je bilo zato treba v celoti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prisojeni znesek predstavlja nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375,00 EUR, materialni izdatek v višini 7,5 EUR in DDV v višini 84,15 EUR.

1 Zavarovanec je R Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, škoda pa je posledica ravnanja policista pri izvrševanju policijskih pooblastil. 2 Ta je bila pogojena tudi s tožnikovo težo (110 kg). 3 Iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da morajo biti za obstoj odškodninske zaveze hkrati podani: protipravno škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost poškodovalca. 4 Uradni list RS, št. 15/13, 23/15. 5 Uradni list RS, št. 16/14. 6 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 711. Tudi sodna praksa npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 113/2019. 7 Vesna Bergant Rakočević, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravosodni Bilten, št. 2/2009, str. 82. 8 Nina Plavšak, … Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga GV založba, Ljubljana 2003, str. 712. 9 Takšni ugotovitvi je izvedenec ortoped nasprotoval.