Jedro

V obravnavani zadevi je sporen tožnikov položaj aktivnega družbenika v izbrisani družbi in s tem njegov položaj dolžnika za davčni dolg te družbe. Pri tem ni sporna ugotovitev, da je bil tožnik po podatkih sodnega registra ob izbrisu družbe na podlagi določb ZFPPod njen ustanovitelj in družbenik v pomembnem deležu (30%), kot tudi direktor in s tem zastopnik družbe. Iz spisov kot nesporno sledi tudi, da ob zatrjevanem tožnikovem izstopu iz družbe in odstopu z mesta direktorja družbe niso bile spoštovane določbe družbene pogodbe ter da posledično listinsko ni izkazan ne tožnikov izstop iz družbe in tudi ne odstop z mesta direktorja družbe. Zato je davčni organ pravilno upošteval, da je imel tožnik v času izbrisa družbe položaj aktivnega družbenika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v ponovnem postopku začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožeče stranke zaradi izterjave obveznosti izbrisane pravne osebe A. d.o.o., ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, v skupni višini 12 171,66 EUR ter zamudnih obresti.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila družba A. d.o.o. na podlagi določb 32. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra, s tem da ob izbrisu še ni poravnala zapadlih davčnih obveznosti. Glede na to, da je bila pravna oseba izbrisana iz registra dne 20. 4. 2006, se na podlagi določb veljavnega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) glede pravnih posledic izbrisa zanjo še vedno uporabljajo določbe ZFPPod. Po določbah tega zakona se je štelo, da so družbeniki ob izbrisu oziroma prenehanju družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), upniki pa so lahko uveljavljali terjatev do družbenikov v enem letu od objave izbrisa družbe iz sodnega registra. Na podlagi navedenih določb je bilo tožniku kot družbeniku omenjene družbe dne 4. 9. 2006 izdano obvestilo, s katerim je bil seznanjen z neporavnanimi obveznostmi izbrisane družbe ter istočasno opozorjen, da se bo v primeru, če obveznosti ne bodo plačane, postopek nadaljeval s sklepom o davčni izvršbi. Ker obveznosti družbe tudi po tem niso bile plačane, je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva.

Pritožbi tožnika zoper sklep je drugostopni davčni organ ugodil in organu prve stopnje zadevo vrnil v ponovni postopek. V skladu z napotki druge stopnje se v ponovnem postopku ugotavlja, da je bilo obvestilo tožniku vročeno znotraj enoletnega roka za uveljavljanje terjatev izbrisane družbe od družbenikov ter da je bil tožnik na ta način seznanjen z višino neporavnanih obveznosti družbe. Dne 10. 5. 2010 je bil izdelan nov seznam izvršilnih naslovov, v katerem so zajete povsem iste obveznosti kot v obvestilu, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnika šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe, pa je bil tožnik pozvan, da predloži kopijo družbene pogodbe in druge listine, ki se nanašajo na njegov izstop iz družbe. Iz listin, ki so bile posredovane davčnemu organu izhaja, da je imel tožnik v družbi 30% delež, glede izstopa družbenikov pa je v družbeni pogodbi navedeno, da družbenik lahko izstopi iz družbe na podlagi pisne izstopne izjave, ki jo mora podati v notarski obliki in jo oddati poslovodstvu družbe proti podpisu ali s priporočeno pošiljko. Navedeno je še, da je izstopni rok praviloma šest mesecev pred koncem poslovnega leta, da kopijo izjave pošlje ali izroči družbenik drugim družbenikom ter da se družbeniki lahko dogovorijo za izstop iz družbe tudi izven določenega roka (konca poslovnega leta). Iz predloženih listin izhaja, da je tožnik dne 31. 12. 2002 naslovil na družbo izjavo, da želi z 31. 12. 2002 izstopiti kot družbenik ter da ob izstopu ne zahteva nobene odškodnine. Ni pa razvidno, da bi bila izjava podana v skladu z družbeno pogodbo, saj ni sestavljena v obliki notarskega zapisa, obenem pa ni dokazila o tem, da bi bila oddana poslovodstvu in poslana drugim družbenikom in zato ni mogoče šteti, da so bili ostali družbeniki z njo seznanjeni. Glede predložene sporazumne odpovedi delovnega razmerja, ki je datirana na dan 28. 3. 2003 in naslovljena na družbo ter iz potrdila o prejemu delovne knjižice z dne 30. 4. 2010 pa prav tako ni mogoče trditi, da sta bili listini vročeni pristojnim osebam, saj dokazil o vročitvi ni. Zato iz predloženih listin ne izhaja nesporno to, kar trdi tožnik, in sicer da v času izbrisa ni bil družbenik izbrisane družbe. Ker glede na povedano tožnik ni dokazal, da v času izbrisa ni bil družbenik oziroma da ga ni šteti za aktivnega družbenika, se postopki izvršbe nadaljujejo zoper tožnika kot aktivnega družbenika davčnega dolžnika. Iz uradnih evidenc – sodnega registra namreč izhaja, da je bil tožnik družbenik omenjene družbe vse do njenega izbrisa.

Drugostopni davčni organ je na pritožbo tožnika izpodbijani sklep za glavnico v znesku 289,06 EUR in zamudne obresti v znesku 249,90 EUR odpravil in v tem delu vrnil zadevo v ponovni postopek organu prve stopnje. V preostalem delu je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnil. V razlogih ugotavlja, da je sporen položaj tožnika kot aktivnega družbenika izbrisane družbe. V tej zvezi najprej pojasni tožniku, da je dokazno breme na njegovi strani, in hkrati ugotavlja, da mu z navedbami v pritožbi in predloženo dokumentacijo tega, da ni bil aktiven družbenik, ni uspelo dokazati. Pritožbeni organ se v tem pogledu v celoti strinja z odločitvijo prve stopnje. Dodatno k že povedanemu se sklicuje na določbe ZGD, ki se nanašajo na izstop družbenika iz družbe, ter na določbe predložene družbene pogodbe ter na tej podlagi ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da je postopal tako, kot je glede izstopa dogovorjeno z družbeno pogodbo. Za neutemeljeno šteje tudi tožnikovo sklicevanje, da družbeniki niso poskrbeli za vpis njegovega izstopa iz družbe, glede na to, da je bil direktor in s tem poslovodja družbe in bi moral za to sam poskrbeti. Prav tako ni dokazal, da bi bila z njegovim odstopom z mesta direktorja družbe seznanjena skupščina družbe. Zato je prvostopni organ pravilno upošteval, da je bil tožnik v času izstopa družbenik družbe in tudi njen direktor, saj ni z ničemer izkazal, da bi bila družba seznanjena z njegovim odstopom z mesta direktorja in da bi bil posledično s tega mesta razrešen. Tožniku se pojasni še, da se ne more uspešno sklicevati na nevednost oziroma na to, da s postopki ni bil seznanjen. Glede na delež, ki ga je imel v družbi (30%) in glede na to, da noben od družbenikov ni imel deleža, ki bi presegal 50%, pa pritožbeni organ ugotavlja, da en sam družbenik ni mogel odločati o zadevah družbe, oziroma da je vsak o njih lahko pomembno vplival na njeno poslovanje. Ker je bil tožnik direktor, je imel možnost ukrepati. Kolikor pa tožnik ni uveljavljal svojih pravic in opravljal dolžnosti, ki mu grejo kot družbeniku in direktorju, pa to ne pomeni, da ga je šteti za pasivnega družbenika. Ni namreč bistveno to, ali je sodeloval pri poslovanju. Bistveno je, da je imel možnost vplivati na poslovanje družbe, pa tega pred izbrisom družbe očitno ni storil. Tega tudi ne spremeni prenehanje delovnega razmerja in s tem povezano predlagano zaslišanje B.B., saj tožnik ne zatrjuje, da bi mu bilo onemogočeno vplivanje na poslovanje v družbi, temveč zatrjuje zgolj svojo neaktivnost v družbi, kar pa po že povedanem ne vpliva na odločitev. V zvezi s sodbami, na katere se sklicuje v pritožbi, pa pritožbeni organ ugotavlja, da se ne nanašajo na primere, kakršen je obravnavani, oziroma da iz ene od njih (III Cp 6331/2005) izhaja ravno to, kar je drugostopni organ tožniku že pojasnil, in sicer da se za pasivnega družbenika ne šteje tisti, ki je bil dejansko pasiven, temveč tisti, ki možnosti vplivanja ni imel. Glede na povedano je bil prvostopni organ po presoji pritožbenega organa upravičen izdati izpodbijani sklep. Le-ta je izdan na podlagi in v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo, razen v tistem delu naloženih obveznosti, ki je razviden iz izreka odločbe o pritožbi in ki se vrača v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju. Navaja, da je dne 31. 12. 2002 izstopil kot družbenik in dne 29. 4. 2003 še kot direktor družbe, istega dne mu je prenehalo tudi delovno razmerje in mu je bila vrnjena delovna knjižica. Z odstopom so se strinjali preostali družbeniki, ki so mu pripravili izstopno izjavo, s katero se je odpovedal izplačilu kakršnegakoli deleža. To lahko potrdi takratna tajnica družbe C.C., ki je pripravila izstopne dokumente. Očitno je, da družbeniki niso izpeljali izbrisa iz sodnega registra in tudi ne vpisa prenehanja pooblastila za zastopanje družbe, česar tožnik, ki postopkov ni bil vešč, ni preverjal. Tožnik je bil prepričan, da so za to poskrbeli družbeniki, saj sam po odstopu z mesta direktorja ni več sodeloval ter česarkoli podpisoval. Ve pa, da je družba po njegovem odhodu še poslovala, s tem da mu ni jasno, kako je lahko to počela. Predlagana priča B.B., ki je bil družbenik izbrisane družbe bi, zaslišan kot priča, lahko potrdil vse navedeno ter dejstva, ki sicer izhajajo že iz predloženih listin in za kar je Ministrstvo štelo, da ni dokazov. Pri tem se drugostopni organ opira zgolj na stanje v sodnem registru, ne upošteva pa resnične volje družbenikov in je tudi ne ugotavlja. Takšen način odločanja ni pravilen, saj sicer kriteriji iz odločbe Ustavnega sodišča o tem, kdaj je šteti družbenika za pasivnega in s tem za takšnega, ki ne odgovarja za obveznosti družbe, ne bi veljali za nobenega družbenika, ki je vpisan v sodni register. Davčni organ je tožnika glede na to, da ni pravilno izstopil iz družbe, štel za aktivnega družbenika. Ni se pa opredelil glede ostalih kriterijev, ki jih navaja Ustavno sodišče v svoji odločbi. Dejstvo je, da tožnik dejansko ni mogel vplivati na poslovanje družbe, saj je iz družbe, čeprav ne formalno pravilno, izstopil, ostali družbeniki pa so njegov izstop sprejeli, kar bi potrdili tudi predlagani priči. Tožnik po izstopu iz družbe in po odstopu z mesta direktorja ni imel več nobenih stikov z družbo, zato ni bil seznanjen z njenim nadaljnjim poslovanjem. Obveznosti, za katere naj bi odgovarjal, so nastale v letu 2004 in torej po tem, ko je dal odstopno izjavo in (v letu 2003) prekinil vsakršne stike z družbo. Zato tožnik meni, da izpolnjuje vse kriterije, ki jih je navedlo Ustavno sodišče za ugotavljanje pasivnosti družbenika in ki jih davčni organ pri odločanju ni upošteval. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da bi bilo dokazovanje izstopa tožnik kot družbenika izbrisane družbe mogoče le z izstopno izjavo v notarski obliki, kot so to dogovorili družbeniki v družbeni pogodbi in da zato izstopa ni mogoče dokazovati s pričami. Tožena stranka tudi ni zanemarila resnične volje družbenikov, saj je le-ta razvidna iz družbene pogodbe, po kateri se nesporno zahteva navedena oblika za izstop iz družbe. Za opredelitev tožnika kot aktivnega družbenika pa se ni upoštevala zgolj izjava o izstopu, kot to neutemeljeno trdi tožnik v tožbi, kot tudi se niso upoštevali kriteriji, ki bi bili v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Prenehanje zaposlitve pa nima nobene zveze s prenehanjem položaja družbenika v družbi, saj kaj takšnega ne izhaja ne iz določb ZGD ne iz družbene pogodbe.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v postopku s tožbo je, enako kot v pritožbenem postopku, sporen tožnikov položaj aktivnega družbenika v izbrisani družbi in s tem njegov položaj davčnega dolžnika za davčni dolg izbrisane družbe.

Pri tem ni sporna ugotovitev davčnih organov, da je bil tožnik po podatkih sodnega registra ob izbrisu družbe A. d.o.o. (na podlagi določb ZFPPod) tako njen ustanovitelj oziroma družbenik v pomembnem deležu (30%) kot direktor in s tem zastopnik družbe. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da ob zatrjevanem tožnikovem izstopu iz družbe in odstopu z mesta direktorja družbe niso bile spoštovane določbe družbene pogodbe ter da posledično listinsko ni izkazan ne tožnikov izstop iz družbe in tudi ne odstop z mesta direktorja družbe. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopni organ pravilno upošteval, da je imel tožnik v času izbrisa tako položaj družbenika kot položaj direktorja in s tem položaj aktivnega družbenika izbrisane družbe, in to iz vseh razlogov, ki jih navajata že davčna organa in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da v konkretnem primeru ni mogoče iti mimo listinskih dokazil, ki so v spisih. Oblika in vsebina predloženih in pridobljenih listin kot takšna pri tem niti ni sporna. To pa pomeni, da je pravilen zaključek davčnih organov, da zatrjevani izstop tožnika iz družbe in odstop z mesta direktorja iz listinskih dokazil ni razviden. To pa, z ozirom na prednost, ki jih imajo listine pri dokazovanju v davčnem postopku, hkrati pomeni, da predlagano zaslišanje prič ne more vplivati na odločitev in je zato že davčni organ tovrstne predloge utemeljeno zavrnil. Pri tem pravilno in utemeljeno poudari, da je tožnik v času, ko je dal izstopno izjavo, imel položaj direktorja družbe in da se zato ne more uspešno sklicevati na to, da so bili družbeniki tisti, ki niso poskrbeli za spremembo podatkov, vpisanih v sodni register in s tem povzročili, da je bilo ob prenehanju družbe dejansko stanje drugačno od tistega, ki je bilo razvidno iz sodnega registra. Z ozirom na svoj položaj direktorja in s tem zastopnika, ki je pooblaščen, da vodi posle družbe, pa se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da ni bil vešč predpisanih postopkov ter da jih zato ni preverjal. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje tudi sledi, da se je položaj tožnika kot aktivnega družbenika presojal po merilih, ki jih je opredelilo v svoji odločbi št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 Ustavno sodišče. Kriteriji so namreč našteti primeroma in ne taksativno, zato se lahko uporabijo tisti, ki so najbolj primerni za presojo v konkretnem primeru. Prav to pa je bilo (pravilno) storjeno tudi v konkretnem primeru ter pri tem utemeljeno upoštevano kot bistveno, da je imel tožnik glede na svoj položaj možnost vplivati na poslovanje družbe. Pri tem ne drži tožbena trditev, da se davčna organa pri svoji odločitvi opirata samo na stanje, ki je bilo vpisano v sodnem registru. Upoštevajo se namreč še številne druge okoliščine, zlasti tiste, ki se nanašajo na razmerja med družbeniki, tožnikov status in velikost njegovega deleža ter s tem tudi volja družbenikov, kakršna izhaja iz družbene pogodbe in ostalih predloženih listin in iz katerih ni razvidno, da bi tožnik dejansko ne mogel vplivati na poslovanje družbe, kot to zatrjuje v tožbi.

V ostalem tožnik izpodbijani odločitvi ne ugovarja. Sodišče pa samo nepravilnosti tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker okoliščine, bistvene za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.