Jedro

Sklep o nepristojnosti za obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka temelji na odločitvi o dovolitvi spremembe tožbe in je končna odločba, zoper katero lahko pravdne stranke vložijo pritožbo zaradi odločitev o dovolitvi spremembe. Kadar tožeča stranka eventualno kumulira primarni in podredni tožbeni zahtevek, je okrožno sodišče stvarno pristojno za obravnavanje tožbe, čeprav pristojnost tega sodišča ni predpisana za oba eventualno postavljena zahtevka, temveč le za enega od njiju. Okrožno sodišče lahko odloča o ugovoru zoper začasno odredbo, ki jo je izdalo okrajno sodišče, če se je po tem postopek nadaljeval pred okrožnim sodiščem zaradi odločanja o tožbenem zahtevku.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

Obrazložitev

Tožeči stranki sta s tožbo pri Okrajnem sodišču v Žalcu z dne 20.10.1995 od toženih strank zahtevali priznanje pravice do nujnega deleža in izstavitev zemljiškoknjižne listine, vrednost spora pa ocenili na 500.000,00 SIT. Dne 23.9.1999 sta tožbo spremenili tako, da sta poleg prvotnega zahtevka postavila še eventualni podredni zahtevek za plačilo vsaki 3.750.000,00 SIT s pp. Dne 23.9.1999 sta tožeei stranki predlagali tudi izdajo začasne odredbe. Okrajno sodišče v Žalcu je predlogu še isti dan ugodilo in izdalo sklep o začasni odredbi, isti dan pa je izdalo tudi sklep, da za odločanje v zadevi ni stvarno pristojno in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju. Sklep o izreku o nepristojnosti je postal pravnomočen dne 18.10.1999. Okrajno sodišče v Žalcu je dne 31.1.2000 izdalo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo, ki pa ga je sodišče druge stopnje dne 28.6.2000 v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dne 25.10.2000 je Okrajno sodišče v Žalcu odstopilo zadevo v reševanje Okrožnemu sodišču v Celju. Okrožno sodišče v Celju je sprožilo spor o pristojnosti (24.člen ZPP). Menilo je, da bi moralo Okrajno sodišee v Žalcu najprej odločiti o kumulaciji zahtevkov oz. o dovolitvi spremembe tožbe. Glede na vrednost spornega predmeta je vsaj o primarnem zahtevku pristojno odločati Okrajno sodišče v Žalcu. Isto sodišče je po določilih ZIZ-a izdalo sklep o začasni odredbi, in mora ponovno odločiti o ugovoru po določbah členov 54 in 239 ZIZ. Za odločanje v tej zadevi je stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Celju. Sprememba tožbe je podana tudi, kadar tožeča stranka uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega (II.odstavek 184.člena ZPP). Sodišče, pri kateremu je vložena sprememba tožbe, odloči o dovoljenosti spremembe, preden pošlje zadevo sodišču, pristojnemu za spremenjeno tožbo (III.odstavek 185.člena ZPP). V konkretnem primeru Okrajno sodišče v Žalcu o dovoljenosti spremembe tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, temveč je bila odločitev o dovolitvi zajeta v sklepu o nepristojnosti, ki dejansko temelji na odločitvi o dovolitvi spremembe tožbe. Zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe namreč ni posebne pritožbe (VII.odstavek 185.člena ZPP), se takoj izvrši (II.odstavek 364.člena ZPP), stranke pa ga smejo izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (II.odstavek 363.člena ZPP). Končna odločba je bila v konkretnem primeru sklep o nepristojnosti, ki ga pravdni stranki nista izpodbijali oz. je bila pritožba zoper ta sklep umaknjena. Ta dejstva torej ne predstavljajo podlage za stvarno pristojnost Okrajnega sodišča v Žalcu. Okrajno sodišče v Žalcu tudi ne more biti stvarno pristojno zgolj za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku. Kadar tožeča stranka eventualno kumulira tožbene zahtevke, želi odločitev zgolj o enem od obeh zahtevkov, in sicer o primarnem, podrednega pa postavlja le pogojno, ee primarni ne bi bil utemeljen. Ločitev tako postavljenih zahtevkov bi bila zato mimo dispozicije tožeče stranke, ker bi nujno pomenila odločitev o obeh zahtevkih. Poleg tega pravdno sodišee, ki odloča o eventualno kumuliranih zahtevkih, že od začetka razpravlja o dejanski podlagi tako za primarni kot za podredni zahtevek. Zato je meritorno odločanje o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke v stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča v Celju, glede na višino denarne terjatve iz podrednega zahtevka 3.750.000,00 SIT za vsakega tožnika. Po presoji sodišča druge stopnje pa tudi ni razlogov, da Okrožno sodišče v Celju ne bi odločalo o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ki ga je sicer izdalo Okrajno sodišče v Žalcu. Odločanje o začasni odredbi je v pristojnosti sodišča, pred katerim teče pravdni postopek (II.odstavek 266.člena ZIZ), ta pa sedaj teče pred okrožnim sodiščem. Smisel določbe, da o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi (54. v zv. z 239.členom ZIZ), ki odstopa od splošne ureditve odločanja o pravnih sredstvih, je predvsem v tem, da o ugovoru kot o pravnem sredstvu ne odloča pritožbeno sodišče, temveč sodišče prve stopnje, katero na podlagi vloženega ugovora znova ocenjuje in ugotavlja dejansko stanje zadeve, česar pritožbeno sodišče ne sme. Odločanje okrožnega sodišča v takem primeru ne predstavlja nobene kršitve določb ZIZ ali ZPP o stvarni pristojnosti, poleg tega pa bi ponovno odstopanje začasne odredbe drugemu sodišču še podaljšalo trajanje postopka, v nasprotju z načelom o hitrem postopanju v postopku izvršbe in zavarovanja (11.člen ZIZ). Sodišče druge stopnje je o sporu o pristojnosti odločalo na podlagi določbe I.odstavka 25.člena ZPP.