Jedro

Služba častnika v tujih oboroženih silah po osamosvojitvi Republike Slovenije, to je po 25.6.1991, je že po njeni naravi takšna, da lahko pomeni nevarnost za obrambo Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik služboval v tujih oboroženih silah. Zato so dani pogoji za zavrnitev vloge po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva z utemeljitvijo, da je bil tožnik major v nekdanji JLA, od 21.10.1991 do 15.3.1993 pa je bil zaposlen v hrvatski vojski. Ugotovila je, da ne glede na to, da je prosilcu služba v tujih oboroženih silah prenehala, ni v interesu države in da obstajajo zadržki z vidika obrambe države za njegov sprejem v državljanstvo, ker je bil v tujih oboroženih silah.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče takšno odločbo odpravi in navajal, da mu je služba v nekdanji JLA prenehala 1.10.1991, v hrvatski vojski pa 15.2.1993. Oborožene sile Slovenije in Hrvatske so bile zavezniške armade, zato službe v hrvatski vojski ni mogoče šteti za službo v tujih oboroženih silah. Tožniku je služba v nekdanji JLA prenehala pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo. Tožnik ni v nobenem postopku, njegovo delovanje pa ne more pomeniti nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločila potem, ko je proučila vse dokaze in zaslišala tožnika. Tožnik je bil aktivna vojaška oseba v nekdanji JLA, nato pa se je zaposlil v hrvatski vojski kot prostovoljec. Po prihodu iz JLA je zaprosil za denarno nadomestilo za brezposelnost v ... Tožnikov sprejem v državljanstvo bi pomenil nevarnost za državo, ker je služboval v tuji vojski. Pri tem ni pomembno, da mu je služba v tuji vojski prenehala pred izdajo izpodbijane določbe.

Tožba ni utemeljena.

Novela zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, ZDS), ki je začela veljati 14.12.1991 (Uradni list RS, št. 30/91), v 3. odstavku 40. člena določa, da se ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka lahko zavrne vloga za pridobitev državljanstva osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Ta določa, da se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če tak sprejem ne pomeni nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je po prenehanju službe v nekdanji JLA zaposlil v hrvatskih oboroženih silah.

Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila z utemeljitvijo, da njegov sprejem v državljanstvo ni v interesu države in da obstajajo zadržki z vidika obrambe države. V utemeljitvi odločbe se tožena stranka izrecno sklicuje na 8. točko 1. odstavka 10. člena ZDS. Ta zakon vsebine pojma nevarnosti za obrambo države sicer ne opredeljuje, vendar je iz vsebine in namena ZDS sklepati, da je takšna nevarnost podana, če ima oseba, ki bi naj pridobila državljanstvo, določen položaj ali vlogo v tujih oboroženih silah, ali katere aktivno ali pasivno ravnanje, ki iz tega izhaja, bi lahko privedlo do takšnega dejanskega stanja, ki bi lahko bilo podlaga za uporabo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDS. Služba častnika v tujih oboroženih silah po osamosvojitvi Republike Slovenije, to je po 25.6.1991, je že po njeni naravi takšna, da lahko pomeni nevarnost za obrambo Republike Slovenije. Okoliščina, da je tožnik služboval kot častnik v tujih oboroženih silah, takšno službovanje pa med strankama ni sporno, je lahko podlaga za oceno, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za njeno obrambo.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.