Jedro

Ne gre za predhodno vprašanje v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja (tožba sosede pred sodiščem splošne pristojnosti zoper investitorja, da je kršil dogovor med njima, da ne bo nadzidal garaže), če je investitor izkazal razpolagalno pravico na zemljišču, kjer je predvidena nadzidava; in če sta upravna organa (prvostopni organ in tožena stranka) presodila skladnost predvidene gradnje s pogoji po urbanističnem aktu (občinskem odloku o PUP-jih).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je prizadetim strankam v tem upravnem sporu izdal lokacijsko dovoljenje z dne 15.10.1993, s katerim je navedenim investitorjem odobril lokacijo za nadzidavo in prizidavo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 3020/1, 3020/2 in 3021/2, v skladu z lokacijsko dokumentacijo Službe za prostorsko načrtovanje navedenega prvostopnega organa iz junija 1992 in z aneksom te dokumentacije z isto oznako iz avgusta 1993, pod tam navedenimi pogoji.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 2. odstavka 54., 55. in 59. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90, 48/90, 3/91, 18/93 in 47/93) in določbe odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP-ih) za posege v prostor na širšem mestnem območju (Uradno glasilo občin št. 8/93). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da se lokacija v konkretnem primeru nahaja v urejevalni enoti ŠE 2/6.4. Po mnenju tožene stranke iz citiranega odloka izhaja, da je v tej urejevalni enoti nekaj večinoma starejših, pred leti predelanih enostanovanjskih hiš v nizih ob ulicah ter gasilski dom zgrajen leta 1987, na severozahodnem delu cone. V tej enoti je dovoljena predelava in povečava obstoječih objektov ter gradnja novih za stanovanjske, gospodarske, spremljajoče prostore in tudi za poslovne prostore v skladu s prostorskimi možnostmi. Višina objektov je praviloma do P+1. Po mnenju tožene stranke so prizidave in nadzidave objektov možne. Pri tem pa je treba upoštevati splošne pogoje iz citiranega odloka, ki se nanašajo na oblikovanje objekta, odmike, lego in podobno. Po mnenju tožene stranke so bili ti pogoji v konkretnem primeru upoštevani, kar izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe in iz lokacijske dokumentacije. V postopku so bila pridobljena tudi vsa predpisana soglasja, kot je na primer poprejšnje soglasje sanitarne inšpekcije. Investitorji so izkazali, da so upravičeni razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega. Za izdajo lokacijskega dovoljenja so torej izpolnjeni vsi, z zakonom predpisani pogoji. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ ravnal pravilno, ker je ugodil zahtevku investitorjev. Pritožbeni ugovori po svoji vsebini ne morejo ovreči zakonitosti prvostopne odločbe. Tožena stranka ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica v postopku na prvi stopnji seznanjena z vsebino navedene lokacijske dokumentacije iz junija 1992, ki glede pogojev z aneksom iz avgusta 1993 ni spremenjena. Prvostopna odločba vsebuje pogoje iz te dokumentacije, v skladu z 59. členom citiranega zakona pa se strankam v postopku vroči lokacijsko dovoljenje. Neutemeljeni so tožničini ugovori o odmiku objekta od mej, saj je le-ta predviden več kot 3 m od meje s tožničinim zemljiščem, kar je v skladu z 24. členom odloka, ki predpisuje najmanjši odmik 2 m od meje. Odmik obstoječega objekta od meje pa ni stvar tega postopka in se s predlagano lokacijo v to stanje ne posega. Tudi odmik od objekta tožnice je bistveno večji, kot to zatrjuje tožnica in znaša v najbližji točki 6 m. Okoliščina, da tožnica na sosednjem zemljišču prideluje povrtnine, po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj gre za območje stavbnih zemljišč, ki so primarno namenjena pozidavi in ne kmetijski dejavnosti. Iz obrazložitve poprejšnjega sanitarnega soglasja tudi izhaja, da prizidek ne bo poslabšal bivalnih razmer v sosednjem objektu. Razlogi za to so v prvostopni odločbi navedeni in z njimi se tožena stranka v celoti strinja glede na lego, odmike in višino predlagane prizidave. Po mnenju tožene stranke je neutemeljen tožničin ugovor o tem, naj bi bila garaža, ki se deloma tudi nadziduje, črna gradnja. V dopolnjenem postopku so bili toženi stranki predloženi dokazi, da je bilo za ta objekt izdano dovoljenje Oddelka za upravno-pravne zadeve občine št. 351-113/66-5/Kw z dne 28.4.1966. Zato je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da je tako nadzidava obstoječe garaže, kot tudi prizidava od garaže naprej proti severozahodu predvidena v ravni črti že obstoječih objektov. To pa pomeni, da je predviden odmik za prizidave stanovanjske hiše le 0,40 cm od parcelne meje. Tak poseg v prostor, v bližino parcelne meje na razdalji 0,40 cm, z gotovostjo pomeni kršitev 24. člena citiranega občinskega odloka. Po lokacijskem dovoljenju je predvidena nadzidava garaže. To pa pomeni, da se bo objekt zvišal za eno etažo, kar pa zaradi razdalje 3,70 m z gotovostjo povzroča določene posledice. Najmanj kar je, ji jemlje svetlobo, ki sedaj prihaja skozi okensko odprtino v pritličju južne fasade njenega objekta. Na to je opozarjala v svoji pritožbi proti prvostopni odločbi, vendar se tožena stranka o tem ugovoru ni izjasnila. Prav tako se tožena stranka ni izjasnila o nadaljnjem ugovoru, in sicer o tem, da je med njo in investitorjem obstajal dogovor, da investitor ne bo nadzidal garaže. Ker se je ta dogovor začel kršiti z zahtevo za pridobitev lokacijskega dovoljenja, je vložila zoper investitorja tožbo zaradi nedopustnosti nadzidave garaže. Ta zadeva se vodi pred temeljnim sodiščem. Na to dejstvo je opozorila v upravnem postopku in tudi predlagala, da se upravni postopek prekine do odločitve v predhodnem postopku. Tožena stranka tega ugovora ni upoštevala in ga v izpodbijani odločbi ni niti omenila. Po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo institut predhodnega vprašanja, bi moral upravni organ prekiniti upravni postopek in počakati z odločitvijo, dokler predhodnega vprašanja ne reši pristojno sodišče. Predhodno vprašanje pa bi moralo biti rešeno pred meritorno odločitvijo v upravni stvari. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (2. odstavek 54., 55. in 59. člen navedenega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter 2. odstavek 3., 11., 24, 25. člen odloka Skupščine občine o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP-ih) za posege v prostor na širšem mestnem območju ter navedbe v priročniku pogojev za izvajanje posegov v prostor pod S poglavja A: primarna raba zemljišč in navedbe v urejevalni enoti ŠE 2/6.4: GASILSKI DOM v katalogu urejevalnih določil in režimov, ki sta sestavni del citiranega občinskega odloka) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožničine pritožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja v tožbi, ki se nanašajo na odmike objekta, pogoje osončenja in osvetlitve ter garažo kot črno gradnjo. Tožena stranka je dala pravilne razloge za to zavrnitev. Sodišče teh razlogov ne ponavlja na tem mestu.

Po presoji sodišča tožničinega ugovora glede rešitve predhodnega vprašanja v zvezi z nadzidavo garaže prav tako ni mogoče upoštevati. Tek pravdnega postopka zaradi nedopustnosti te nadzidave pred pristojnim sodiščem ni ovira za izdajo lokacijskega dovoljenja. Investitorji so namreč, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj to izhaja iz upravnih spisov (zemljiškoknjižna izpiska temeljnega sodišča z dne 27.12.1991 in 19.5.1992), izkazali, da so upravičeni razpolagati z objektom in z zemljiščem, ki je predmet posega. Prvostopni organ in tožena stranka sta v svojih odločbah, kot je to navedeno, presodili skladnost predvidene gradnje z navedenimi določbami citiranega občinskega odloka glede možnosti in dopustnosti prizidav, nadzidav in odmikov objekta in pogojev osončenja in osvetlitve.

Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).