Jedro

Narava odločanja v tovrstnih zadevah (izvolitev sodnika) je dejansko v pretežni meri strokovna, saj je izbira prijavljenih kandidatov po opravljenem razgovoru v pristojnosti tožene stranke. Že zato je sodna presoja v teh postopkih zadržana in usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijanega akta zadosti pogojem iz 214. člena ZUP.

Ne glede na to, da je Sodnemu svetu na podlagi 28. člena ZS dana pristojnost, da predlaga Državnemu zboru kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo oziroma da ga sama imenuje v višji sodniški naziv, pa to ne pomeni, da je njegova presoja povsem prosta in da ne vključuje dolžnosti obrazložitve izpodbijanega akta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Sodnega sveta, št. 1/14-1 z dne 20. 3. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom, št. 1/14-1 z dne 20. 3. 2014, je tožena stranka predlagala Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev v sodniško funkcijo dr. A.A., na sodniško mesto višje sodnice na Višjem sodišču v Celju. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da jo je izbrala po obravnavi prispelih kandidatur na podlagi razpisne dokumentacije, dokončnega mnenja predsednice Višjega sodišča v Celju o prijavljenih kandidatih in po opravljenih razgovorih. V nadaljevanju navaja njen življenjepis in opravljeno strokovno delo. Kot strokovna sodelavka je bila zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju do 30. 6. 1996 (30. 4. 1996 op. sodišča). Od 1. 5. 1996 do 31. 3. 2004 je opravljala dela notarske kandidatke - namestnice notarja pri notarju B.B. v C. Naziv magistrice pravnih znanosti na Pravni fakulteti v Ljubljani je pridobila leta 2002. Od 1. 4. 2004 do 31. 3. 2007 je opravljala dela pravnice na projektih D. d.o.o. Od 1. 4. 2007 dalje opravlja dela samostojne odvetnice v odvetniški pisarni. Ima naziv doktorice znanosti, ki ga je pridobila na Pravni fakulteti v Ljubljani leta 2013. 2. Iz dokončnega mnenja predsednice Višjega sodišča v Celju Su 010600/2013 z dne 4. 11. 2013 izhaja, da je v osebnem razgovoru pokazala široko poznavanje civilnega in gospodarskega pravnega področja in ima objavljene številne strokovne in znanstvene članke. Seznanjena je bila z delom na bivšem temeljnem sodišču kot pripravnica in strokovna sodelavka na Okrožnem sodišču v Celju. Delo je opravila vestno, dosledno in hitro. Kandidatka je bila v razgovoru kritična do zagotavljanja pravic strank do sojenja v razumnem roku. Ni bila udeležena v nobenem postopku pri Odvetniški zbornici.

3. Tožena stranka je opravila razgovor z izbrano kandidatko na seji 20. marca 2014. Ugotovila je, da ima izkušnje na področju civilnega in gospodarskega prava. To potrjuje njena obsežna bibliografija in pridobitev akademskega naziva doktorice znanosti. Pokazala je velik obseg strokovnega znanja, sposobnost analitičnega razmišljanja in spretnost obvladovanja konfliktnih situacij. Odgovori so bili logični, sistematično zgrajeni in argumentirani. Ustno izražanje je profesionalno, korektno in preudarno. S kolektivom nima težav, opravljala je pravniška dela na projektih D. Z delom na sodišču se je seznanila na podlagi pripravništva in ko je delala kot strokovna sodelavka. Izkušnje je nadgradila pri opravljanju odvetniškega poklica. Z vidika zunanjega udeleženca v postopku si je še podrobneje ustvarila celotno sliko delovanja sodstva in delovanja posameznih inštančnih sodišč.

4. Tožena stranka je opravila vrednotenje vseh kandidatov glede na predloženo listinsko dokumentacijo in po opravljenih razgovorih ocenila, da je kandidatka dr. A.A. najbolj primerna za zasedbo razpisanega prostega sodniškega mesta in jo zato predlaga v izvolitev.

5. Tožnica v tožbi z dne 12. 4. 2014 predlaga odpravo odločbe Sodnega sveta in razveljavitev razpisa prostega sodniškega mesta na Višjem sodišču v Celju. Navaja, da tožena stranka v razlogih svoje odločitve ni zavrnila navedb in dokazil, ki jih je sama kot kandidatka za to mesto navedla in priložila k svoji vlogi. Ni naredila primerjave zahtevanih delovnih in strokovnih izkušenj obeh oziroma vseh prijavljenih kandidatov. Ni mogoče ugotoviti, katera merila in kriterije je Sodni svet uporabil pri izbiri oziroma ne more ugotoviti, katerih meril in kriterijev sama ne izpolnjuje oziroma jih izbrana kandidatka izpolnjuje bolje. V nadaljevanju navaja svoj življenjepis in strokovno in sodniško delo v času po opravljanem pravniškem državnem izpitu 15. 4. 2001. V tem času je določen čas opravljala dela strokovne sodelavke na izvršilnem oddelku Okrajnega sodišča v Celju (2001), 22. 5. 2001 je začela delati kot strokovna sodelavka na Višjem sodišču v Celju. Delala je na civilnih, izvršilnih in gospodarskih zadevah vse do izvolitve v sodniško funkcijo 14. 11. 2006, torej več kot 5 let. Sodniško funkcijo je opravljala najprej kot okrajna sodnica na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Celju od 14. 11. 2006 do 31. 5. 2009, ko je postala okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Celju. Eno leto po imenovanju je še za določen deljen čas sodila na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Celju. Od leta 2009 na Okrožnem sodišču v Celju dela na gospodarskem oddelku, kjer je tudi namestnica vodje tega oddelka. Sodniško funkcijo opravlja 8 let. V študijskem letu 1999/2000 je vpisala podiplomski študij gospodarskega prava na Pravni fakulteti v Mariboru. Aktivno obvlada nemški in angleški jezik in se redno udeležuje vseh izobraževanj s področja civilnega in gospodarskega prava. Znanje nadgrajuje z udeležbo na vseh razpoložljivih seminarjih in sodniških šolah, sodeluje s strokovnimi sodelavci in je mentorica sodniškim pripravnikom.

6. V nadaljevanju se sklicuje na dokončno pohvalno mnenje predsednice višjega sodišča, ki je z njo opravila ustni razgovor in je glede na njeno dosedanje sodniško delo in izkušnje tudi predlagala Sodnemu svetu njeno imenovanje na sodniško mesto višje sodnice. Nadalje še navaja dvoje mnenj vodij oddelkov za gospodarsko sodstvo Višjega sodišča v Celju vse od leta 2006, iz katerih izhaja nadpovprečna ocena njenega dela tako glede ugotavljanja dejanskega stanja, kot uporabe materialnega prava ter nadpovprečno visok delež potrjenih sodnih odločb (87%). Sklicuje se na ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Celju, iz katerih izhaja prav tako zelo dobro mnenje o njenem strokovnem sodniškem delu (izkušnjah) in zaradi katerega ocene je tudi napredovala oziroma hitreje napredovala. Iz statistike rešenih zadeve izhaja, da je v posameznih letih presegla pričakovani obseg sodnikovega dela po Merilih Sodnega sveta, procent potrjenih sodb je zelo visok, vse sodbe so bile izdelane v 30 dneh, razen dveh, zaradi izjemne obsežnosti. Funkcija namestnice vodje gospodarskega oddelka kaže na dobro poznavanje sodnega poslovanja (triažni sistem dela). Res ima izbrana kandidatka akademski naziv in po navedbi Sodnega sveta obsežno bibliografijo. Iz razlogov izpodbijanega akta pa ne izhaja, zakaj to njeno delo pretehta nad vsem njenim sodniškim delom, npr. v letu 2013 do 31. 10. 2013 rešenih 153 gospodarskih sporov, v letu 2012 rešenih 210 gospodarskih sporov, v letu 2011 rešenih 101 gospodarskih sporov, v letu 2010 rešenih 83 gospodarskih sporov in v letu 2009 rešenih 127 gospodarskih sporov. Mnenje tožnice je, da je mogoče po vsebini in obsegu večine meritornih odločb primerjati najmanj s povprečno dolžino strokovnega članka v pravni literaturi. Izbrana kandidatka je sicer res samostojna odvetnica, vendar po znanih podatkih nima odvetniških kandidatov ali pripravnikov. Sama ima vzoren odnos do sodelavcev in je priljubljena. Njen delovni kolektiv je obsežen, ker gre za večje sodišče med slovenskimi. V obrazložitvi niso podane primerjave med odgovori na strokovna vprašanja obeh kandidatk, ampak je tožena stranka ocenila le odgovore izbrane kandidatke. Ni pojasnjeno zakaj njene organizacijske sposobnosti, ki jih ima z vodenjem odvetniške pisarne v manjšem kraju, presegajo organizacijske sposobnosti okrožnega sodnika in namestnice vodje na gospodarskem oddelku. Ni pojasnjeno, zakaj izkušnje z delom na sodišču, ki jih je izbrana kandidatka dosegla pri dvoletnem pripravništvu in kot strokovna sodelavka na okrajnem sodišču z nadgradnjo v odvetništvu, presežejo tožničino več kot petletno delo strokovne sodelavke na višjem sodišču, dve leti in pol sodniške službe na okrajnem sodišču in pet let sodniške službe na gospodarskem oddelku okrožnega sodišča. 7. Odločitev je arbitrarna glede na dosedanjo prakso pri tovrstnem odločanju tožene stranke. Sklicuje se na odločbo št. 2/14-21, v kateri tožena stranka razlaga, da že sojenje na položaju okrožnega sodnika predstavlja višji nivo prvostopenjske sodniške funkcije in je po vsebini in obsegu na višji stopnji zahtevnosti. To sojenje terja široka pravna znanja in poznavanje materialnega in procesnega prava. Dosedanja praksa Sodnega sveta odstopa od tega primeru, ker v nobenem podobnem primeru Sodni svet ni odločal tako kot v tej zadevi, ko sta nekaj minutni razgovor in akademski naziv očitno prevladala nad dvakratno oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v Celju, ki letno spremlja kakovost in delo sodnika skozi vse leto. Delo sodnikov se spremlja tako po obsegu in kvaliteti, medtem ko podatkov o obsegu dela odvetnika ni. Iz odločbe I-U 545/2009 izhaja mnenje Sodnega sveta, da je pri imenovanju sodnikov na višja sodniška mesta praviloma potrebno zasledovati načelo postopnosti, da celo mesto na okrožnem sodišču lahko zaseda kandidat, ki se je predhodno že izkazal z opravljanjem sodniške funkcije na okrajnem sodišču. 8. Ni upoštevana določba šestega odstavka 18. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), ki določa, da mora biti obvestilo o neizbiri kandidata obrazloženo tako, da so navedeni razlogi za neizbiro posameznega kandidata. Odločitve zaradi tega ni mogoče preizkusiti in ji je s takšnim postopanjem odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva. Ne pozna razlogov tožene stranke za njeno neizbiro, ker v izpodbijani odločbi niso navedeni in jim ne more nasprotovati. V nadaljevanju se še sklicuje na Direktive sveta EU, številka 2000/78/ec, ki je implementirana z Zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ter prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče odločbo Sodnega sveta odpravi in razveljavi razpis Vrhovnega sodišča na prosto mesto višjega sodnika. Predlaga tudi, da se ji povrnjeno stroški upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2014 tožnica postavlja še podredni tožbeni zahtevek v primeru, če sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, da se odločba Sodnega sveta št. 1/14-1 z dne 20. 3. 2014 odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, glede na to, da ne gre za upravni akt po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki bi bil izdan v upravnem postopku. Glede na določbo 21.a člena ZSS, je mogoč upravni spor samo zaradi varstva ustavnih pravic. Ker tožba nima teh elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena tega zakona, tožena stranka predlaga, da jo sodišče kot nedovoljeno zavrže. 12. Podredno, če bi sodišče vsebinsko odločalo, tožena stranka navaja razloge, zaradi katerih predlaga zavrnitev tožbe. Sklicuje se na ZSS (II. Poglavje), ki je bil v celoti upoštevan. Glede na predpisna določila, ki so bila pri izbiri upoštevana, bi lahko šlo edinole za očitno nerazumno izbiro kandidata, kar bi se eventuelno štelo za takšno izbiro, s katero bi bilo lahko poseženo v ustavne pravice ostalih kandidatov. Pri izbiri tožene stranke gre za izvrševanje ustavnega pooblastila iz 130. člena Ustave, v svojstvu predlagalnega organa sui generis.

13. Pravica neizbranih kandidatov je, da se s predlogom seznanijo. V tem primeru je bil tožnici vročen sklep o izbiri kandidatke skupaj z obvestilom o neizbiri. Sklicuje se na kolektivno odločanje članov, ki glasujejo vsak zase. Tožnica ni dobila zadostnega števila glasov za imenovanje na razpisano sodniško mesto. Formalni razlogi so tako podani, vsebinski pa so razvidni iz predloga, ki je tudi predmet samostojnega preizkusa v upravnem sporu. V nadaljevanju še odgovarja na tožbene ugovore v zvezi z očitkom arbitrarnega odločanja. V praksi je bil že večkrat izbran tudi „zunanji“ kandidat, kar tudi določa zakonodaja (13. člen ZSS). Gre za odločitev, ki temelji na dejanskih okoliščinah obravnavanega primera. Nasprotuje razveljavitvi razpisa. Morebitne kršitve bo tožena stranka po navodilu sodišča odpravila. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

14. Tožena stranka v odgovoru z dne 10. 6. 2014, ki ga je podala na tožničino pripravljalno vlogo z dne 6. 6. 2014, nasprotuje podredno postavljenemu zahtevku in predlaga, da ga sodišče glede na upravno sodno prakso, ker je bil vložen po izteku 30 dnevnega roka, kot prepoznega zavrže. 15. Tožba in pripravljalne vloge obeh strank v postopku so bile poslane dr. Aniti Dolinšek, kot stranki z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena ZUS-1), na katere ni odgovorila.

K I. točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Tožnica s tožbo zahteva odpravo odločbe (akta) tožene stranke št. 1/14-1 z dne 20. 3. 2014 in razveljavitev razpisa Vrhovnega sodišča RS na prosto mesto višjega sodnika na Višjem sodišču v Celju, objavljenem v Uradnem listu RS št. 69 z dne 23. 8. 2013. Pred odločitvijo sodišča je tožnica z vlogo postavila še podredni tožbeni zahtevek, s katerim zahteva samo še odpravo akta tožene stranke. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. Ta v prvem odstavku 184. člena določa možnost spremembe tožbe do konca glavne obravnave. Po drugem odstavku tega člena je sprememba tožbe med drugim tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Ni pa tožba spremenjena, če tožeča stranka med drugim zmanjša tožbeni zahtevek (tretji odstavek). Ker o zadevi pred spremembo tožbe sodišče še ni odločalo in ker tožnica s podrednim zahtevkom ne postavlja novega tožbenega zahtevka, je njegovo zmanjšanje, ko zahteva zgolj odpravo akta tožene stranke in ne vztraja več pri zahtevku za razveljavitev razpisa, pravno dopustno.

18. Z izpodbijanim aktom tožena stranka Državnemu zboru Republike Slovenije v skladu z 28. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) predlaga v izvolitev v sodniško funkcijo dr. A.A. na sodniško mesto višje sodnice na Višjem sodišču v Celju. Navedeni akt je bil tožnici poslan kot neizbrani kandidatki, prijavljeni na javnem razpisu, skupaj z Obvestilom o neizbiri kandidata, št. 3/14-195 z dne 26. 3. 2014. 19. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

20. Sodno varstvo zoper izpodbijani akt (gre za drugi akt po 2. členu ZUS-1) tožene stranke je v upravnem sporu izrecno določeno v 21.a členu ZSS. Ta določa, da Sodni svet vroči med drugim tudi predlog za izvolitev po 19. členu ZSS vsem neizbranim kandidatom. Če je začet upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh. Ugovor tožene stranke, da tožba ni dopustna, je glede na navedeno zakonsko dopustnost upravnega spora neutemeljen.

21. Niti izpodbijani akt, niti Obvestilo o neizbiri št. 3/14-195 z dne 26. 3. 2014, ki je bilo tožnici poslano v skladu z šestim odstavkom 18. člena ZSS, ne določata razlogov za njeno neizbiro, četudi ta razlagalna dolžnost tožene stranke izhaja iz navedene zakonske določbe. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je dejansko v pretežni meri strokovna, saj je izbira prijavljenih kandidatov po opravljenem razgovoru v pristojnosti tožene stranke. Že zato je sodna presoja v teh postopkih zadržana in usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijanega akta zadosti pogojem iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

22. Po presoji sodišča se izpodbijani akt zaradi nepopolne obrazložitve ne da preizkusiti. Spornim akt je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na razpisno dokumentacijo, dokončno mnenje predsednice Višjega sodišča v Celju o prijavljenih kandidatih in po opravljenih razgovorih, življenjepisno in strokovno pot izbrane kandidatke (stranke z interesom v tem sporu), in ga zaključila z ugotovitvijo, da ima izreden obseg strokovnega znanja, sposobnost analitičnega razmišljanja, spretnost obvladovanja konfliktnih situacij, da nima s sodelovanjem v kolektivu nobenih težave, da so njene organizacijske sposobnosti dobre, da si je strokovno znanje pridobila z delom na sodišču kot pripravnica in strokovna sodelavka in se s tem seznanila s sodniškimi opravili.

23. V postopku razpisa delovnega mesta, kot je bil tudi v tem primeru, je pomembno to, da so bili vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Kot izhaja iz listin upravnega spisa (zapisnik Sodnega sveta z dne 20. 3. 2014), sta razgovor s toženo stranko opravili samo dve kandidatki, to je v tem postopku izbrana kandidatka in tožnica. Tako je morala biti tudi tožnici, ki se je prijavila na razpis, zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji kot izbrana kandidatka, sodeluje v tem razpisnem postopku in se poteguje za imenovanje v naziv višje sodnice (ne v izvolitev kot izbrana kandidatka, ker je že bila izvoljena v sodniško funkcijo), skladno s pogoji razpisa in dosedanjo strokovno sodniško usposobljenostjo. Ne glede na to, da je toženi stranki na podlagi 28. člena ZS dana pristojnost, da predlaga Državnemu zboru kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo oziroma da ga sama imenuje v višji sodniški naziv (prvi odstavek 21. člena ZSS), pa to ne pomeni, da je njena presoja povsem prosta in da ne vključuje dolžnosti obrazložitve izpodbijanega akta in s tem zadosti pogojem iz 214. člena ZUP. Iz obrazložitve izdanega predloga v izvolitev mora tako izhajati ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na obe kandidatki (ostali trije kandidati niso vložili tožbe), ne samo za izbrano kandidatko, na podlagi listinskih dokazil o opravljanem strokovnem, tudi sodniškem delu, doseženih rezultatih tega dela, razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih listinskih dokazov in opravljenega razgovora in predvsem razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o opravljeni izbiri in hkrati tudi razloge o neizbiri posamezne kandidatke.

24. Kot že navedeno, je v tem postopku pomembno to, da sta obe kandidatki, ki sta se na razpis za prosto sodniško mesto prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni namreč nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločbe, ne samo v tistem delu, s katerim se potrjuje izbira kandidatke, temveč se morajo razlogi o neizbiri nanašati tudi na neizbrano kandidatko, to je tožnico. Razloženo mora biti v čem je izbrana kandidatka primernejša po posameznih strokovnih in delovnih izkušnjah od tožnice, tudi glede na dejstvo, da jo je predsednica Višjega sodišča v Celju v dokončnem mnenju predlagala v imenovanje na mesto višje sodnice tožnico, četudi na njen predlog tožena stranka ni vezana (četrti odstavek 18. člena ZSS). To jamstvo enakosti obravnavanja je lahko učinkovito le, če je izpodbijani akt obrazložen do tolikšne mere, da je mogoč preizkus zakonitosti, pravilnosti in razumnosti sprejete odločitve. To pa je lahko zagotovljeno le, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, ki je določena v zgoraj navedenem 214. členu ZUP. Tožbeni ugovor tožnice, da iz izpodbijanega akta ni mogoče razbrati, zakaj in v čem je izbrana kandidatka primernejša od tožnice za zasedbo prostega sodniškega mesta, je tako utemeljen.

25. Ker izpodbijani akt ni obrazložen tako, da bi sodišče lahko presodilo njegovo pravilnost, gre za bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 25 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov, je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).