Jedro

Za pooblaščenca, ki ni odvetnik, se stranki ne priznajo stroški za zastopanje za pristop na narok za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se znesek 1.123,42 EUR v stroškovnem sklepu (8. točka izreka) zniža na znesek „911,36 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.123,42 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Zoper sklep je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so bili stroški odmerjeni v prevelikem znesku. Na obravnavi dne 18. 12. 2008 ter dne 1. 10. 2009 (kot to izhaja iz zapisnikov) je tožnika zastopal pooblaščenec U.P., ki pa ni odvetnik in tako sodišče ne bi smelo priznati 300 točk za zastopanje na naroku dne 18. 12. 2008 in tudi ne 50 točk urnine za ta narok in tudi ne 150 točk za zastopanje na naroku 1. 10. 2009. Nadalje ni upravičeno priznanje 50 točk urnine za zastopanje na naroku dne 4. 3. 2011 glede na to, da je ta narok trajal od 13.20 do 13.46, kot to sledi iz zapisnika z glavne obravnave. Med procesnim gradivom, ki ga je prejel toženec, tudi ni pripravljalne vloge z dne 13. 7. 2008, medtem ko pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2011 ni bila potrebna v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Toženec še navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo, da je uspeh tožnika delen, vendar pa je ocena o 70 % uspehu previsoka. Toženec meni, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel največ v višini 30 % ali manj. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da zniža obveznost povračila stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je U.P. na narokih predložil substitucijsko pooblastilo, s katerim ga je odvetnica, ki je pooblaščenka tožnika, pooblastila za nadomeščanje na zadevnih dveh narokih. Gre za osebo s pravniškim državnim izpitom in kot tak ne more biti obravnavan enako kot laični pooblaščenec. Sodišče je zato pravilno odmerilo in priznalo navedene stroške udeležbe na glavnih obravnavah in pripadajočo urnino. Glede urnine za narok dne 4. 3. 2011 je pritožba neutemeljena, kajti navedena urnina sploh ni bila priznana, kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. Glede vloge z dne 13. 7. 2009 pa tožnik pojasnjuje, da je bila omenjena vloga vložena neposredno na vložišče sodišča in sicer dne 13. 7. 2009. Potrebna je bila tudi pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2011, saj ob vložitvi omenjenega pripravljalnega spisa, v katerem je tožnik odgovoril na pripombe toženca, ni mogel vedeti, ali bo njegov tožbeni zahtevek v zadevnem delu zavrnjen. Tudi glede uspeha v sporu je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnik samo v eni točki podrednega zahtevka ni uspel v celoti. Tožnik je bil s sodbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, kar je bil njegov primarni tožbeni zahtevek. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

V zadevi je sporna odmera stroškov postopka. Pri priznanju in odmeri stroškov postopka je potrebno izhajati iz določbe 154. člena ZPP in pa odvetniške tarife, ki je veljala v času vložitve tožbe (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.). Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) namreč v prehodni določbi 41. člena določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitev odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi tega zakona in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, se določijo po tem zakonu. ZOdvT je začet veljati 1. januarja 2009, medtem ko se je postopek v predmetni zadevi začel 16. 4. 2008. Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v OT ni imelo podlage, za priznanje stroškov za udeležbo pooblaščenca na naroku dne 18. 12. 2008 in dne 1. 10. 2009. Iz zapisnikov je razvidno, da se je omenjenih narokov udeležil pooblaščenec U.P., ki je predložil pooblastilo tožnika, iz katerega izhaja, da ga le-ta pooblašča za zastopanje na obravnavi dne 18. 12. 2008 (pooblastilo se nahaja na list. št. 25 sodnega spisa). Prav tako je omenjeni pooblaščenec predložil pooblastilo tožnika za zastopanje na naroku dne 1. 10. 2009 (pooblastilo se nahaja na list. št. 70). Naroka se ni udeležila odvetnica, temveč pooblaščenec, ki ni odvetnik in v tem primeru sodišče ni imelo nobene podlage za priznanje stroškov za zastopanje na navedenih narokih. OT v 1. odstavku 1. člena določa, da ta tarifa določa način vrednotenja obračunavanja in plačila odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročnik storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršeno pravno storitev. Gre torej za plačilo odvetnikov, ne pa pooblaščencev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno priznalo 300 točk za narok dne 18. 12. 2008, 150 točk za narok 1. 10. 2009 in dvakrat po 50 točk urnine za udeležbo na omenjenih dveh narokih.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje 50 točk urnine za narok dne 4. 3. 2011, kajti omenjenih točk sodišče prve stopnje ni priznalo. V spisu je tudi pripravljalna vloga z dne 13. 7. 2009 (sodišče prve stopnje je v obrazložitvi očitno pomotoma zapisalo, da gre za vlogo z dne 13. 7. 2008). Po mnenju pritožbenega sodišča je bila za rešitev zadeve potrebna tudi pripravljalna vloga z dne 5. 1. 2011, saj je tožnik podal pripombe v zvezi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. Tudi ocena glede uspeha stranke v postopku je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna, kajti tožnik je v pretežnem delu s svojim zahtevkom uspel, saj so bile odpravljene odločbe toženca, tožnik pa je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije. Zavrnjen je bil le zahtevek za priznanje pravice do opravljanja dela s polovico polnega delovnega časa.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena le glede preveč dosojenih 550 točk. Pritožbeno sodišče je zato skupen seštevek točk zmanjšalo ter nato skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek „1.123,42 EUR“ znižalo na znesek „911,36 EUR“.

V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Glede odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.