Jedro

izpodbijanje očetovstva

Izrek

I. Pritožba predlagateljice in nasprotne udeleženke se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da nasprotni udeleženec A. A. ni biološki oče predlagateljice B. B., rojene ... 2004 ter da stranke postopka krijejo svoje stroške postopka.

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbijata predlagateljica in nasprotna udeleženka (mati predlagateljice).

Predlagateljica prvostopni sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obširni pritožbi izpostavlja, da je postopek tekel proti njeni volji, saj je ves čas postopka kot otrok in kot polnoletna oseba povedala, da izpodbijanja očetovstva ne želi in da je izpodbijanje očetovstva proti njeni volji in v nasprotju z njenimi koristmi. S takim postopanjem ji je bila kršena pravica do samostojnega odločanja in lastnega udejanjanja svojih osebnostnih pravic na podlagi predloga za izpodbijanje očetovstva. Kršena ji je tudi pravica do družinskega življenja, ker je z odločitvijo sodišča ostala brez očeta.

Ni sporno, da je nasprotni udeleženec očetovstvo priznal takoj po njenem rojstvu, interes za prenehanje družinske vezi s predlagateljico pa je pričel izkazovati leta 2014, ko je v svoje življenje prejel novo partnerko. Prvostopno sodišče pa je zmotno presodilo, da si predlagateljica ne želi družinskega življenja z nasprotnim udeležencem. Pri taki presoji pa je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da je bila predlagateljica o dejstvu, da nasprotni udeleženec ni biološki oče predlagateljice, seznanjena šele v letu 2021 oziroma 2022, ker je o tem dejstvu dejansko bila že seznanjena leta 2013 na podlagi izvensodnega postopka opravljene DNK analize. Res je, da se stiki med predlagateljico in nasprotnim udeležencem ne izvajajo več od leta 2015, vendar ne zaradi postopanja in ravnanj predlagateljice, temveč izključno zaradi postopanja in ravnanj nasprotnega udeleženca, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. Nadalje v pritožbi predlagateljica obvešča sodišče o postopanju udeleženca po izdaji izpodbijanega sklepa ter še navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga, ker je z izpodbijanim sklepom izpodbito le očetovstvo, brez hkratnega ugotavljanja očetovstva, kljub temu, da so v spisu podatki o zatrjevanem biološkem očetu predlagateljice. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve predloga, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Nasprotna udeleženka prvostopni sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Kot prvo uveljavlja enak pritožbeni razlog kot predlagateljica in sicer, da je predlagateljica ves čas postopka (kot otrok in po polnoletnosti po prevzemu postopka) nasprotovala postopku na izpodbijanje očetovstva. Izpodbijanja ne želi, ker to ni njena volja in njena korist. Z izpodbijanim sklepom je tako predlagateljici kršena pravica do samostojnega odločanja in lastnega udejanjanja svojih osebnostnih pravic, odvzeta ji je pravica do družinskega življenja.

Nadalje pritožba podobno kot pritožba predlagateljice navaja, da je nesporno, da je nasprotni udeleženec pred upravnim organom dne ... 2004 podal izjavo o priznanju očetovstva predlagateljice. Že ob podaji navedenega priznanja je bil nasprotni udeleženec seznanjen o domnevnosti biološkega očetovstva. Sicer pa ima nasprotni udeleženec v obravnavanem postopku prvenstveno interes, da se razbremeni plačevanja preživnine predlagateljici. Prvostopno sodišče pa je zmotno presodilo, kdaj je bila predlagateljica seznanjena o dejstvu, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče (to je bilo že leta 2013, ne pa tekom tega postopka, kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče). Stiki med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, pa se niso izvajali zaradi postopanja in ravnanj nasprotnega udeleženca, ne pa zaradi ravnanj predlagateljice, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. Predlagateljica želi imeti oziroma je vsaj želela imeti stike z nasprotnim udeležencem in je tako tudi želela ohraniti družinsko življenje. Nasprotni zaključek prvostopnega sodišča je zmoten. Pri tem se pritožnica sklicuje na zaslišanja predlagateljice in na SMS sporočila. Glede koristi predlagateljice pa bi moralo prvostopno sodišče tudi izvesti dokaz z izvedencem psihološke stroke, katerega izvedbe pa nista onemogočili predlagateljica in nasprotna udeleženka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Nadalje pritožnica opozarja na postopanja nasprotnega udeleženca po prejetju izpodbijanega sklepa ter enako kot predlagateljica še navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga, ker je s sklepom izpodbito le očetovstvo brez hkratne ugotovitve očetovstva, kljub temu, da je v postopku s priimkom in imenom naveden znan biološki oče predlagateljice.

Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve predloga, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbena zatrjevanja in se zavzema za potrditev prvostopnega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ni sporno, da je nasprotni udeleženec pred pristojnim upravnim organom dne ... 2004 podal priznanje o priznanju očetovstva predlagateljice, to je B. B., ki jo je dne ... 2004 rodila C. C., to je nasprotna udeleženka, in da je z DNK analizo ugotovljeno, da nasprotni udeleženec ni biološki oče B. B. 6. Predlagateljica je dne 1. 6. 2016 po skrbniku za posebni primer vložila zoper starša tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva z zahtevkom, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče. V tožbi je trdila in dokazovala, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče (v dokazne namene je priložila DNK analizo opravljeno pri gospodarski družbi D. d.o.o.), da z njo ne živi, zanjo ne skrbi in z njo nima nobenih stikov. Tekom postopka (dne 16. 11. 2019, list. št. 137 spisa) je predlagateljica po skrbnici za posebni primer podala umik tožbe, s katerim nasprotni udeleženec ni soglašal in zato se je postopek nadaljeval. V nadaljevanju postopka (ta se je zaradi razveljavitve prvostopnega sklepa IV P 229/2017 z dne 4. 2. 2019 s sklepom pritožbenega sodišča III Cp 523/2019 z dne 3. 9. 2019 nadaljeval po pravilih v času razveljavitve že veljavnih Družinskega zakonika – v nadaljevanju DZ in Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP-1) je prvostopno sodišče s sklepom II N 174/2019 z dne 6. 3. 2020 meritorno odločilo z zavrnitvijo predloga predlagateljice na ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče. Navedeni sklep prvostopnega sodišča je pritožbeno sodišče s sklepom III CP 441/2020 z dne 22. 9. 2020 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. V tem postopku izpodbijanim sklepom (sklep II N 199/2020 z dne 10. 6. 2022) je prvostopno sodišče odločilo, da prvi nasprotni udeleženec ni biološki oče predlagateljice B. B., rojene ... 2004. 7. Po določbi 114. člena DZ za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Otrok lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta po tem zakoniku, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom v očetovstvo (prvi odstavek 130. člena DZ). Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči, preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj (drugi odstavek 130. člena DZ). Na podlagi 7. člena Konvencije o otrokovih pravicah in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ima otrok pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj, v kolikor je to mogoče. Določba 35. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V tem okviru varuje tudi osebnostno pravico posameznika do poznavanja lastnega izvora oziroma do poznavanja identitete lastnih staršev, ki je del širše pravice do osebne identitete, kakor tudi pravica otroka, da z ustrezno tožbo ustvari vez, to je pravno priznano starševsko razmerje med seboj in naravnimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje še ne obstaja oziroma, da prekine obstoječo vez med seboj in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti.1 Pravica posameznika do poznavanja svojega izvora pomeni enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi, pa tudi o njegovem mestu v družbi. Poznavanje lastnega izvora pomembno vpliva tudi na družinske in sorodstvene vezi. Nemožnost ugotovitve lastnega izvora lahko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost. Med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini. Tretji razlog so materialni interesi posameznika npr. interes dedovati po naravnih starših.2 V modernih pravnih ureditvah je sicer mogoče opaziti vse močnejše prizadevanje za biološko-genetično resnico (zlasti ob podpori biomedicinske znanosti), vendar v razmerju med biološkimi in pravnimi starši ni mogoče vnaprej postaviti vrstnega reda. Na drugi strani tehtnice sta namreč ustavno dopustna cilja trajnosti starševskih razmerij in varstvo interesa otroka, da po svoji volji ohrani pravno vez z domnevnim očetom. V vsakem konkretnem primeru je zato treba poiskati ustrezno ravnotežje med pravicami otroka, pravicami bioloških in pravicami pravnih staršev. Odgovor na vprašanje ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravne starše ali da izve za svoj izvor, je torej vselej zamejeno z okoliščinami konkretnega primera.3

8. Osrednje vprašanje te pravde je ravno navedeno vprašanje, in sicer ali je bolj v korist predlagateljice, da obdrži pravnega očeta (nasprotnega udeleženca) ali da izve za svoj izvor. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji prvostopnega sodišča, da je v obravnavanem primeru bolj v korist predlagateljice (ta je v času izdaje prvostopne sodbe bila že polnoletna), da izve za svoj izvor, kot pa ohranitev obstoječega razmerja z nasprotnim udeležencem kot očetom. Res je, na kar opozarjata pritožbi predlagateljice in nasprotne udeleženke, da je predlog (prej tožba) otroka na izpodbijanje očetovstva otrokova pravica4, ne pa pravno sredstvo otrokovega očeta, da se razbremeni očetovstva. Takšen predlog v primeru uspeha za otroka pomeni, da preneha pravna vez z domnevnim očetom, naravnega (biološkega) očeta pa ne dobi. Prekine pa se vez med otrokom in domnevnim očetom, s tem pa se ustvari pravna podlaga za predlog otroka na ugotovitev očetovstva. To pa še ne pomeni, da v primeru, ko po vložitvi predloga (pred uveljavitvijo ZPN-1 tožbe) predlagatelj umakne predlog, nasprotni udeleženec pa z umikom predloga (tožbe) ne soglaša in se nato postopek nadaljuje, v nadaljevanju postopka pa predlagateljica izjavi, da ne želi izpodbijati očetovstva, ker si z nasprotnim udeležencem želi družinskega življenja, da mora sodišče zavrniti zahtevek, ker postopek teče proti volji predlagateljice, kot smiselno zatrjujeta pritožbi. Izraženo izjavo predlagateljice, da ne želi obravnavanega izpodbijanja očetovstva, ker z njim želi ohraniti družinsko življenje, je namreč potrebno presojati v smeri, ali je bolj v korist predlagateljice, da ohrani vez z nasprotnim udeležencem, za katerega ve, da ni njen biološki oče, ali pa, da izve oziroma ustvari pogoje, da izve za svoj izvor. Pri taki presoji pa je prvostopno sodišče pravilno presodilo, ko ni sprejelo izjave predlagateljice, da si nasprotnega udeleženca želi za očeta in z njim ohraniti družinsko življenje. Takšno pravilno presojo (točka 13 razlogov izpodbijane sodbe) je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi samega ravnanja in postopanja predlagateljice, ki z nasprotnim udeležencem od leta 2015 dalje ni več izvajala stikov in ga, razen obveznosti plačila preživnine, izključila iz svojega življenja. Temu v celoti pritrjuje tudi nasprotni udeleženec. Predlagateljica tako že več kot sedem let z nasprotnim udeležencem, ki ni njen biološki oče, več ne živi skupaj, z njim nima stikov in ta zanjo tudi ne skrbi. Edina vez je le preživninska obveznost, pa še ta se prisilno izterjuje. To pa pomeni, da med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, ki ni njen biološki oče, že vsaj sedem let družinsko življenje ne obstaja, ga ni. Tako pa ni v korist predlagateljice, da se ohrani pravna vez očetovstva med nasprotnim udeležencem in predlagateljico, ki je v času izdaje prvostopne sodbe bila že polnoletna. V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča bolj v korist predlagateljice, da izve za svoj izvor, kot pa da obdrži pravnega očeta, za katerega ve, da ni njen biološki oče in s katerim že več kot sedem let ne živi več skupaj, z njim nima stikov in ta tudi zaradi samega postopanja (dejanskega odklanjanja vezi predlagateljice z nasprotnim udeležencem) predlagateljice, zanjo ne izvaja starševske skrbi.

9. Take odločitve sodišča tudi ne morejo spremeniti pritožbena sklicevanja na poročilo psihologinje E. E. iz F. z dne 15. 4. 2015, zapisnik o razgovoru na G. z dne 4. 7. 2014 in z dne 16. 11. 2015, zaprosila za pomoč pri urejanju stikov pri F. z dne 3. 11. 2015, 8. 9. 2016 in 12. 11. 2018 in dodatno zaslišanje izvedenke klinične psihologije H. H., ker je prvostopno sodišče že na podlagi izvedenih dokazov (izpovedba in postopanje predlagateljice, izpovedba nasprotnega udeleženca, SMS sporočila, DNK analiza, poročila F. in G., izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije H. H.) pravilno ugotovilo, da starševska čustvena vez med predlagateljico in nasprotnim udeležencem, oziroma družinsko življenje predlagateljice in nasprotnega udeleženca od leta 2015 dalje ne obstaja in tako ni v korist predlagateljice, da bi se ohranila pravna vez (očetovstvo) z nasprotnim udeležencem, ki ni njen biološki oče. 10. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da je z izpodbijanim sklepom predlagateljici kršena pravica do družinskega življenja, ker na podlagi izdanega sklepa nima več očeta, pritožbeno sodišče navaja, da lahko predlagateljica predlog za ugotovitev očetovstva na podlagi določbe prvega odstavka 122. člena DZ vloži zoper moškega, ki je v obravnavanem postopku s priimkom in imenom imenovan za naravnega očeta predlagateljice. Tako pa lahko predlagateljica z navedenim predlogom poskrbi, da izve za svoj naravni izvor (za svojega naravnega očeta) in s tem zavaruje svoje koristi glede identitete, družinskih vezi, medicinske zgodovine, materialne koristi in podobno. Navedeni predlog pa lahko kot polnoletna vloži v roku petih let po njeni polnoletnosti (drugi odstavek 122. člena DZ).

11. Ob vsem pa velja še dodati, da je bila predlagateljica ob izdaji prvostopnega sklepa že polnoletna in tako ni deležna več v taki meri varstva otrokovih koristi, kot to opredeljuje določba 7. člena DZ. Vsekakor pa je v postopkih izpodbijanja očetovstva potrebno presojati, ali je bolj v korist predlagatelja, da obdrži pravne starše ali da izve za svoj izvor. To pa je sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo in dalo prednost izvoru predlagateljice.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 42. členom ZNP-1 v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

13. Predlagateljica in nasprotna udeleženka pritožbenih stroškov nista priglasili. Nasprotni udeleženec je priglasil pritožbene stroške, ker pa z odgovorom na pritožbo ni odločilno vplival na odločitev v zadevi, sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Tako odločba US RS U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011, točka 5 obrazložitve. 2 Sodba VS RS II Ips 127/2019 z dne 5. 6. 2020, točka 21 obrazložitve. 3 Sodba VS RS II Ips 127/2019 z dne 5. 6. 2022, točka 22 obrazložitve. 4 Tako prvi odstavek 8. člena Konvencije o otrokovih pravicah, 35. člen Ustave RS in 130. člen DZ.