Jedro

Plačilo za zbiranje udeležencev igre na srečo je plačilo za priložnostno opravljanje storitev, to pa je prihodek, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 27.5.1997. S to odločbo je prvostopni organ tožniku v obnovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 1992 v znesku 3,562.689 tolarjev, od katere je tožnik dolžan plačati še razliko v višini 2,882.529 tolarjev. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa pa je prvostopno sodišče zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da je tožnik prejel v letu 1992 tudi dva čeka podjetja E. ..., predstavništvo L., na podlagi pogodbe z navedeno družbo, ki jo je tožnik sklenil dne 1.2.1992, česar tožnik niti ne zanika in kar izhaja iz inšpektorjevega zapisnika z dne 28.1.1994. Ker tožnik za ta izplačila ni predložil nikakršnega dokaza, s katerim bi ovrgel ugotovitev tožene stranke, da prihodek po navedenih čekih ni plačilo za zbiranje udeležencev v igri catch the cash, sta tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka ta dohodek pravilno štela za dohodek, dosežen s priložnostnim opravljanjem storitev, ki pa je po določbi 2. alinee 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) osnova za dohodnino. Ta dohodek se ne more šteti za dobitek, ker tega tožnik ni izkazal, zato ni zavezan za davek od iger na srečo, temveč je zavezanec za davek od osebnih prejemkov po 13. členu ZDoh.

Prvostopno sodišče je kot neutemeljene in protispisne zavrnilo tožbene ugovore, da pogoji za obnovo postopka niso bili podani. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je bil uporabljen napačen zakon. Pravilno je namreč bil v obravnavanem primeru tudi v obnovljenem postopku uporabljen ZDoh, ki je veljal v času odločanja o dohodnini za dohodke, dosežene v letu 1992. Kot neutemeljen in protispisen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je tožnik v zvezi s temi prihodki uveljavljal dejanske stroške, ki da so izkazani. Tožnik je glede teh stroškov predložil le seznam stroškov, s katerim pa ni mogel dokazati dejansko nastalih stroškov, zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko mu teh neizkazanih stroškov ni priznala. Za priložnostno opravljanje storitev ZDoh ne predvideva normiranih stroškov, zato mu tudi teh stroškov tožena stranka upravičeno ni priznala. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor glede višine neplačane dohodnine, ker je ta v celoti neizkazan.

Zoper navedeno prvostopno sodbo tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v celoti odpravi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče zgolj prepisalo in ponovilo razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, čeprav je v tožbi opozoril na pravne napake in zmotno uporabo materialnega zakona ter upravnega postopka. Meni, da so pravila upravnega postopka kršena, ker mu je prvostopni organ v letu 1997 izdal odločbo o odmeri dohodnine za leto 1992. Trdi, da za izdajo te odločbe niso bili podani razlogi za obnovo postopka po ZUP. Ti razlogi v izpodbijani odločbi sploh niso navedeni, temveč je le navedeno, da se s to odločbo nadomesti prvotna odločba z dne 13.10.1993. Ni naveden obnovitveni razlog, prav tako tudi ne drugi pogoji, ki morajo biti po ZUP izpolnjeni za obnovo postopka. Podana je torej procesna kršitev, do katere se nobena inštanca ni opredelila. V postopku se določa davčna obveznost tožnika za leto 1992. Ker je bilo o tej dohodnini odločano leta 1997, bi moral biti pri tem uporabljen zakon, ki je začel veljati 1.1.1994, ne pa razveljavljeni zakon. Ker prejemka, ki ju je tožnik prejel, nista bila honorar ali osebni prejemek, temveč premija, ki je bila odvisna od večine negotovih oziroma naključnih dejstev v enem delu, v drugem delu pa gre za stroške, ki jih je tožnik imel kot igralec-informator s pripravo terena (dvorana, varnostniki, organizacija prireditve in plačilo igralcem in pomočnikom), gre za dejanske stroške, ki so bili izkazani. Vse stroške je tožnik specificiral, izvedbo informiranja pa je možno preveriti z ogledom video posnetkov, ki so upravnemu organu bili na razpolago. Tožnik je prejel dobitek, ki ne šteje kot prihodek od priložnostnega opravljanja storitev, in zato za plačilo dohodnine iz tega naslova ni zavezanec. Takšne davčne obveznosti pa mora plačevati prireditelj igre in ne prejemnik. Takšno informacijo v pisni obliki je tožena stranka dala družbi E. in je v upravnih spisih, vendar so jo vsi odločujoči organi prezrli. V letu 1992 pojmi obveznosti niso bili izoblikovani do takšne mere, da bi bile zadeve jasne, kljub pozornosti in izrecnim vprašanjem s strani E. in ostalih igralcev-informatorjev. Odločba tožene stranke, ki jo prvostopna sodba potrjuje, predstavlja kršenje osnovnih pravic občanov, ki se lahko ukvarjajo z igro na srečo in niso zavezanci za plačilo davka za storitve. Če bi sodišče štelo, da gre za opravljanje dejavnosti, pa bi moralo priznati dejanske oziroma normirane stroške, če dejanskih stroškov ni mogoče izračunati. Pripominja še, da davčni organ ni priznal niti osnovnega odbitka, torej limita, do katerega se ne plačuje dohodnina, temveč je kot osnovo upošteval vse do zadnjega tolarja. Tudi to je v nasprotju z zakonom in načeli, ki veljajo v slovenski družbeni ureditvi. V vsakem sistemu je določen znesek prejemkov neobdavčen, kar pomeni, da bi moral biti tudi v konkretnem primeru. Nasprotna trditev pomeni kršitev osnovnih človekovih pravic. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče in to izhaja tudi iz upravnih spisov v tej zadevi, je bil tožniku izdan sklep dne 31.12.1993, s katerim je Republiška uprava za javne prihodke, Izpostava L.C., po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka odmere dohodnine za leto 1992, v katerem so navedeni razlogi za uvedbo obnove postopka. Po Zakonu o splošnem postopku (tedaj veljavnem ZUP/86 oziroma sedaj veljavnem ZUP) praviloma poteka obnova postopka v dveh fazah. Najprej se odloči o tem, ali se sploh uvede postopka (bodisi na predlog stranke ali po uradni dolžnosti), šele po dokončnosti tega sklepa pa se o glavni stvari odloča v obnovljenem postopku. Tako je bilo postopano tudi v obravnavanem primeru in je bil tožniku najprej izdan sklep o uvedbi obnove postopka in šele nato odločba prvostopnega organa o odmeri dohodnine v obnovljenem postopku z dne 27.5.1997. Ker je bilo torej odločanje o uvedbi obnove postopka končano s sklepom z dne 31.12.1993, v odločbi, izdani v obnovljenem postopku, ni treba ponovno navajati niti pravne podlage za obnovo postopka in tudi ne razlogov za obnovo postopka, ker to ni več predmet odločanja v obnovljenem postopku (257. in 258. člen ZUP/86 oziroma 268. in 269. člen ZUP).

Zoper sklep o dovolitvi obnove postopka je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku dopustna posebna oziroma samostojna pritožba (259. člen ZUP/86 oziroma 271. člen ZUP). Iz upravnih spisov v tej zadevi ni razvidno, da bi tožnik zoper ta sklep vložil pritožbo, zato je ta sklep postal pravnomočen. Ugovorov, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v samostojni pritožbi zoper sklep, ki je pravnomočen, pa ni mogoče uspešno uveljavljati v postopku presoje zakonitosti odločbe, izdane v obnovljenem postopku. Gre namreč za dva samostojna upravna postopka. V vsakem se izda upravni akt, zoper katere je dopustna pritožba in zoper odločitev o pritožbi upravni spor.

Ker se v obnovljenem postopku ponovno odloča o pravici obveznosti ali pravni koristi stranke, o kateri je že bilo odločeno z odločbo, ki je predmet obnove postopka, se pri odločanju v obnovljenem postopku uporabljajo isti materialni predpisi, kot so se uporabljali v prvotnem postopku, kar izhaja tudi iz načela zakonitosti (4. člen ZUP/86 oziroma 6. člen ZUP). Pri odločanju pa se upošteva dejansko stanje, ugotovljeno v prvotnem postopku, korigirano oziroma dopolnjeno z dejanskim stanjem, ugotovljenem v obnovljenem postopku (258. člen ZUP/86 oziroma 270. člen ZUP). Glede na navedene določbe ter glede na določbe ZDoh iz leta 1993, ki se je uporabljal od 1.1.1994 dalje, je bilo torej v obravnavanem primeru uporabljeno pravilno materialno pravo, torej ZDoh iz leta 1990 in 1991, saj gre za odmero dohodnine v obnovljenem postopku za leto 1992. Po 4. členu ZDoh iz leta 1993 pa se ta zakon uporablja za dohodke, dosežene od 1.1.1994 dalje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožniku nezakonito v osnovo za plačilo dohodnine za leto 1992 všteto tudi dvakratno plačilo družbe E. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč tožniku ni uspelo dokazati, da ti dve nakazili nista bili osebni prejemek po 6. členu takrat veljavnega ZDoh. Za svoje trditveni tožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku in tudi ne v tožbi in sedaj pritožbi ni predložil oziroma ponudil nikakršnih dokazov, s katerimi bi ovrgel ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da prihodek, ki ga je prvostopni upravni organ v obnovljenem postopku štel v osnovo za dohodnino za leto 1992, ni plačilo za opravljeno delo.

Seznam stroškov, ki ga je predložil tožnik, in pa sklicevanje na video posnetke o dejanskem poteku pridobivanja igralcev, na odločitev o tej stvari ne moreta vplivati. Seznam stroškov namreč ni podprt z nobenimi računi in tudi ne z navedbo oseb, katerim naj bi tožnik od svojih prihodkov plačeval njihove stroške. Na odločitev o tej stvari tudi ne vpliva sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.2.2003, saj ustavitev kazenskega postopka ne vpliva na obveznosti zavezanca po ZDoh.

Na odločitev o stvari tudi ne vpliva dopis tožene stranke, na katerega se sklicuje tožnik. Upravni organi odločajo po ustavi, zakonu in podzakonskih predpisih, sodišče pa po ustavi in zakonu, zato dopisi, ki vsebujejo pojasnila v zvezi z izvajanjem predpisov, ne morejo biti podlaga za odločanje v upravnih stvareh.

Po presoji pritožbenega sodišča je plačilo, ki ga je prejel tožnik od družbe E., pravilno kvalificirano kot plačilo za priložnostno opravljanje storitev, torej vir, ki se po 2. alinei 6. člena ZDoh/90 všteva v osnovo za dohodnino. Tožnik torej ni zavezanec za davek od iger na srečo, temveč je zavezanec za davek od osebnih prejemkov po 13. členu takratnega ZDoh/90 kot podvrste dohodnine.

Enako je Vrhovno sodišče RS odločilo tudi s sodbo, U 1109/94-6 z dne 4.12.1994. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče in prej tožena stranka, pa za priložnostno opravljanje storitev ZDoh/90 ne predvideva normiranih stroškov, zato mu jih tožena stranka tudi ni mogla priznati, ker za to ni imela zakonske podlage.

Kaj tožnik misli z "upoštevanjem osnovnega odbitka, torej limita, od katerega se ne plačuje dohodnina" tožnik niti ne pojasni. Da pa bi v ZDoh/90 bil priznan nek osnovni odbitek - limit, od katerega se ne plačuje dohodnina, sodišče v predpisih ni ugotovilo. Če pa je s tem mišljeno zmanjšanje davčne osnove po 7. členu ZDoh/90, pritožbeno sodišče pripominja, da mora takšno zmanjšanje osnove za dohodnino zavezanec uveljavljati. Tega pa tožnik ni storil v osnovni napovedi za odmero dohodnine za leto 1992, kjer bi takšno zmanjšanje osnove za dohodnino moral uveljavljati, če je želel, da bi mu bilo priznano.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.