Jedro

Za ugotovitev, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kar je dejansko vprašanje, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moralo angažirati predlaganega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela v posledici škodnega dogodka – prometne nesreče z dne 9.11.2001, ker je presodilo, da je toženkin ugovor zastaranja terjatve utemeljen.

Tožeča stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje zaključeno 16.1.2002, preuranjen. Sodišče namreč nima potrebnega medicinskega znanja in bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, ki bi edini lahko podal jasen odgovor o zaključku zdravljenja tožnice, še posebej, ker si je hrbtenico poškodovala tudi v letu 2000. Tudi zaključek sodišča, da obisk pri dr. P. ni bil povezan z zdravljenjem poškodbe, je preuranjen in bi moralo tudi v zvezi s tem pridobiti mnenje izvedenca. Ni tudi mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je RTG obdelava 1.6.2006 pomenila le dodaten izvid za potrditev stanja, ni pa bila opravljena zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja. Tudi na to vprašanje bi odgovor lahko podal le izvedenec. Pa tudi izvedensko mnenje ZPIZ-a ne more biti merodajno. Priznanje invalidnosti III. kategorije še ne pomeni, da bi tožnica takrat mogla vedeti za obseg nastale škode. Sodišče bi torej moralo angažirati izvedenca.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V celoti pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah v pritožbi uveljavljanih razlogov in tistih, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna, ne izpodbijana sodba ne postopek na prvi stopnji pa tudi nista obremenjena z upoštevnimi procesnimi kršitvami.

Materialnopravno podlaga za odločitev so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ) o zastaranju terjatev. Skladno s 376. členom ZOR odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala.

Absolutni zastaralni rok petih let za uveljavljanje nepremoženjske škode začne teči, ko se zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira do te mere, da je mogoče opredeliti obseg posamezne vrste nepremoženjske škode, ki so opredeljene v 200. členu ZOR. To pa je ob zaključku zdravljenja. Pritrditi je pritožbi, da je za ugotovitev, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kar je dejansko vprašanje, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moralo angažirati predlaganega izvedenca. Iz izvida SPS Kirurška klinika, Travmatološka ambulanta z dne 16.1.2002 namreč izhaja zgolj, da je zdravljenje zaključeno v tej ambulanti, napotena pa je bila tožnica še na kontrole pri izbranem splošnem zdravniku, po potrebi pa tudi v travmatološki ambulanti. Utemeljen je zato pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču o preuranjenem zaključku, da je bilo zdravljenje tožnice v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom končano 16.1.2002. Posledično je materialnopravno zmoten oziroma preuranjen tudi zaključek, da je ob vložitvi tožbe v februarju leta 2007 že potekel petletni objektivni zastaralni rok.

Strinja pa se drugostopenjsko sodišče z zaključki prvostopenjskega o poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Ta zastaralni rok je odvisen od dejstva, kdaj je oškodovanec izvedel za vtoževano škodo. Odločilno je, kdaj je tožnica razpolagala s podatki, na podlagi katerih bi lahko opredelila višino tožbenega zahtevka za posamezno obliko nepremoženjske škode. To pa je bilo, ko je bilo njeno zdravstveno stanje stabilizirano do te mere, da so ji bile znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče opredeliti višino škode. Pri tem je sodna praksa enotna, da vedenje o okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode, ni v celoti prepuščeno oškodovancu. Potrebno je ugotoviti, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za obseg škode, upoštevajoč pri tem primerno skrbnost, skladno z določbo 1. odstavka 18. člena ZOR (prim. sodbo VS RS, opr. št. II Ips 399/2005).

Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 21.1.2003 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi v tej pravdi obravnavane in predhodne poškodbe. Priloga odločbi ZPIZ je izvedensko mnenje Invalidske komisije v Novem mestu z dne 17.12.2002. Iz 7. točke navedenega izvedenskega mnenja pa je razvidno, da je zdravljenje tožnice končano. Torej je bilo najkasneje decembra 2002 končano tako zdravljenje tožnice po prvi poškodbi iz leta 2000, kot tudi po poškodbi, katere posledica je v tej pravdi vtoževana nepremoženjska škoda. Ker je bila odločba ZPIZ tožnici vročena skupaj z izvedenskim mnenjem (gl. 3. odstavek obrazložitve odločbe), je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je brez dvoma že pred vložitvijo tožbe iztekel triletni subjektivni zastaralni rok. Tožnica bi ob ustrezni skrbnosti vsaj ob prejemu odločbe ZPIZ z dne 21.1.2003 mogla vedeti za obseg celotne v tej pravdi vtoževane škode in je subjektivni zastaralni rok iztekel tri leta po prejemu odločbe, to je že v letu 2006. Glede na obrazloženo to, da sodišče ni angažiralo izvedenca medicinske stroke, pač pa je samo brez ustreznega strokovnega znanja naredilo zaključek, kdaj naj bi bilo končano zdravljenje tožnice, na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve z vidika uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) teh ni zasledilo, zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevano pripomogla k rešitvi zadeve na drugi stopnji.