Jedro

Ni mogoče šteti, da je pri enotni kupni pogodbi o več nepremičninah za določeno kupnino podan nesporazum strank le glede nekaterih nepremičnin, glede drugih pa je pogodba veljavna.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe ter glede izreka o pravdnih stroških razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je toženec dolžan izdati tožnici listino, sposobno za vknjižbo parcel št. 2345, 2346 in 2348, vpisanih v k.o. ... na ime tožnice v zemljiški knjigi v roku 15 dni, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica parcel št. 2345, 2346 in 2348 vpisanih v k.o. ..., kar naj bi bil toženec dolžan priznati, pa je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da se kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama z dne 27.10. in 3.11.1992 razveljavi. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je toženec dolžan povrniti tožnici v znesku 53.200,00 SIT.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno in v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnjen, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj bi pogodba, sklenjena med pravdnima strankama veljala glede treh parcel, ne pa tudi glede četrte, ker naj bi v tem pogledu ne prišlo do soglasja glede predmeta pogodbe obeh pravdnih strank, nesprejemljivo.

Dejansko gre tako glede predmeta pogodbe kot glede cene za nesporazum med pravdnima strankama, to pa sta elementa, ki sta bistvena za nastanek pogodbe. Glede na odločitev sodišča prve stopnje prihaja do absurdne situacije, ko bi morala tožena stranka tožeči stranki izdati listino, sposobno za vpis lastninske pravice na treh nepremičninah v njeno korist, obenem pa tožeča stranka kupnine ni plačala in tudi ni jasno, koliko je sploh dolžna plačati.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje glede bistvenih dejanskih okoliščin zmotno in nepopolno ugotovilo. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da je šlo pri sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama sicer za nesporazum, da pa je kljub temu sklenjena pogodba veljavna glede kupo-prodaje treh parcel št. 2345, 2346 in 2348 k.o. ..., ne pa tudi glede četrte parcele št. 2347/1 k.o. ... je pravno nesprejemljivo. Po 63. členu ZOR namreč, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. V konkretnem primeru pa naj bi šlo tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje za nesporazum glede tega, katere parcele naj bi bile s pogodbo zajete, torej ali le tri parcele, ki so bile tudi vknjižene na toženca, ali tudi četrta parcela št. 2347/1 k.o. ..., ki sicer na toženca ni bila vknjižena. Na to vprašanje je seveda vezana tudi višina kupnine. Ob takem nesporazumu med pravdnima strankama, ki ga sicer sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja, pa seveda ni mogoče zaključiti, da je sklenjena pogodba veljavna glede treh parcel, ne pa tudi glede četrte parcele, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi. Ob tem seveda ostaja odprto vprašanje sporazuma glede kupnine, ki je seveda lahko povsem drugačna, če je sklenjena kupna pogodba za tri parcele ali pa za štiri. Zaradi zmotnega pravnega stališča pa sodišče prve stopnje tudi drugih bistvenih okoliščin za pravilno odločitev v zadevi ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi tožene stranke v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obenem je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, ki je seveda odvisen od uspeha v celotnem postopku, ta pa bo znan šele ob koncu postopka.

Pri ponovnem odločanju o zadevi naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč določilo 63. člena ZOR ugotovi, kakšen je bil sporazum pravdnih strank glede predmeta pogodbe, torej ali sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da za kupnino, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, tožena tožeči proda tri parcele ali štiri, v primeru pa, da je šlo med strankama za nesporazum v predmetu obveznosti, pa bo moralo seveda iz takega zaključka povzeti posledice, ki izhajajo iz določila 63. člena ZOR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.