Jedro

Ker je tožnik nakazilo denarja opravil pri podružnici toženke v Novem mestu, ji za to storitev plačal provizijo, uslužbenka te podružnice pa mu je podala informacije in mu izročila splošne pogoje poslovanja Western Union za prenos denarja, je mogoč zaključek, da je bila podružnica upravičena za opravljanje storitev Western Union za prenos denarja in da obravnavani spor izvira iz razmerja s to podružnico, kar pa ima za posledico tudi krajevno pristojnost sodišča prve stopnje, na območju katerega je imela toženka v spornem obdobju to podružnico.

Toženka v skladu s splošnimi pogoji poslovanja Western Union za prenos denarja v zvezi z 241. členom OZ odgovarja za agenta Western Union-a v Italiji, ki je s svojim nepravilnim ravnanjem, s tem, ko je, ne da bi zahteval predložitev osebnega dokumenta, izplačal tožnikovo nakazilo neupravičeni tretji osebi, tožniku povzročil škodo v višini nakazanega denarja in toženki plačane provizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.007,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.11.2005 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.521,94 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje krajevno pristojnemu sodišču po sedežu toženke, to je v M.. Priglaša tudi stroške pritožbe v višini takse za pritožbo. Izpodbija odločitev sodišča glede krajevne pristojnosti, ker spor ne izvira iz pravnega razmerja med tožnikom in njeno podružnico, ampak iz elektronskega bančništva. Poslovalnica je samo ena od enot, preko katere je možno poslati denar v okviru hitrega prenosa denarja Western Union. V nobeni dokumentaciji ni navedeno, da gre za razmerje med tožnikom in podružnico. Pri reševanju problemov je sodeloval oddelek v M., zato vztraja, da je krajevno pristojno sodišče v M.. Nadalje je sodišče nepravilno ugotovilo, da gre za zahtevek iz naslova poslovne škode. Nikjer ni izkazano, da bi bila njena pogodbena obveznost tudi zagotoviti izplačilo sredstev. Zavezala se je le, da bo denar posredovala v Rim, vse ostalo pa je bilo izven njene sfere. Sodišče je tako napačno presodilo, da je odgovorna tudi za ravnanja tretjih oseb. Tožnikova sredstva so bila dvignjena zaradi zlorabe s strani tretje osebe, za kar pa ne more odgovarjati. Odgovoren je tisti, ki je z zlorabo neupravičeno prišel do denarja. Nadalje sodišče napačno ugotavlja, da naj bi se s splošnimi pogoji zavezala za ravnanje drugih agentov. Vsak agent odgovarja za svoje delo, ne pa za morebitne napake drugih agentov.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je, glede na toženkin ugovor krajevne nepristojnosti, pravilno odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi. Za sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima podružnico zunaj svojega sedeža, je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je ta podružnica, če izvira spor iz pravnega razmerja s to podružnico (60. člen ZPP). Toženka ne nasprotuje dejstvu, da je imela na območju sodišča prve stopnje v spornem obdobju podružnico, pri kateri je tožnik dne 24.10.2005 in dne 25.10.2005 koristil storitve Western Union za prenos denarja v tujino, kar izhaja tudi iz obrazcev o pošiljanju tega denarja. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da spor ne izvira iz pravnega razmerja med tožnikom in podružnico toženke. Iz pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik nakazilo denarja opravil pri podružnici toženke v Novem mestu, ji za to storitev plačal provizijo, uslužbenka te podružnice pa mu je podala informacije in mu izročila splošne pogoje poslovanja Western Union za prenos denarja. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da iz navedenega izhaja, da je bila podružnica upravičena za opravljanje storitev Western Union za prenos denarja in da obravnavani spor izvira iz razmerja s to podružnico, kar pa ima za posledico tudi krajevno pristojnost sodišča prve stopnje.

Pritožba zmotno meni, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevek iz naslova poslovne škode. Kadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve poslovne (pogodbene) obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ), ki ureja predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti. Ker predstavlja v predmetni zadevi protipravnost (neizplačilo tožnikovega nakazila prejemnikoma tega nakazila - tožniku in D.Š. oziroma izplačilo tožnikovega nakazila neupravičeni tretji osebi) kršitev pogodbene obveznosti, je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev v tej pravdni zadevi pravilno uporabilo določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (2. odstavek 239. člena OZ).

V zvezi z pritožbenimi navedbami, da ni nikjer izkazano, da naj bi bila pogodbena obveznost toženke tudi zagotoviti izplačilo sredstev, ki jih je tožnik nakazal v okviru storitve Western Union za prenos denarja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil v konkretni zadevi za izplačilo tožnikovega nakazila sicer res pristojen agent Western Union-a v Rimu, v Italiji, vendar pa je v pogojih poslovanja Western Union za prenos denarja (priloga A/8 oziroma B/3), na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izrecno navedeno, da Western Union ali katerikoli agent Western Union (torej tudi toženka) jamči za škodo, nastalo zaradi zamude, neizplačila ali nepopolnega izplačila denarja, dodatno k povračilu zneska prenosa denarja in stroškov prenosa. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je presodilo, da je toženka odgovorna tudi za ravnanje tretjih oseb, ki so v Italiji dvignile tožnikov denar. Tega namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da toženka v skladu z navedenimi splošnimi pogoji poslovanja v zvezi z 241. členom OZ (v katerem je urejena pogodbena razširitev odgovornosti) odgovarja za agenta Western Union-a v Italiji, ki je s svojim nepravilnim ravnanjem, s tem, ko je, ne da bi zahteval predložitev osebnega dokumenta, izplačal tožnikovo nakazilo neupravičeni tretji osebi, tožniku povzročil škodo v višini nakazanega denarja in toženki plačane provizije.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).