Jedro

Zgolj z vložitvijo tožbe zoper prvotoženca kot fizično osebo si tožeča stranka ni zagotovila, da bo v primeru izbrisa družbe iz registra njen zahtevek zoper prvotoženca kot družbenika izbrisanega podjetja pravočasen in utemeljen iz (šele s prepozno sprembembo tožbe uveljavljanega) naslova osebne odgovornosti družbenika za obveznosti družbe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se v obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženec B. Š. je dolžan plačati tožeči stranki 202.421,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške" s e z a v r n e .

2. Prvotoženec sam trpi stroške postopka na prvi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženca zavezalo, da je dolžan plačati tožeči stranki 202.421,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1995 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 82.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 5.098,50 SIT) zoper prvotoženca in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugotoženko pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prvotoženec. Predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek tudi zoper njega v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka prvotoženca kot direktorja družbe S., d.o.o., tožila še v času, ko družba ni bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, v nadaljevanju ZFPPod). Dejansko je bil tožen kot fizična oseba, ki je sklenila cesijsko pogodbo s podjetjem S., d.o.o.. Ob vložitvi prvotne tožbe toženec ni bil pasivno legitimiran kot družbenik oziroma direktor kasneje izbrisanega podjetja. Prvotoženec bi za družbine obveznosti lahko odgovarjal le, če bi tožeča strank v roku enega leta od dneva izbrisa družbe iz registra (torej od 21.9.2000) vložila zahtevek zoper njega. To pa bi lahko storila le tako, da bi s subjektivno spremembo tožbe namesto prej tretjetožene družbe tožila prvotoženca kot njenega družbenika.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu in nespornih oziroma neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja zoper prvo in drugotoženo stranko, na podlagi pogodbe o odstopu terjatve (cesija) prešla na (prej tretjetoženo stranko) podjetje S., d.o.o., slednje pa tožeči stranki svojih obveznosti ni v celoti (v višini vtoževanega zneska) poplačala. Med strankami je bilo namreč nesporno dogovorjeno, da bo podjetje S., d.o.o., tožeči stranki namesto prvo in drugotožene stranke plačalo dolgovani znesek, tožeča stranka pa bo to svojo terjatev do prvo in drugo tožene stranke odstopila podjetju S.. Iz navedenega sledi, da je v zavezi do tožeče stranke ostalo samo še podjetje S., d.o.o., ki pa je bilo izbrisano iz sodnega registra. Za takšne primere je na podlagi 4. odstavka 27. člena ZFPPod in 2. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) določeno, da upniki lahko svoje terjatve, ki so jih imeli do izbrisane družbe, uveljavljajo do njenih družbenikov oziroma delničarjev v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Tožeča stranka je tožbo (objektivno in subjektivno) spremenila tako, da je na navedeni pravni in dejanski podlagi terjatev uveljavljala zoper prvotoženca kot družbenika izbrisanega podjetja S.. To je nesporno storila po preteku enega leta od objave izbrisa družbe iz sodnega registra. Vendar je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ker je ugotovilo, da je tožeča stranka prvotoženca tožila še (bolje: tudi že) v času, ko družba še ni bila izbrisana. Takšna odločitev pa je materialnopravno napačna. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že od začetka postopka tožila tudi prvotoženca, saj je tožbo vložila tako zoper prvo in drugotoženo stranko, kot tudi zoper podjetje S., d.o.o., vendar tega ni storila na dejanski in pravni podlagi iz 4. odstavka 27. člena ZFPPod in 2. odstavka 394. člena ZGD. Zgolj z vložitvijo tožbe zoper prvotoženca kot fizično osebo (torej že od samega začetka postopka) si tožeča stranka ni zagotovila, da bo v primeru izbrisa družbe iz registra njen zahtevek zoper prvotoženca kot družbenika izbrisanega podjetja pravočasen in utemeljen iz (šele s prepozno spremembo tožbe uveljavljanega) naslova osebne odgovornosti družbenika za obveznosti družbe. Pritrditi je torej treba pritožbi, da tožbeni zahtevek zoper prvotoženca ni utemeljen, ker tožeča stranka ni pravočasno spremenila tožbe v pravkar opisani smeri. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper prvotoženca (4. tč. 358. člena ZPP).

Tožena stranka je priglasila 7.000,00 SIT prevoznih stroškov ne da bi pojasnila, na kakšen prevoz se nanašajo oziroma dokazala, da so ji nastali stroški v priglašeni višini. Takšen stroškovni zahtevek je preveč splošen, zato ga je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. odstavek 163. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).

O povrnitvi pritožbenih stroškov pa ni bilo treba odločiti, ker jih pritožnik v pritožbi ni priglasil.