Jedro

Izjava o pripoznavi mora biti jasna, nedvoumna in se mora nanašati neposredno na tožbeni zahtevek. Odgovor na tožbo, kot ga je oblikovala tožena stranka in v katerem je navedla, da so razveljavili odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je še vedno zaposlen pri njih, da je koristil letni dopust v času odpovednega roka in da delovno razmerje ni bilo prekinjeno, s prošnjo, da se tožba umakne, nima značilnosti pripoznave toženega zahtevka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, ampak je ob odsotnosti tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo ob izpolnjenih pogojih iz 318. čl. ZPP izdalo zamudno sodbo.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 12. 1. 2009 nezakonita in jo je razveljavilo. V I/2. točki izreka je ugotovilo, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 1. 1. 2005 še zmeraj traja. V I/3. točki izreka je tožniku za obdobje od 27. 2. 2009 do 3. 4. 2009 priznalo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo. V I/4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače za obdobje od 27. 2. 2009 do 3. 4. 2009 v bruto znesku 877,13 EUR mesečno in od navedenega nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestila z zapadlostjo 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov pa mu tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, vse v 15. dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi morala tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 14.591,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 264,00 EUR, v roku 15. dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev njegovih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo odškodnino, ki jo je tožnik vtoževal na podlagi 118. člena ZDR, saj je svojo odločitev oprlo na ugotovitve oz. dejstva, ki naj bi jih ugotovilo na poravnalnem naroku. Teh dejstev sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka na narok ni (veljavno) pristopila. Pasivnost tožene stranke, kot eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (člen 318/1 ZPP), se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožnika. Ker se je sodišče pri odločitvi o delu tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine oprlo na trditve iz poravnalnega naroka, kar je v nasprotju s 318. členom ZPP v zvezi s členom 28/1 ZDSS-1, je izpodbijana zamudna sodba v tem delu nezakonita. Ker je bila tožnikova tožba v celoti sklepčna (tudi glede dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR), bi moralo sodišče prve stopnje v celoti izdati ugodilno zamudno sodbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, smiselno iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, odpravi bistvene kršitve določb postopka ter spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da izda sodbo na podlagi pripoznave, s katero bo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v tožbi oz. podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da ima interes za vložitev pritožbe predvsem zaradi odločanje sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe, čeprav je bila ta odločitev zanjo sicer ugodna. Če bi pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika ugodilo tudi delu tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo denarne odškodnine, tožena stranka ne bi imela možnosti izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča prve stopnje o modifikaciji tožbe, s katero je tožnik poleg prvotno postavljenega tožbenega zahtevka vtoževal še izplačilo odškodnine. Tožena stranka sicer meni, da se modifikacije tožbe v tem delovnem sporu sploh ne bi smelo obravnavati. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo 24. 2. 2009 trdila, da je odpoved razveljavila in da je tožnik še vedno zaposlen pri njej, zato je potrebno odgovor na tožbo obravnavati kot pripoznavo zahtevka. Če stranka pripozna zahtevek, sodišče skladno s 316. členom ZPP izda brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. Ker je po prejemu odgovora na tožbo, s katerim je tožena stranka pripoznala zahtevek, sodišče prve stopnje ta odgovor vročilo tožniku in razpisalo poravnalni narok ter s tem omogočilo nadaljnje obravnavanje zadeve in modifikacijo tožbenega zahtevka, je ravnalo nepravilno in nezakonito. O modifikaciji toženega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR, sodišče sploh ne bi smelo odločati meritorno.

Tožena stranka je podala še odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov (razen glede zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče tožnikove pritožbe, s katero sicer povsem pavšalno in neobrazloženo izpodbija nepopolno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkušalo, ker se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati (člen 338/2 ZPP).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2009, ugotovitev, da mu delovno razmerje po tej odpovedi ni prenehalo in da mu je dolžna tožena stranka za čas od 26. 2. 2009 do izdaje prvostopenjske sodbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu za to obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Ta tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V tem odgovoru je navedla, da je razveljavila sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki, da je koristil letni dopust in da mu v času odpovednega roka še ni bilo prekinjeno delovno razmerje. Z ozirom na navedeno je tožena stranka zaključila, da ne obstajajo več tožbeni razlogi, zato je predlagala, da se tožba umakne. Po prejemu odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje razpisalo poravnalni narok, po razpisu tega poravnalnega naroka pa je tožnik vložil v spis pripravljalno vlogo, (ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 24. 3. 2009), v kateri je razširil tožbeni zahtevek še na izplačilo odškodnine po 1. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v znesku 18. zadnjih plač, kar znaša 14.591,34 EUR, ki jo je tožnik vtoževal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Ta razširitev tožbe je bila vročena toženi stranki 25. 3. 2009, vendar pa iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila tožena stranka v zvezi s to razširitvijo tožbe pozvana na odgovor oz. opozorjena na posledice, če odgovora na razširitev tožbe ne bo podala v zakonsko določenem roku (318. člen ZPP). Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je sodišče poravnalni narok opravilo dne 3. 4. 2009. Na tem naroku je ob navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca in prokurista tožene stranke kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik še zmeraj zaposlen pri toženi stranki in da dobiva redno plačo, da po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnik ni bil brezposeln vse do druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2009. Po zaključku tega poravnalnega naroka je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, delno pa ga je zavrnilo.

Izpodbijano zamudno sodbo je izdalo na podlagi 1. odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), saj je štelo, da tožena stranka ni pristopila na narok, čeprav je bila pravilno vabljena (prokurist ni zakoniti zastopnik tožene stranke, niti ni izkazal pooblastila za zastopanje, prav tako pa prokurist ni imel opravljenega pravniškega državnega izpita, saj niti ni pravnik po poklicu). Ugotovilo je, da so za podajo ugodilne zamudne sodbe v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za obdobje od 27. 2. 2009 do 3. 4. 2009 (datum izdaje izpodbijane sodbe) in za izplačilo nadomestila plače za to obdobje izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena ZPP. Zaključilo je, da je tožnikova tožba sklepčna, saj je tožnik v njej zatrjeval, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker tožniku ni bil omogočen zagovor pred to odpovedjo (člen 83/2 ZDR), pri čemer niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku to omogočila. Pritožbeno sodišče z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da so bili podani pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka, soglaša. S tem, ko tožena stranka dne 3. 4. 2009 ni pristopila na poravnalni narok, čeprav je bila pravilno vabljena in ker so bili za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, posledično pa tudi ugotovitvi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja in da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od 27. 2. 2009 do 3. 4. 2009 priznati vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo in obračunom ter izplačilom nadomestila plače za to obdobje v bruto znesku 877,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov po predhodnem odvodu davkov in prispevkov. Če delodajalec poda delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pa delavcu ne omogoči zagovora (člen 83/2 ZDR) in niso podane okoliščine, ki bi delodajalca opravičevale izpolnitve te dolžnosti, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. V zvezi s tem delom izpodbijane sodbe je neutemeljena povsem pavšalna in neobrazložena pritožba tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave, ker naj bi tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je vtoževal v tožbi. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko procesno dejanje tožene stranke o tem, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Izjava o pripoznavi tožbenega zahtevka mora biti jasna, nedvoumna in se mora nanašati neposredno na tožbeni zahtevek, kot ga tožnik uveljavlja v tožbi. Odgovor na tožbo, kot ga je oblikovala tožena stranka (obveščanje sodišča o tem, da so razveljavili odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki, da je koristil letni dopust v času odpovednega roka in da mu ni bilo prekinjeno delovno razmerje s prošnjo, da se tožba umakne) pa nima značilnosti pripoznave tožbenega zahtevka, ki je lahko zakonska podlaga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po 316. členu ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Glede na navedeno ugodilni del zamudne sodbe ni nezakonit iz razlogov, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso bili podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, v okviru katere je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR v znesku 14.591,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz spisovnih podatkov namreč ne izhaja, da bi tožena stranka imela možnost, da bi se o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka skladno z določbami ZPP lahko izjasnila. Tožnik je namreč omenjeno odškodnino uveljavljal v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2009, katero je sodišče prejelo 24. 3. 2009. Ta pripravljalna vloga je bila sicer vročena toženi stranki, vendar brez da bi bila tožena stranka opozorjena na posledice, če se do navedb v zvezi z razširitvijo tožbe ne bi opredelila in s tem posledično na možnost izdaje zamudne sodbe. Če sodišče izda zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, je takšna zamudna sodba nezakonita, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče na podlagi 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in v tem delu zamudno sodbo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje toženi stranki razširitev tožbe poslati v odgovor skupaj s pravilnim opozorilom na morebitne posledice, če tožena stranka na to ne bo odgovorila in v nadaljevanju odločiti v tem individualnem delovnem sporu v delu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti niti na dejstva, ki naj bi bila kot nesporna ugotovljena na poravnalnem naroku dne 3. 4. 2009. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na ta poravnalni narok za toženo stranko pristopila oseba, ki je ni mogla pravnoveljavno zastopati, s čimer so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 28. člena ZDSS-1, sodišče s strankama sploh ne bi smelo ugotavljati nespornih dejstev (saj se šteje, da tožena stranka na ta narok sploh ni pristopila). Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilni del zamudne sodbe oprlo tudi na ta dejstva, je zavrnilni del zamudne sodbe tudi iz tega razloga nezakonit. Ker je bila pritožba tožnika utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in zavrnilni del zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 7. točko 2. odstavka 339. člena ZPP) medtem, ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ugodilni del zamudne sodbe, saj glede navedenega ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da bo sodišče prve stopnje po ponovnem odločanju o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka lahko odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje kot tudi o pritožbenih stroških.