Jedro

Če mati ne ve, kje sta mladoletni hčerki, ne more biti izdana ugodilna odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper 1. točko delne odločbe tožene stranke št. 2142-127/2012/15 (1312-14) z dne 8. 11. 2013. Tožena stranka je z izpodbijanim delom delne odločbe na podlagi (ob izdaji odločbe, veljavnega) 17. člena v zvezi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnjo tožnice za združevanje družine, in sicer s hčerama, za kateri trdi, da sta H. I., rojena … v kraju ..., Republika Jemen, in N. I., rojena … v kraju ..., Republika Jemen. Tožena stranka je presodila, da tožnica med postopkom ni uspela izkazati sorodstvenih vezi z navedenima osebama in tudi ni znano, kje so imenovani osebi nahajata. Z 2. točko izreka je tožena stranka odločila, da bo o prošnji tožnice za združevanje družine z osebo, za katero trdi, da je njena hči H. I., rojena ...v kraju ..., Republika Jemen, odločeno z dopolnilno odločbo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvam, odločitvi in razlogom tožbe tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Kršena je bila določba drugega odstavka 11. člena Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Direktiva). Kršen je bil 188. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 75. členom ZUS, kršene pa so tudi ustavne pravice (22., 23. in 25. člen). Ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da njene skladne izjave ne zadoščajo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnici z odločbo, št. 21421-27/2012/6 (1312-14) z dne 16. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 7. 2. 2013, priznan status begunca v Republiki Sloveniji. Dne 11. 4. 2013 je tožnica vložila prošnjo za združevanje družine, z zgoraj navedenimi tremi osebami, za katere trdi, da so njene mladoletne hčere. V prošnji je navedla, da ne ve, kje se hčere nahajajo. Aprila in maja 2011 so bile v mestu Sana v Jemnu in povedali so ji, da je, medtem ko je šla delat, prišel njen bivši mož in odpeljal vse tri hčere. Od takrat nima z njimi nobenih stikov, boji pa se, da jih bo bivši mož prodal ali jih poročil proti njihovi volji. Ne more predložiti nobenih osebnih dokumentov za dokazovanje istovetnosti in izkazovanje sorodstvenega razmerja, takih dokumentov v Somaliji ne more dobiti. Naknadno je sporočila kontaktne podatke za hčerko H. Kasneje je predložila tudi skenirane tri vloge Rdečega križa Slovenije za iskanje pogrešanih oseb, iz katerih je mogoče razbrati, da ji je znano, kje se nahaja hčera H., za drugi dve hčerki pa ji ni znano.

7. Pritožba izpodbija sodbo v tistem delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločbe tožene stranke. V tem delu je pritožbeno sodišče opravilo preizkus.

8. Direktiva, na katero se sklicuje pritožba, res določa, da če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom. Odločba o zavrnitvi prošnje ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov. Toda - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - izpodbijani del delne odločbe ne temelji le na dejstvu, da ni listinskih dokazov glede dveh hčera. Tožena stranka je na 6. strani svoje odločbe (kot pravilno navaja izpodbijana sodba) navedla ne samo to, da tožnica z dokumenti ni uspela izkazati sorodstvenih vezi z osebama, ki naj bi bili njeni hčeri, ampak je tudi navedla, da glede na to, da ni znano, kje se ti osebi nahajata, ni mogoče izvesti drugih zanesljivih dokazov za izkazovanje sorodstvenih vezi. Tožena stranka tako ni navedla, da prošnjo zavrača izključno iz razloga, ker ni listinskih dokazov (kot to trdi pritožba). Ugotavljala je, ali obstajajo tudi drugi dokazi, saj je tožnico na osebnem razgovoru vprašala, ali ima kakšne informacije, kje se nahajata njeni drugi dve hčerki, kaj je naredila zato, da bi jih dobila, ali ima kakšne fotografije in ali lahko doda kaj takega, kar je pomembno za postopek združevanja z družino.

9. Izpodbijana sodba ima razloge, ki so skladni z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi navedene določbe Direktive niso bile kršene. Tožena stranka je opravila s tožnico osebni razgovor, v skladu z določbami ZMZ. Osebni razgovori so v tovrstnih postopkih izjave strank (188. člen ZUP). Ob dejanskih okoliščinah obravnavanega primera ni podlage za presojo, da je bil kršen 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic). To velja tudi za očitano kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj je to pravico tožnica izkoristila. Tožnica je vložila pritožbo in je o njej odločilo pritožbeno sodišče. Zato pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) tožnici ni bila kršena.

10. Vrhovno sodišče še pripominja, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje odločili na podlagi ugotovljenih dejstev. Ocenili sta, da je (zaenkrat) premalo (podatkov kje sta hčeri) dokazov glede sorodstvenih vezi. Ta zavrnitev prošnje za združitev s hčerama glede na sedanje okoliščine pa ne pomeni, da tožnica ne bi mogla ob spremenjenih okoliščinah vložiti nove prošnje.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.