Jedro

Prvi tožnik, ki le spremlja svojega sina - drugega tožnika, katerega naj bi pretepli zaradi svoje slovaške narodnosti na prehodu v novo leto, in drugi tožnik, prav tako zaradi tega pretepa, očitno nista bila preganjana v izvorni državi zaradi svoje slovaške narodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.1.2007, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 - UPB) zavrnila prošnji tožnikov kot očitno neutemeljeni, saj je menila, da tožnika, oče in sin, po rodu Slovaka iz Srbije, v svoji prošnji navajata kot razlog za azil take okoliščine, ki nikakor ne morejo predstavljati preganjanja v smislu Ženevske konvencije niti EKČP. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Strinjalo se je, da je v obravnavanem primeru tožena stranka imela podlago v upravnih spisih za odločanje po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da prvi tožnik niti ne uveljavlja individualnega preganjanja na katerikoli izmed podlag, ki jih za priznanje azila določa Ženevska konvencija oziroma ZAzil, saj je prvi tožnik v prošnji za azil z dne 9.12.2006 navedel, da je zapustil izvorno državo, da obvaruje svojega sina, drugega tožnika, pred fizičnimi napadi, medtem ko sta njegov drugi sin T. in žena ostala v domačem kraju. Tudi opis preganjanja, ki ga je v svoji prošnji za priznanje azila navedel drugi tožnik Š.Š., z zadostno stopnjo verjetnosti kaže, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Kljub temu, da je navedel, da je bil večkrat pretepen, nazadnje marca 2006, zlasti pa v pretepu na prehodu iz leta 2004 v 2005 in da so bili storilci le simbolično kaznovani in da oblasti zato ne ščitijo Slovakov, sodišče verjame drugemu tožniku, da ima od tedaj dalje strah pred zasledovanjem oziroma fobijo. Vendar pa sodišče meni, da ta subjektivni občutek strahu ni objektivno izkazan s konkretnimi dejanskimi okoliščinami, ne gre pa tudi prezreti, da sta v izvorni državi ostala njegova mati in brat. Sodišče je pojasnilo tudi razloge, zakaj je odločilo na seji, saj tožnika v tožbi nista navedla drugih razlogov ali drugih okoliščin in nista niti argumentirano navedla niti predlagala dokazov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njunih prošenj za azil. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi poudarjata, da sta po narodnosti Slovaka in da sta imela v Srbiji velike težave, saj so Š.Š. pred dvema letoma hudo pretepli, da se je dalj časa zdravil zaradi poškodbe ledvic, storilci pa so bili kaznovani le simbolično. Oblasti torej ne ščitijo Slovakov v tem kraju. Tožnika bi moralo sodišče zaslišati na glavni obravnavi, da bi se prepričalo, da je njuna prošnja za azil utemeljena. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, strinja pa se tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zmotno presodilo pravilnosti postopka izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka imela že v prošnji obeh tožnikov podlago za odločanje v skrajšanem azilnem postopku po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Čeprav je drugi tožnik Š.Š. navajal, da je bil večkrat pretepen zaradi tega, ker je po narodnosti Slovak, je navajal dogodke oziroma pretepe v času novega leta oziroma ob drugih dogodkih, kar očitno ne more biti preganjanje zaradi narodnosti, kar bi bilo relevantno preganjanje v smislu ZAzil. Tožnika sta nadalje navajala, da so bili storilci kaznovani le simbolično, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča že sam krivdorek pristojnih organov v Srbiji kaže na to, da je njuna država reagirala na nasilje nad tožnikoma. S sankcioniranjem storilcev zatrjevanega preganjanja pa je tudi odpadel nujno potrebni element pri opredelitvi preganjanja, relevantnega po ZAzil. Ne glede na navedeno sta tožnika tudi navedla, da sta enega od napadalcev poznala kot J.V. (ki je bil tudi denarno kaznovan za prekršek), kar skupaj z zatrjevanimi okoliščinami pretepa in dejstvom, da sta v Srbiji ostala dva člana družine kaže na neverodostojnost zatrjevanja tožnikov, da sta bila preganjana v Srbiji zaradi svoje slovaške narodnosti. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da sta tožnika bila zavrnjena na meji Švice in vrnjena preko Italije v Slovenijo, v Italijo in nato v Švico pa sta odpotovala takoj po vložitvi prošnje za azil dne 9.12.2006 v Azilnem domu. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da tožnika očitno nista bila preganjana v svoji državi, pravilna in temelji na zakonu.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podan razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 75. člena ZUS-1, saj je imelo sodišče prve stopnje za odločanje na seji podlago v upravnih spisih.

Prav tako sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je dejansko stanje bilo ugotovljeno na podlagi upravnih spisov. Zato ne obstoji razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo.