Jedro

Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.

Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 19.295,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in da ji je dolžna povrniti stroške postopka v višini 72,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri tožeči stranki nastopila delo za določen čas, šele naknadno pa za nedoločen čas, vendar napačno zaključilo, da se s ponudbo in sklenitvijo pogodbe za določen čas tožeča stranka ni odpovedala pravici do povračila štipendije. Meni, da je bil namen pogodbe o štipendiranju, da tožena stranka po končanem študiju, za dobo, ki je enaka dobi prejemanja štipendije ostane v delovnem razmerju pri tožeči stranki, kar pa je vezano na pogoj, da ji jo ta ponudi. Glede na to, da ji je tožeča stranka ponudila pogodbo za določen čas enega leta, pritožba meni, da očitno ni imela namena tožene stranke zavezati za celotno dobo prejemanja štipendije, ki je znašala pet let. Meni, da se je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki ponudila pogodbo za določen čas, zaradi začasno povečanega obsega dela, odpovedala pravici zahtevati vrnitev štipendije. Ker je tožeča stranka zgolj podaljševala pogodbe za določen čas in toženo stranko držala v negotovosti, meni da je napačna ugotovitev sodišča, da se tožeča stranka tej pravici ni odpovedala s ponujanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in da je toženi stranki to omogočila s sklenitvijo pogodbe za nedoločen čas. Ker sta s slednjo pogodbo pravdni stranki sklenili šele naknadno, pritožba meni, da se je tožeča stranka tej pravici že odpovedala in je zato sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke v delu prisojnih 2.027,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožba meni, da je sodišče napačno presojalo tudi okoliščine sklenitve pogodbe o izobraževanju ob delu in ničnost IV. člena te pogodbe. Navaja, da je bil interes tožeče stranke po pridobitvi delavca z opravljenim pravniškim državnim izpitom velik, kar izhaja tudi iz naknadno sklenjenih pogodb o izobraževanju s preostalimi zaposlenimi. Da bi si dolgoročno lahko zagotovila delovno mesto pri tožeči stranki, je bilo bistveno, da je ponujeno pogodbo o izobraževanju sprejela. Navaja, da so se po vrnitvi na delo okoliščine pri tožeči stranki spremenile in je postala žrtev trpinčenja zaradi opozarjanja na neenakopravno obravnavo zaposlenih, pri čemer je bila vedno opozorjena, da se lahko sooči s plačilom dogovorjenih stroškov v pogodbi o izobraževanju ob delu. Navaja, da je bila primorana poiskati zdravniško pomoč in se zavoljo psiholoških pritiskov ni bila več sposobna vrniti med izvajalce trpinčenja. Zato je v stiski, z namenom takojšnje prekinitve delovnega razmerja, podpisala pripravljen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom. Za izkazovanje stiske je predlagala priče (osebno zdravnico, inšpektorja za delo, sodelavce in starše), vendar sodišče nobenega od teh dokazov ni izvedlo. Meni, da je tožeča stranka z obljubo naknadnega dogovora o vračilu stroškov izkoristila stisko in lahkomiselnost tožene stranke, da je podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, namesto da bi sprožila postopek izredne odpovedi le-te, s katero bi bila razbremenjena vračila sorazmernega dela stroškov. Meni, da nepravilna ugotovitev sodišča, da trpinčenje in okoliščine prenehanja delovnega razmerja niso relevantne za predmetni spor in, da petletna vezana na delo v zameno za 17-mesečno odsotnost in vrednostjo plačil s prispevki in davščinami v znesku 25.127,04 EUR ne more predstavljati enakovrednih dajatev, kljub temu, da je bila tožena stranka v tem času prosta delovnih obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti pred sodiščem prve stopnje s tem, ko sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič (osebne zdravnice, inšpektorja za delo, sodelavce in starše tožene stranke), ki naj bi dokazovale, da jo je tožeča stranka trpinčila na delovnem mestu. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma, če glede na materialno pravo, ki ga potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravnorelevantno, ali je že dokazano. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke po zaslišanju prič, ki bi potrdile, da jo je tožeča stranka trpinčila na delovnem mestu, saj navedeno ni bilo predmet spora. Tožena stranka namreč ni niti zatrjevala, da je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je njeno sklicevanje na trpinčenje kot razlog za izredno odpoved (ki je ni podala) brezpredmetno.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta pravdni stranki dne 21. 10. 2002 sklenili pogodbo o štipendiji za študij tožene stranke na A. fakulteti, v kateri se je tožeča stranka toženi stranki zavezala izplačevati štipendijo 12 mesecev v letu od sklenitve pogodbe do konca absolventskega staža, tožena stranka pa se je zavezala, da bo tožeči stranki štipendijo vrnila med drugim tudi, če z njo prekine delovno razmerje pred potekom obvezne dobe, določene s pogodbo. V VIII. točki pogodbe o štipendiji je bilo določeno, da je štipendist dolžan ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, s tem da se ne upošteva čas pripravništva; - da je tožeča stranka v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji in je toženi stranki od sklenitve pogodbe o štipendiji do zaključka absolventskega staža (oziroma do njene zaposlitve dne 1. 10. 2007) izplačevala štipendijo; - da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki od 1. 10. 2007 do 12. 10. 2011, in sicer od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 in od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009 za določen čas, od 1. 10. 2009 pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pravni svetovalec; - da tožena stranka svoje obveznosti po pogodbi o štipendiji ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je pet let (60 mesecev), temveč je bila zaposlena štiri leta (48 mesecev), zato je tožeči stranki dolžna na podlagi IX. člena pogodbe o štipendiji povrniti sorazmerni del prejetih štipendij v višini 2.049,34 EUR; - da sta pravdni stranki dne 26. 11. 2007 sklenili pogodbo o izobraževanju ob delu, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka pristopila k opravljanju pravniškega državnega izpita, tožeča stranka pa ji bo za čas opravljanja enoletnega sodniškega pripravništva od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2008 omogočila, da bo prosta vseh delovnih obveznosti. Tožeča stranka se je zavezala, da bo toženi stranki za ta čas izplačevala plačo, nadomestilo plače in dodatke, opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, stroške za malico in dejanske stroške prevoza, ter ji zaradi priprave na pravniški državni izpit plačala odsotnost v trajanju 50 delovnih dni, medtem ko se je tožena stranka zavezala, da bo ostala v delovnem razmerju v družbi še najmanj pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu. V primeru prekinitve delovnega razmerja po njeni volji ali krivdi pred potekom petletnega obdobja po opravljenem pravniškem državnem izpitu pa se je zavezala, da bo povrnila vse stroške izobraževanja (A14); - da je bila tožena stranka zaradi opravljanja volonterskega sodniškega pripravništva in priprave na pravniški državni izpit skupaj odsotna 16 mesecev in 25 dni, v tem času pa je prejemala plačo in druge prejemke na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in sicer ji je tožeča stranka skupno v navedenem obdobju izplačala 25.127,04 EUR; - da je tožena stranka pravniški državni izpit opravila 2. 12. 2009, delovno razmerje pri tožeči stranki pa ji je prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2011, v katerem sta stranki v točki III ugotovili, da ima tožena stranka iz naslova pogodbe o štipendiji in pogodbe o izobraževanju ob delu obveznosti, katerih višino in način poravnave bo določal sporazum o izvensodni poravnavi; - da je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi o izobraževanju ob delu izpolnila, tožena stranka pa svoje obveznosti iz IV. člena pogodbe o izobraževanju ob delu (da bo ostala v delovnem razmerju v družbi še najmanj pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu) ni izpolnila, saj ji je delovno razmerje prenehalo 12. 10. 2011, torej 38 mesecev pred potekom petih let; - da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo po njeni volji na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in je zato dolžna tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja ob delu v skupni višini 17.267,79 EUR.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi IX. člena pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka prosta svojih obveznosti po pogodbi o štipendiji, ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiji, saj je z njo sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas (od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 in od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009) in šele 1. 10. 2010 pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Skladno z VIII. točko pogodbe o štipendiranju se je štipendist zavezal ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, pri čemer je tožeča stranka toženi stranki ves čas zagotavljala delovno razmerje, sklenjeno skladno s pogodbo o štipendiranju. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bila tožena stranka prosta obveznosti zgolj iz razloga, ker je bila s tožečo stranko v delovnem razmerju sprva na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Glede na to, da pogodba o štipendiranju ne določa, kakšna pogodba mora biti sklenjena med strankama, za predmetni spor ni bistveno, ali je bila tožena stranka s tožečo stranko sprva v delovnem razmerju na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen oziroma kasneje za nedoločen čas.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na neenakovrednost dajatev. Dogovor med strankama o tem, da bo toženka še pet let po opravljenem pravniškem državnem izpitu ostala na delu pri delodajalcu, sicer pa vrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja, saj se je delodajalec namreč toženki zavezal zagotoviti tudi protidajatev - nadomestilo plače in ostale prejemke za čas izobraževanja in je torej zaveza toženke ostati na delu predstavlja le nekakšno protidajatev izpolnitvi delodajalca. Dogovor med strankama - da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni razumeti kot prepoved toženki, da odpove pogodbo o zaposlitvi in se zaposli pri drugem delodajalcu. Tako dogovora nista razumeli niti stranki, torej ni šlo za prepoved druge zaposlitve pod pretnjo sankcije in na ta način za obliko prisilnega dela. Ob takšnem izhodišču in upoštevajoč obravnavani primer pritožbeno sodišče ugotavlja, da dogovor med strankama ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela, kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in se ustrezno sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

11. Ker toženka ni podala izredne odpovedi zaradi trpinčenja na delovnem mestu, temveč ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma (ki ga ni izpodbijala zaradi napake volje), se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).