Jedro

Prehitevanje je definirano kot vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu in v konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi elementi navedene definicije.

Slabo premoženjsko stanje ne sodi med posebne olajševalne okoliščine in zato ne more biti podlaga za znižanje globe, ki je določena v predpisanem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 93,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ter petem odstavku 50. člena ZPrCP, mu za vsakega izmed prekrškov določilo predpisano globo ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 620,00 EUR in naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v znesku 62,00 EUR ter do izdaje sodbe znane stroške hrambe zaseženega motornega vozila v višini 340,38 EUR, glede morebitnih nadaljnjih stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki v pritožbenih navedbah smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe predpisa, ki določa prekršek ter zaradi odločitve o sankcijah (2., 3. in 4. točka 154. člena ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu zniža izrečena globa ter plačilo stroškov postopka zaradi slabega materialnega stanja, ali se mu omogoči obročno odplačevanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo obdolženca ter priče A. A., B. B. in C. C., prebralo izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, izpis iz skupne evidence kazenskih točk, seznam vodenih postopkov o prekršku ter pregledalo skico kraja prometne nesreče ter fotografije s kraja prometne nesreče, ugotovilo, da je obdolženec 27. 8. 2021 ob 12.15 uri vozil osebni avtomobil, ki je last njegove žene, v naselju Dobje, po regionalni cesti iz smeri Šentjurja proti Planini pri Sevnici in pri tem v cestnem prometu vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj nima veljavnega vozniškega dovoljenja za nobeno kategorijo motornih vozil. Prav tako je obdolženec pri tej vožnji kršil tudi prvi odstavek 50. člena ZPrCP s tem, ko je v naselju Dobje pri stanovanjski hiši Š. po desni strani začel prehitevati pred seboj vozeče vozilo znamke BMW, ki ga je vozila A. A., in sicer po tem, ko je A. A. pri stanovanjski hiši na naslovu Š. pričela zavijati desno na dvorišče, v posledici takega ravnanja pa je obdolženec s sprednjim levim delom vozila, ki ga je vozil, trčil v sprednji desni del vozila oškodovanke A. A. 5. V zagovoru je obdolženec priznal, da je kritičnega dne vozil motorno vozilo v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja in to opravičeval s slabim zdravstvenim stanjem žene ter sklicevanjem, da je vozil zgolj na kratki razdalji, zanikal pa je, da bi voznico A. A. prehiteval. Trdil je namreč, da je oškodovanka pri dovozu, ki vodi k vrtcu, zapeljala levo, zaradi česar je mislil, da bo zavila levo in je nadaljeval z vožnjo po svojem smernem vozišču, v tistem trenutku pa je pred njim vozeča voznica nenadoma spremenila smer vožnje in zapeljala desno brez uporabe desnega smerokaza. Zato se je umikal in zapeljal desno na breg cestišča, ni pa voznice prehiteval ne po levi in ne po desni strani, pri čemer je prehitevanje po desni strani nemogoče zaradi tam postavljenega zidu.

6. Sodišče prve stopnje takemu zagovoru ni sledilo, temveč je verjelo oškodovanki in njenemu sopotniku, ki sta po oceni sodišča prve stopnje natančno in skladno opisala način oškodovankine vožnje. Sodišče tako ni verjelo zagovoru, da je oškodovanka zavijala levo proti vrtcu, saj sta oškodovanka in njen sopotnik prepričljivo in jasno povedala, da je zavijala k dovozu k stanovanjski hiši Š., kjer oba stanujeta. Oškodovanka in njen sopotnik sta sicer izpovedala, da je oškodovanka zaradi zavijanja v desno k hiši, v kateri skupaj živita, zapeljala proti sredini ceste, saj je zavoj do dovoza k hiši oster in se je potrebno z vozilom postaviti do sredinske črte, da lahko zaviješ desno, ter da je oškodovanka svojo namero zavijanja v desno nakazala z vklopom desnega smerokaza, dovoz k tej hiši pa je naprej od odcepa k šoli in vrtcu na levi strani. Na podlagi fotografij s kraja prometne nesreče zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče ter skice prometne nesreče kot tudi izpovedb oškodovanke in njenega sopotnika pa je sodišče tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec v trenutku, ko je oškodovanka s svojim vozilom zavijala k dovozu oziroma na dovoz k hiši na naslovu Š., pripeljal po desni strani in pri tem trčil v sprednji desni del oškodovankinega vozila ter ga je odneslo na travnato brežino, kjer je dodatno trčil v leseni stebriček električnega pastirja ograje, medtem ko je oškodovankino vozilo obstalo na dovozu. Glede na tak opis dogajanja in posledice je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tako ravnanje kot prehitevanje, čeprav iz pritožbenih navedb ter navedb v zagovoru izhaja, da pojem prehitevanja obdolženec dojema drugače. Prehitevanje je namreč v 3. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP definirano kot vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu in v konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi elementi navedene definicije.

7. Ob jasnih in prepričljivih razlogih, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, da je obdolženec s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake prekrška po petem odstavku 50. člena ZPrCP, ko je ravnal v nasprotju z določbo prvega odstavka 50. člena ZPrCP, ki prepoveduje prehitevanje po desni, se kot neutemeljene izkažejo pavšalne pritožbene navedbe, da ni ravnal v nasprotju s 50. členom ZPrCP, ker ni prehiteval ne po levi in ne po desni strani, temveč je šel desno po bregu navzgor. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo tudi, da je za storjeni prekršek odgovoren, pri čemer je ocenilo, da se je obdolženec zagotovo zavedal, da ne sme prehitevati po desni strani, ker sicer lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da ta ne bo nastala ali jo bo lahko preprečil. Ob taki obrazložitvi bi sicer bilo pravilno obdolžencu očitati ravnanje s krivdno obliko zavestne malomarnosti in ne z eventualnim naklepom, kot je storilo sodišče prve stopnje, vendar kljub temu ni dvoma o tem, da je izkazan tudi obstoj subjektivnega elementa prekrška tj. krivde.

8. Ob pravilnih in popolnih ugotovitvah, da je storilcu v celoti dokazano, da je storil oba v obdolžilnem predlogu očitana mu prekrška in da je zanju tudi odgovoren, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo sankcijo za posamezni prekršek, ko mu je za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 določilo globo v višini 500,00 EUR, za prekršek po petem odstavku 50. člena ZPrCP pa globo v višini 120,00 EUR. Pri tem je sodišče navedlo, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčev odnos do dejanja, ko posebnega obžalovanja ni pokazal, medtem ko posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek globe pod predpisano mejo, ni našlo. Taka odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, saj v primeru, ko je globa za določeni prekršek predpisana v določeni višini, sodišče lahko določi le nižjo globo v primeru, če so izkazane posebne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo izrek sankcije pod zakonsko določeno mejo. Posebne olajševalne okoliščine pa so tiste okoliščine, ki po količini ali kvaliteti odstopajo od splošnih olajševalnih okoliščin, ki jih sodišče sicer upošteva v skladu s 26. členom ZP-1 pri odmeri sankcij za storjeni prekršek. Slabo premoženjsko stanje, na katerega se obdolženec sklicuje v pritožbi, ne sodi med posebne olajševalne okoliščine in zato ne more biti podlaga za znižanje globe, ki je določena v predpisanem znesku.

9. Prav tako obdolženca ni mogoče oprostiti plačila stroškov postopka na podlagi pavšalnih zatrjevanj, da je brez dohodkov in da nima možnosti za enkratno plačilo tega zneska. V spisovnem gradivu tudi ni najti zadostne podlage za odločitev o tem, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka o prekršku, pritožbeno sodišče pa ne more ugoditi pritožbi niti v delu, v katerem obdolženec predlaga, da se mu omogoči obročno plačilo globe in stroškov postopka, saj je za odločanje o predlogu za obročno odplačilo pristojen organ za prisilno izterjavo neplačanih glob tj. Finančna uprava RS. Storilec, ki zaradi svojih premoženjskih razmer ne zmore plačati globe in stroškov postopka o prekršku, pa lahko najkasneje do poteka roka za plačilo sodišču predlaga, da se globa in stroški postopka nadomestijo z delom v splošno korist, na kar je bil obdolženec že opozorjen v 5. točki izreka izpodbijane sodbe. Tako je obdolženčeva pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na določene in izrečene sankcije ter stroške postopka.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 93,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.