Jedro

ZTPDR v 1. odstavku 31. člena določa spodnjo mejo dopusta, ki pripada delavcu (18 dni), enako določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 36/00) v 56. členu, da ima delavec pravico do najmanj 18 dni letnega dopusta. Glede na citirano veljavno zakonsko ureditev, ki zgornje meje dopusta ne določa, je potrebno razlagati določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO tako, da delavcu pripade ob izpolnjevanju posameznega pogoja (dopolnitev 50 let starosti, 60 % telesna okvara, delovna invalidnost, negovanje težje telesno ali zmerno, težje ali težko prizadeto osebo) vsakič dodatnih pet dni dopusta.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odločbi tožene stranke ......, št. 123-580/96 z dne 20.4.1999 in št. 123-580/96 z dne 5.3.1999 se spremenita tako, da tožnici iz naslova izpolnitve pogoja nege in varovanja težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe pripada še dodatnih 5 dni dopusta, tako da ima tožnica v letu 1999 pravico do 43 dni letnega dopusta. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 12.480,72 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2000, v roku 8 dni pod izvršbo. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. 2. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 10.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2002 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, naj sodišče spremeni odločbi tožene stranke št. 123-580/96 z dne 20.4.1999 in št. 123-580/96 z dne 3.5.1999 tako, da tožnici pripada skladno z 39. členom Zakona o delavcih v državnih oraganih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 - 38/99) iz naslova izpolnitve pogoja dopolnjene starosti 50 let dodatnih 5 dni letnega dopusta za leto 1999 in iz naslova izpolnitve pogoja nege in varovanja težje telesno ali zmerno, težje ali težko duševno prizadete osebe še dodatnih 5 dni dopusta, tako da ima tožnica v letu 1999 pravico do 43 dni dopusta. Sodišče je določilo še, da tožnica sama trpi stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 8.470,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2000 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo upoštevajoč razlago Kriterijev za izračun letnega dopusta delavcev v državnih organih, ki ga je izdal Republiški sekretariat za pravosodje in upravo. Iz navedenih kriterijev izhaja, da pripada delavcu le 5 dodatnih dni dopusta, tudi če izpolnjuje več kriterijev, naštetih v 39. členu ZDDO, navedena razlaga pa po mnenju sodišča prve stopnje ni v nasprotju z 2. odstavkom 39. člena ZDDO. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožnici. V pritožbi navaja, da zakonodaja po letu 1990 ne določa več zgornje meje dopusta, zato je potrebno nedorečeno zakonsko določbo 39. člena ZDDO, ki sama ne določa, ali mora biti za pridobitev dodatnih 5 dni dopusta izpolnjen eden od pogojev ali vsi pogoji, tolmačiti v korist delavca, saj gre za pridobivanje dodatnih dni dopusta iz socialnih oziroma zdravstvenih razlogov. Meni, da je v primeru nedorečenosti zakona sklicevanje sodišča na kriterije tožene stranke navzdržno, saj tako delavcem pripade manj pravic kot pa jih določa zakon oz. kolektivna pogodba, poleg tega pa sodišče ni preverilo, ali so bila navedeni kriteriji sprejeti po zakonitem postopku. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da veljavna delovnopravna zakonodaja ne določa gornje meje dopusta, ki pripada delavcu. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - Ur. l. RS št. 66/93) v 1. odstavku 31. člena določa spodnjo mejo dopusta, ki pripada delavcu (18 dni), enako Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 36/00) v 56. členu določa, da ima delavec pravico do najmanj 18 dni letnega dopusta. Glede na citirano veljavno zakonsko ureditev, ki gornje meje dopusta ne določa, pritožbeno sodišče zaključuje, da je določbo 2. odstavka 39. člena ZDDO, potrebno tolmačiti v smislu, da delavcu pripade ob izpolnjevanju posameznega pogoja (dopolnitev 50 let starosti, 60 % telesna okvara, delovna invalidnost, negovanje težje telesno ali zmerno, težje ali težko prizadeto osebo) vsakič dodatnih pet dni dopusta. Poglavitni namen dopusta je v regeneraciji delovnih sposobnosti delavca, zato je povsem utemeljeno, da se letni dopust dodatno poveča, če delavec poleg dosežene starosti 50 let izpolnjuje tudi socialni kriterij - nega prizadete osebe. Dejstvo, da delavka izpolnjuje več kriterijev, ki so določeni v 2. odstavku 39. člena ZDDO pomeni, da je upravičena do dodatnega dopusta iz naslova izpolnjevanja vsakega dodatnega pogoja posebej. Dejstvo, da tožnica izpolnjuje več zakonsko predvidenih kriterijev, ki jih je zakonodajalec določil kot okoliščino, ki zahteva dodaten dopust z namenom regeneracije delovnih sposobnosti, namreč nujno pomeni, da potrebuje toliko daljši dopust za regeneracijo svojih delovnih sposobnosti. Glede na tako ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek, zato je pritožbeno sodišče skladno z 4. točko 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo. Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela, ji je dolžna tožena stranka skladno z 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče je tožnici priznalo predlagane stroške in sicer: stroške pripravljalne vloge v višini 60 točk, stroške pristopa na narok dne 28.3.2000 v višini 40 točk ter stroške porabe časa na naroku v višini 20 točk, vse povečano za 19 % DDV, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT (Ur. l. RS št. 62/98), veljavne v času odločitve sodišča prve stopnje, znaša 12.480,72 SIT . Glede na to, da je tožnica s pritožbo v celoti uspela, ji je tožena stranka skladno z 165. členom ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 100 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT (Ur. l. RS št. 78/01), veljavne v času odločitve pritožbenega sodišča znaša 10.000,00 SIT, kot je razvidno iz izreka te sodbe.