Jedro

Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).

Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na denarno terjatev, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da predstavlja parc.št. 696/4 k.o. L. z na njej stoječo montažno hišo Vrtna pot št. 4, D. in garažo s štirimi velikimi opornimi zidovi ter tlakovano površino od javne ceste do garaže, skupno v zakonu pravdnih strank pridobljeno premoženje in da znaša tožnikov delež na njem 1/4, toženkin delež pa 3/4. Toženki je naložilo, da mora plačati tožniku vrednost polovice parcele v K. t.j. znesek 38.601,00 SIT z zamudnimi obrestmi, presežek zahtevka do zneska 60.135,00 SIT pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, ki se je nanašal na nadaljne nepremičnine in premičnine (glede katerih je bila prvotna sodba razveljavljena). Glede stroškov je odločilo, da jih stranki nosita vsaka svoje.

Pritožbo toženke zoper spredaj navedeno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki predlaga, da se sodba spremeni tako, da se prizna na nepremičnini v vl.št. 1534 k.o. L. njena izključna lastnina, zavrne denarni zahtevek glede parcele v K. in prizna njej odškodnina za premičnine, ki so bile v postopku spregledane. V reviziji opisuje potek dogodkov v zvezi z nakupom nepremičnine v k.o. L., na kateri stoji montažna hiša z garažo, samo gradnjo in predvsem financiranje le-te ter v zvezi s tem opiše višino lastnih prihrankov, višino kreditov in njihovo vračanje. Tako je pred poroko s tožnikom dala za parcelo 20.000 din, 30.000 din za komunalno opremo in 60.000 din v obliki deviz za najetje prvega posojila, tako da je prispevala v gotovini 110.000 skupaj in poleg tega še 59.500 ter v obliki kredita 125.000 din. Vsa ta denarna sredstva so bila vložena pred začetkom skupnega življenja, ki se je začelo praktično šele po marcu 1975, ko se je s hčerko že preselila v novogradnjo. Z darilom očeta 30.000 din je opremila hišo in kopalnico. Tožnik ni skrbel za ohranitev ali povečanje premoženja, pač pa je zase kupoval drage avtomobile. Skupnega denarja sploh nista imela ter je tožnik nasprotno družino oškodoval tako moralno kot materialno, saj je popival, se vračal pozno ponoči ter razgrajal in ustrahoval njo in hčerko. Zaradi tega je tudi prišlo do razpada družine.

Parcela v K. (marca 1987) je bila kupljena za hčerko in tedaj je bila zakonska zveza zgolj formalna med pravdnima strankama. Na to parcelo je tožnik prišel prvič po razvezi leta 1989 in kar je pomagal, je pomagal hčerki. Hčerka je nastopala v kupni pogodbi kot kupovalka in ne gre za darilno pogodbo. Tožnikov denarni zahtevek zoper njo zato ne more biti utemeljen.

Pri delitvi premičnega premoženja je bila storjena napaka, ker se je spregledalo kar nekaj dragih premičnin. V zvezi s tem zato postavlja odškodninski zahtevek.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki omogoča le omejeno presojo izpodbijane odločbe. Toženka v reviziji ni opredeljeno navedla, katere revizijske razloge, ki jih je mogoče uveljavljati po določilu 385. člena ZPP, uveljavlja. Vsebina v reviziji navedenih razlogov pa kaže, da se ne strinja z materialnopravno presojo spora, ter da postavlja v reviziji še odškodninski zahtevek glede dela premičnega premoženja, ki ni bilo predmet tega postopka.

Revizijsko sodišče je najprej preizkusilo pobijano sodbo v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP). Pri takem preizkusu je ugotovilo, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena. Pri nadaljnjem obravnavanju toženkine revizije pa je ugotovilo, da revizija zoper odločitev o denarnem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o zahtevku glede nepremičnega premoženja pa ni utemeljena.

K odločitvi o zavrženju revizije: Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).

K odločitvi o zavrnitvi revizije: Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče pobijati, je bilo tudi po oceni revizijskega sodišča pravno pravilno presojeno tako glede obsega skupnega premoženja pravdnih strank kot glede višine njunih deležev na tem premoženju. Pravno nedosledno in neutemeljeno je toženkino revizijsko stališče, da je izključna lastnica nepremičnine s parcelno številko 696/4 k.o. L. z montažno hišo in garažo, ko hkrati priznava, da je tožnik prispeval k nastanku te nepremičnine tako v denarju (delno vračanje najetega kredita za hišo) kot predvsem v obliki dela (postavitev zunanjih zidov, finih tlakov in ometov v hiši, skupna gradnja garaže in podobno). Na tak način z delom v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje, je po določilu drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR) skupno premoženje zakoncev. Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Ob takem stanju ocenjuje revizijsko sodišče, da odločitev nižjih sodišč, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 1/4 in toženkin 3/4, ni materialnopravno v škodo toženke. Pri odločanju pa sta sodišči pravilno upoštevali medsebojna razmerja pravdnih strank, ki so obstajala v času nastajanja skupnega premoženja (in ne poznejših, ki jih revizija predvsem poudarja na škodo tožnika).

Glede na poudarjena revizijska izvajanja o tem, koliko denarnih sredstev je prispevala toženka k pridobitvi hiše in njene opreme, tako v gotovini kot z najetimi krediti, je ugotoviti, da sta sodišči druge in prve stopnje, tako te kot ostale odločilne okoliščine (med katerimi je pomembna predvsem višina plače obeh pravdnih strank, medtem ko je šlo razvrednotenje obveznosti iz posojilnih pogodb zaradi inflacije v korist obeh strank), pravilno pravno ocenili in pravilno določili višino deleža pravdnih strank na skupnem premoženju.

Ker sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o skupnem premoženju pravdnih strank ni obremenjena z uveljavljeno kršitvijo zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP), je v tem delu moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).