Jedro

1. Za brzojavno pritožbo velja, da jo je podpisal tisti, ki je v njej naveden kot podpisnik. Če je v njej še navedeno, katera odločba se z njo izpodbija, je to pritožba, ki jo je mogoče obravnavati. Po preteku pritožbenega roka vložene obrazložitve zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

2. Predčasna vrnitev kredita je protipogodbeno dejanje. Dajalec kredita sicer nima izpolnitvenega zahtevka, ima pa odškodninskega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahtevek tožene stranke na povrnitev stroškov revizijskega postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 96.489.971,60 SIT in 112.399.516,70 SIT, oboje s pripadki, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeni rok v gospodarskih sporih je 8 dni (2. točka 500. člena ZPP). Ta se lahko po 3. odst. 113. člena ZPP podaljša za tri dni samo pri tistih brzojavno vloženih pritožbah, ki ne vsebujejo vsega, kar je treba, da jih je možno obravnavati.

Glede na 1. in 3. odst. 351. člena ZPP je možno obravnavati vsako pritožbo razen tiste, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija, oziroma ki ni podpisana. Če v njej ni razlogov, preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo samo glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je vložila brzojavno pritožbo. Iz nje je bilo mogoče ugotoviti, katero sodbo izpodbija. Glede podpisa brzojavnih vlog pa velja, da jih je podpisal tisti, ki je na vlogi naveden kot podpisnik. Brzojavno pritožbo tožeče stranke je torej bilo možno obravnavati in ni šlo za brzojavno vlogo iz 3. odst. 113. člena ZPP. Čim je tako, po preteku osemdnevnega pritožbenega roka vložene obrazložitve pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni smelo upoštevati. S tem, da je ravnalo tako, zato ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka. Pri tem pa je lahko upoštevalo odgovor na pritožbo, vložen po roku (3. odst. 359. člena ZPP).

Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP). Podlaga revizijskemu preizkusu izpodbijane odločbe je zato dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi sodišča druge stopnje in ki ga je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato revizijsko sodišče pri odločanju o utemeljenosti revizije ni upoštevalo v reviziji navedenih očitkov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Hipotetičnih dejanskih stanj, s katerimi tožeča stranka v precejšnjem delu revizije uveljavlja njeno utemeljenost z materialnopravnega vidika pa ni mogoče upoštevati niti na revizijski stopnji in sploh ne pri sodnem odločanju. Materialnopravno odločanje temelji lahko samo na konkretno obstoječem in ugotovljenem dejanskem stanju (primerjaj zlasti: 1. odst. 7. člena ZPP).

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja: - tožeča stranka je poslala toženi stranki ponudbo za podaljšanje roka vračila kredita do 5.12.1991 pod enakimi pogoji, kot so veljali do 5.9.1991, - tožena stranka je ponudbo sprejela in - tožeča stranka je prejela izjavo tožene stranke o sprejemu ponudbe.

Izhajajoč iz omenjenih dejstev sta sodišči prve in druge stopnje napravili pravilen pravni zaključek, da je bil rok vrnitve kredita podaljšan do 5.12.1991. To sta obrazložili in s tem tudi odklonili stališče tožeče stranke, da je treba izjavo tožene stranke o sprejemu ponudbe obravnavati kot nasprotno ponudbo. Ker je tožena stranka sprejela ponudbo tako, kot se je glasila, sprejema ponudbe namreč ni mogoče opredeliti kot nasprotno ponudbo (primerjaj: 41. člen ZOR).

Sprejema ponudbe tudi ni mogoče opredeliti kot nasprotno ponudbo izhajajoč iz stališča, da je tožena stranka o sprejemu ponudbe prepozno obvestila tožečo stranko. Takšne trditve tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli izjavila. O pravočasnosti sprejema ponudbe zato ni bilo spora. Ker ni šlo za sporno dejstvo, sodišču prve stopnje v to smer ni bilo treba ničesar ugotavljati (primerjaj: 1. odst. 7. člena ZPP).

Tožeča stranka ima prav, da ekonomska povezanost poslov - deviznega depozita banke, položenega pri toženi stranki in finančnega kredita, ki ga je tožena stranka odobrila tožeči stranki, nima za posledico tudi pravne povezanosti pravnih poslov - pogodbe o denarnem (deviznem) depozitu in kreditne pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista odločali z vidika pravne povezanosti omenjenih dveh poslov. Njuna ekonomska povezanost pa je bila vzrok za to, da je tožeča stranka s svojim protipogodbenim ravnanjem povzročila toženi stranki škodo, kakršna je ugotovljena.

Ugotovljeno je bilo, da sta stranki spora podaljšali rok vrnitve kredita do 5.12.1991. Na ta dan bi tožeča stranka kredit morala vrniti. Vrnila pa ga je predčasno - 7.10.1991 (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje). Ravnala je v nasprotju s pogodbo. Glede na določbo 2. odst. 1068. člena ZOR pa tožena stranka ni mogla zahtevati izpolnitve pogodbe tako, kot se glasi, to je vrnitve kredita v dogovorjenem roku, je pa upravičena zahtevati povrnitev morebitne škode (3. odst. 1068. člena ZOR).

Podlaga finančnemu kreditu, ki ga je tožena stranka odobrila tožeči stranki, je bil devizni depozit 5.000.000.- DEM, ki ga je banka položila pri toženi stranki. To je tožeča stranka vedela. (Tudi) zato je bil tožeči stranki odobreni finančni kredit zavarovan z valutno klavzulo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka obvestila toženo stranko in ji predčasno vrnila kredit tako, da ta v času pred devalvacijo (ob uveljavitvi slovenske valute) ni mogla ničesar več storiti, da bi tudi ob spremenjenem tečaju ohranila tolarsko protivrednost 5.000.000.- DEM, sprejetih v depozit. Zaradi ravnanja tožeče stranke so bila predčasno vrnjena sredstva ravno v odločilnem času imobilizirana (edina situacija, ki lahko po mnenju revizije povzroči škodo). Razlika med obema tečajema je zato škoda, ki je nastala toženi stranki zaradi predčasnega vračila kredita in ji jo mora tožeča stranka povrniti (3. odst. 1068. člena ZOR). Lahko bi prišlo tudi do drugačne spremembe tečaja, kot to navaja tožeča stranka v reviziji, vendar v tem primeru do nje ni prišlo.

Sodišču prve stopnje ni bilo treba odločati o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. V pobot jo je namreč uveljavljala samo pogojno, če bi sodišče ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Tega pa ni. Ker ni bilo treba o omenjeni terjatvi ničesar odločati, izostanek obrazložitve v zvezi z njo ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka je temeljila svoj tožbeni zahtevek, izražen v dveh zneskih, na odškodninski podlagi. Ena od predpostavk odškodninskega zahtevka je škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da škoda tožeči stranki v zvezi z nepooblaščeno izpolnitvijo akceptnega naloga ni nastala, ker je bilo z omenjenim dejanjem premoženje tožeče stranke zmanjšano samo za znesek odškodninske terjatve tožene stranke. Čim pa tožeči stranki škoda v višini zneska iz realiziranega akceptnega naloga ni nastala, tudi nadaljnji odškodninski zahtevek, ki je izveden izključno iz prvega, ni utemeljen. To je obrazložilo sodišče druge stopnje. Da bi v zvezi z njegovo odločitvijo prišlo do kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ni uveljavljala (primerjaj: 1. odst. 382. člena ZPP).

Kot izhaja iz gornje obrazložitve, uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Podlaga za odločitev o stroških revizijskega postopka je 1. odst. 155. člena ZPP.