Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, je taka okoliščina, zaradi katere tožnica ni mogla izkoristiti pravice do letnega dopusta pod pogojem, da od trenutka njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja (najkasneje s pisnim opominom 10. 6. 2013, ko je toženo stranko opozorila na kršitve) do dejanskega prenehanja (14. 6. 2013) objektivno ne bi mogla izrabiti vsaj del letnega dopusta. Pritožbeni očitek, da je imela tožnica v času od podanega opomina toženi stranki pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja dovolj časa, da bi zahtevala izrabo letnega dopusta je sicer utemeljen, vendar pa ga je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, saj je tožnici prisodilo nadomestilo za 24 dni delovnih dni, in ne za celotni neizrabljeni dopust (tj. 28 delovnih dni). Med 10. 6. 2013, ko je tožnica podala pisni opomin, do 14. 6. 2013, ko ji je delovno razmerje dejansko prenehalo, so bili namreč štirje delovni dnevi, ko bi lahko izrazila zahtevo za izrabo dopusta, vendar tega ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 326,53 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 dalje do plačila; plačati odpravnino v višini 1.037,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila; od bruto zneska odškodnine za odpovedni rok v višini 1.208,42 EUR obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila; od bruto zneska nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini 1.032,96 EUR obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 964,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo plače v višini 223,66 EUR bruto, z obračunom in vplačilom davkov in prispevkov in plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 870,03 EUR od 16. 5. 2013 do 18. 5. 2013, od zneska 869,23 EUR od 16. 6. 2013 do 18. 6. 2013 in od zneska 461,78 EUR od 16. 7. 2013 do 18. 7. 2013; na plačilo odškodnine za odpovedni rok v višini 649,99 EUR in na plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v višini 206,04 EUR (II. tč. izreka). Hkrati je sklenilo, da se v delu, kjer je tožnica umaknila tožbo (zahtevek za plačilo plače za februar 2013 v višini 857,47 EUR in za marec 2013 v višini 855,31 EUR, za odpravnino nad zneskom 1.037,83 EUR in za zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2013 od 1. 7. 2013 do 1. 11. 2013) postopek ustavi (navedeno smiselno izhaja iz 1. tč. izreka sklepa).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma podredno predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne s stroškovno posledico oziroma, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, saj je nadaljevalo pravdni postopek in izdalo sodbo kljub temu, da je tožnica pred tem umaknila predlog za izvršbo in je Okrajno sodišče s sklepom 0331 VL 134186/2013 z dne 30. 9. 2014 postopek izvršbe ustavilo. Pravdni postopek pred delovnim sodiščem je namreč potekal kot nadaljevanje izvršilnega postopka opr. št. VL 134186/2013, potem ko je Okrajno sodišče v Ljubljani stranke, po vloženem ugovoru tožene stranke, napotilo na pravdni postopek pred Delovnim sodiščem v Kopru. Umik izvršbe pomeni umik tožbenega zahtevka, ki je bil podlaga za navedeni postopek pred delovnim sodiščem. Meni, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom ustavilo izvršbo le v delu, v katerem je bila tožnica poplačana. Iz citiranega sklepa navedeno ne izhaja, kar pomeni, da se je izvršilni postopek v celoti ustavil zaradi umika predloga za izvršbo. Sklep je postal pravnomočen. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo tožbenega zahtevka tožnice, ki se je primarno glasil, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134186/2013 z dne 27. 8. 2013 v celoti v veljavi. Tožnica svojega zahtevka v tem delu ni spremenila, sodišče prve stopnje pa takšnemu zahtevku ne more ugoditi. Podrejeno (če pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim razlogom o kršitvah določil pravdnega postopka) izpodbija četrto alinejo I. tč. izreka. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da bi tožnica imela pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le v primeru, če ji tožena stranka na njeno zahtevo ne bi omogočila izrabe dopusta. Med strankama ni sporno, da tožnica takšne zahteve ni podala. Če bi jo podala bi ji tožena stranka v celoti omogočila izrabo letnega dopusta. Tožnica je na naroku izpovedala, da letnega dopusta ne bi mogla izrabiti zaradi objektivnih okoliščin, ni pa obrazložila kakšne naj bi bile te okoliščine. V času od podanega opomina, pa do dneva podane izredne odpovedi oz. prenehanja delovnega razmerja, je imela tožnica dovolj časa, da bi zahtevala izrabo letnega dopusta, saj je bilo izključno od tožnice odvisno kdaj bo prenehala z delovnim razmerjem. Zato tožena stranka meni, da v tem primeru ni dolžna izplačati tožnici nadomestila za neizrabljen letni dopust. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica od tožene stranke zahteva izplačilo plač, regresa za letni dopust, odpravnine, odškodnine za odpovedni rok, nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2008. Tožnica je toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. in 4. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker ji tožena stranka vsaj od februarja 2013 ni izplačevala plače, oziroma ji je ni izplačevala ob zakonsko, oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, dodaja:

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je nadaljevalo pravdni postopek in izdalo sodbo kljub temu, da naj bi tožnica pred tem umaknila predlog za izvršbo in je Okrajno sodišče s sklepom 0331 VL 134186/2013 z dne 30. 9. 2014 postopek izvršbe ustavilo. Umaknjen predlog za izvršbo se namreč ni nanašal na terjatve, ki so bile predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica je 27. 8. 2013 zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je zahtevala plačilo plače za februar 2013, marec 2013, april 2013, maj 2013, junij 2013, regres za letni dopust, odpravnino, odškodnino in nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Na podlagi ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi je sodišče ta sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo plače za februar in marec 2013 v celoti, glede zakonskih zamudnih obresti od plač za april, za maj in za junij od 16. dne v mesecu do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, regres za letni dopust, odpravnino, odškodnino in nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. V tem (razveljavljenem) delu je nato zadevo odstopilo delovnemu sodišču v obravnavo v predmetnem delovnem sporu. Nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi (del, v katerem tožena stranka ni vložila ugovora), ki se je nanašal na plače za april, maj in junij 2013, je postal pravnomočen in je bil odstopljen v izvršbo pristojnemu Okrajnemu sodišču v Piranu. Izvršilni postopek se je vodil na sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Na podlagi obvestila banke z dne 11. 3. 2014, da je toženi stranki pravnomočno in izvršljivo terjatev v skupnem znesku 2.101,70 EUR odtegnila zaradi poplačila in pozivov tožnici, da sporoči, ali je terjatev poravnana in v takem primeru umakne izvršilni predlog, je tožnica v delu, v katerem je sklep o izvršbi postal pravnomočen in poplačan predlog za izvršbo umaknila. Okrajno sodišče v Piranu je dne 30. 9. 2014 sicer res izdalo sklep s katerim je postopek ustavilo, vendar pa se navedeni sklep nanaša le na pravnomočni in izvršljivi del predloga za izvršbo in ne na terjatve, ki so predmet obravnavanega delovnega spora, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Razpolaganje upnika s predlogom za izvršbo in posledična ustavitev izvršilnega postopka torej na predmetni delovni spor nima nikakršnega učinka. Poleg tega je tožnica v tem postopku postavila zahtevek na poplačilo terjatev v določeni višini, umika tožbenega zahtevka pa ni podala. Prvostopenjsko sodišče pa tudi ni odločilo mimo tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o tožničini pravici nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Ugotovilo je, da je imela tožnica neizrabljenih 19 dni letnega dopusta iz leta 2012 in 9 dni letnega dopusta iz leta 2013, skupaj 28 dni. Ugotavljalo je, ali je tožnica dejansko imela možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubila zaradi nepredvidljivih dogodkov. Pravilno je zaključilo, da bi lahko bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica taka okoliščina zaradi katere ni mogla izkoristiti pravice do letnega dopusta pod pogojem, da od trenutka njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja (najkasneje s pisnim opominom 10. 6. 2014 (pravilno: 10. 6. 2013) do dejanskega prenehanja 14. 6. 2014 (pravilno: 14. 6. 2013) objektivno ne bi mogla izrabiti vsaj dela letnega dopusta. Pritožbeni očitek, da je imela tožnica v času od podanega opomina toženi stranki pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja dovolj časa, da bi zahtevala izrabo letnega dopusta je sicer utemeljen, vendar pa ga je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, saj je tožnici prisodilo nadomestilo zgolj za 24 dni delovnih dni, in ne za celotni neizrabljeni dopust (tj. 28 delovnih dni). Ugotovilo je namreč, da so bili med 10. 6. 2013, ko je podala pisni opomin do 14. 6. 2013, ko ji je delovno razmerje dejansko prenehalo, štirje delovni dnevi, ko bi lahko izrazila zahtevo za izrabo dopusta, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje je nato v skladu s tožničino povprečno urno postavko, ki izhaja iz obračunskih listov plač v zadnjih treh mesecih dela, pravilno izračunalo tudi višino nadomestila za neizrabljeni letni dopust. 10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela. Tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).