Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po spornem sklepu štev. 424 sploh ni bil bistven (pomemben) razlog za izvedbo tako imenovane božične stavke v letu 2010. Zaradi tega je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (stavko) in posledicami tega dogodka, ki pomenijo zatrjevano škodo.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 9.058.,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožeči stranki solidarno povrniti škodo v višini 959.200,00 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka tožencem plačati 13.914,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.
2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje.
3. V pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da so toženci ravnali izrecno v nasprotju z veljavno zakonodajo, zaradi česar je sklicevanje, da ni bilo enotne sodne prakse povsem neutemeljeno. To je razvidno iz sodbe višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 414/2012. Tam je jasno zapisana zakonska podlaga glede tega vprašanja, oziroma ugotovitev, da sklep tedanje uprave tožeče stranke štev. 424 ni bil zakonit. Že pred sprejemom spornega sklepa je torej obstajala zakonska podlaga, zato stališča raznih pravnih strokovnjakov niti niso bila relevantna, so pa obstajala drugačna stališča (zlasti stališče Kresal Šoltes), na katerih temelji tudi omenjena sodba delovnega sodišča. Aneks ni mogel biti veljaven za vse delavce, ker ga niso podpisali vsi reprezentativni sindikati. Poleg tega je uprava s sklepom št. 424 posegla v pravice oziroma koristi delavcev enostransko. Iz listin in izpoved prič izhaja, da toženci sploh niso pridobivali nobenih mnenj pred prejemom spornega sklepa štev. 424. To izhaja iz zapisnika 29. seje nadzornega sveta z dne 16.9.2010. Sicer pa je bilo na tej seji s strani predsednika nadzornega sveta P. ter članov K.K. in odvetnika A.L. posebej izpostavljeno, da je potrebno spoštovati podjetniško kolektivno pogodbo. Tudi odvetnik S. je povedal, da se pogodbe spreminjajo tako kot se sprejemajo. Torej bi morali aneks podpisati vsi trije sindikati, ki so podpisali podjetniško kolektivno pogodbo. Odvetnik S. je na seji zastopal diametralno nasprotno stališče, kot ga sedaj zagovarja v konkretni pravdi. Nadzorni svet je upravo v zvezi z vprašanjem, ki zadeva znižanje plač, pozval na konstruktivni dialog s sindikatom. V tej zvezi pritožba opozarja na izpoved priče M.S. in priče A.L. Pritožba tudi opozarja, da kako je sploh mogoče, da uprava na omenjeni seji članom nadzornega sveta ni predstavila strokovnih mnenje, ki naj bi jih ustno pridobila od posameznih strokovnjakov. Toženci in M.L. v zvezi s pridobivanjem teh ustnih mnenj niso izpostavili nobenih dejstev na omenjeni seji. To izhaja tudi iz zaslišanja teh oseb. Sicer pa je tudi priča K. odgovoril, da na omenjeni seji o tem niso nič govorili. Sicer pa tedanja uprava pred sprejetjem spornega sklepa ni pridobila nobenega pisnega mnenja. To izhaja tudi iz izpovedbe priče N.B. Pa četudi so bila ustna mnenja pred sprejetjem spornega sklepa pridobljena, so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je uprava ravnala skrbno. V tej zvezi sodišče ne poda ustrezne dokazne ocene, zlasti glede tega, zakaj je sledilo izpovedbam tožencev in priče M.L., ne pa izpovedbam prič K. in L. Ti dve priči sta namreč izpovedali, da je bila ključna stavkovna zahteva odprava spornega sklepa štev. 424. Iz ničesar tudi ne izhaja, da naj bi v času po septembru 2010 grozila s stavko ostala dva reprezentativna sindikata. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokazno oceno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ni ustrezno in preverljivo obrazložena. Sodišče ni v zadostni meri, utemeljeno in prepričljivo pojasnilo svojih zaključkov. Zlasti zakaj je verjelo enim pričam, drugim pa ne. Zaradi teh pomanjkljivosti se sodbe tudi ne more preizkusiti. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin.
4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.
5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
6. Pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Člani uprave delniške družbe morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če družbi nastane škoda kot posledica kršitve njihovih nalog, so družbi solidarno odgovorni za škodo, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (prvi in drugi odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Pri presoji o zahtevani skrbnosti ob sprejemanju odločitev je treba upoštevati, da dinamika poslovnega odločanja praviloma ne omogoča absolutne popolnosti in racionalnosti vsake odločitve, ampak se odločitve sprejemajo v časovno in informacijsko omejenih okvirih. Zaradi tega so odločitve nujno povezane z določeno stopnjo tveganja, pri čemer je treba pri odločanju, ali so člani uprave pri sprejetju posamezne odločitve pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, imeti pred očmi stanje, v katerem so se nahajali člani uprave v trenutku sprejemanja posamezne odločitve, ko so bili dejanski učinki te odločitve še negotovi. Iz teh razlogov, kot je to pravilno in celovito presodilo tudi sodišče prve stopnje, pomeni odgovornost članov uprave obligacijo prizadevanja.
7. Nobenega dvoma ni bilo, da je tedanja uprava tožeče stranke (katere člani so bili toženci) na seji 27.8.2010 sprejela sklep št. 424, s katerim so se plače vsem delavcem v podjetju tožeče stranke znižale, upoštevaje, da sta pred tem (5.5.2010) dva reprezentativna sindikata G.(ki združuje delavce gostinstva in turizma) in V. (ki združuje delavce na recepcijah, blagajnike, delavce pri igralnih avtomatih ter varnostnike in vzdrževalce) sprejela aneks k podjetniški kolektivni pogodbi, ki predstavlja pravni temelj za sprejetje omenjenega sklepa tedanje uprave tožeče stranke1. Tega aneksa pa tedaj ni sprejel tudi tretji reprezentativni sindikat SIDS (ki združuje igralniške delavce), ki je potrditvah tožeče stranke zaradi nezakonitega posega v plače 4.12., 5.12., 11.12, 12.12., 18.12. in 19.12.2010 izvedel zakonito stavko, katere posledica je škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela in jo iztožuje v obravnavanem gospodarskem sporu.
8. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tedanja uprava tožeče stranka sprejela sporni sklep štev. 424 na podlagi vestnega in skrbnega premisleka vseh tedaj relevantnih okoliščin konkretnega primera, upoštevaje ob tem tudi tedaj različno strokovno razlago določbe 11. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) ter dejstvo, da takrat tudi ni bilo nobene sodne prakse, ki bi dajala jasen odgovor na vprašanje (izpoved priče mag. N.B.), kakšna je usoda (veljavnost) aneksa za tiste delavce, katerih reprezentativni sindikat aneksa ni sprejel 2. Iz omenjene zakonske določbe, ki ureja splošno veljavnost kolektivnih pogodb, namreč izhaja, da kolektivna pogodba (enako tudi sprememba kolektivne pogodbe) velja za vse delavce pri delodajalcu, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov (prvi odstavek 11. člena). Kadar pa posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše (drugi odstavek 11. člen).
9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da je tedanja uprava tožeče stranke (toženci) po odvetniku M.S. že v poletnih mesecih 2010 pridobila ustno mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (izpovedbe prič M.S. in M. L., vodje pravne in kadrovske službe pri tožeči stranki), da velja v konkretnem primeru sklenjeni aneks za vse delavce, tudi za tiste iz sindikata SIDS, pri čemer je omenjeno ministrstvo enako stališče čez dve leti tudi pisno potrdilo (dopis z dne 8.6.2012 - priloga B 4). Pravno mnenje z enakim stališčem je v razmerju do tožeče stranke zagovarjala tudi Odvetniška družba R. (in odvetnica v tej družbi P.S.) v okviru pogajanj za sklenitev aneksa h kolektivni pogodbi s sindikatom VRBA (elektronska obvestila v prilogi B26), poleg nje pa tudi mag. N.B. (poznana strokovnjakinja z delovnopravnega področja), ki se je s toženci 23.8.2010 udeležila skupnega sestanka. Na tem sestanku je bila udeležena tudi direktorica pravno-kadrovske službe tožeče stranke M.L. ki se je pred tem udeležila tudi strokovnega seminarja, na katerem je strokovnjakinja s področja delovnega prava B.K.zastopala isto stališče (izpoved M.L. Iz tega torej izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da toženci pred sprejetjem spornega sklepa sploh niso pridobili nobenega ustnega strokovnega mnenja glede spornega vprašanja.
10. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno upoštevalo tudi nesporno dejstvo, da so bili tedaj poslovni rezultati tožeče stranke slabi in da je tožeča stranka imela likvidnostne težave, kar vse je nujno zahtevalo določeno reorganizacijo in sanacijo poslovanja, ki je zajemala tako kratkoročne kot srednjeročne ukrepe za obdobje 2010 - 2012. Ekonomski in poslovni rezultati tožeče stranke so bili tedaj takšni, da je bil ukrep zniževanja plač zaposlenih nujno potreben ukrep, česar se je zavedala tudi uprava, ki je delovala pred upravo, katere člani so bili toženci. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba na izpodbija), da so si toženci kot člani uprave vse od nastopa funkcije konec leta 2009 prizadevali najti rešitev, ki bo najmanj boleča za vse zaposlene, pri čemer so pri zniževanju plač uporabili model tako imenovanega progresivnega znižanja plač s spremembo relativnih razmerij in uvedbo socialnega korektiva (za kar sta se ves čas zavzemala sindikata G. in V.)3, namesto modela , ki upošteva korekcijo faktorja uspešnosti organizacijske enote (ki ga je podpiral sindikat S.).
11. Pravilne so tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih obravnavana pritožba ne izpodbija), da sindikat SIDS stavke v mesecu septembru 2010 kljub grožnjam ni izvedel, izvedel pa je stavko v mesecu decembru 2010, ki je bila napovedana 25.11.2010 (priloga B41) in je trajala 6 delovnih dni, prekinjena pa je bila 24.12.2010, s sklenitvijo tako imenovanega božičnega sporazuma (Sporazum v prilog B11).
12. Glede na zgoraj opisane konkretne okoliščine obravnavanega primer tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so toženci v konkretnem primeru pri sprejemanju spornega sklepa uprave štev. 424 ravnali z vso potrebno skrbnostjo in odgovornostjo, upoštevaje ob tem, da so pred odločitvijo pridobili ustrezno število relevantnih informacij, na podlagi katerih so utemeljeno verjeli, da ravnajo prav in v skladu z zakonom. To pa pomeni, da so se toženci razbremenili očitane krivdne odgovornosti.4 V tej zvezi je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da je veljavnost spornega aneksa - zlasti v smeri, ali se učinki tega akta raztezajo tudi na tiste delavce, ki pripadajo sindikatu S.- predstavljala zahtevno strokovno vprašanje, glede katerega jasnega in nedvoumnega odgovora v spornem obdobju ni bilo mogoče pridobiti. Zakonodaja je bila dokaj nejasna, sodna praksa v zvezi z razlago pozitivne zakonodaje pa tedaj še ni obstajala. Tedanja uprava tožeče stranke je bila seveda seznanjena tudi z drugačnim stališčem, ki je bilo s strani posameznih članov nadzornega sveta tožeče stranke (predvsem L. in K.) predstavljeno na sejah tega organa (tudi na seji 16.9.2010), vendar pa to samo po sebi (glede na predhodno opisane konkretne okoliščine primera) tudi po oceni pritožbenega sodišča še ne spremeni odločitve, da so tedaj člani uprave5 ob sprejemu spornega sklepa št. 424 utemeljeno verjeli, da vendarle ravnajo pravilno in zakonito ter v skladu z bistvenimi interesi tožeče gospodarske družbe6. Zaradi tega v tem delu (glede dogajanja na seji nadzornega sveta dne 16.9.2010) ne drži pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje (glede skrbnega ravnanja tedanje uprave pri sprejemanju spornega sklepa) zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, oz. da je zagrešilo postopkovno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da znižanje plač po spornem sklepu štev. 424 sploh ni bil bistven (pomemben) razlog za izvedbo tako imenovane božične stavke v letu 2010. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v okviru te stavke s strani sindikata S. podanih osem stavkovnih zahtevk (priloge B39, B40, B41), med katerimi so bile tudi zahteva po ohranitvi plač ob neupoštevanju spornega sklepa uprave št. 424, zahteva glede delitve napitnin in zahteva glede sporazuma o delovnem času. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da sta bili dve glavni in odločujoči stavkovni zahtevi vendarle ohranitev sporazuma o delovnem času in delitev napitnin, nikakor pa to ni bila stavkovna zahteva po ohranitvi plač ob nespoštovanju sklepa uprave št. 424. To ne izhaja le iz skladnih in prepričljivih izpoved prič M.L. in M.S., pač pa delno tudi iz izpovedbe priče A.L., ki je povedal, da je bil sindikat S.v septembru 2010 pripravljen podpreti sporni aneks ob pogoju, da bi se skrajšal delovni čas ter uvedla zaposlitev delavcev v polovičnem in 3/4 delovnem času. V tem delu pa je ključnega pomena predvsem okoliščina, da je sindikalna stran po šestdnevni stavki v mesecu decembru 2010 pristala na sporazum o prekinitvi stavke (tako imenovani božični dogovor z dne 24.12.2010 v prilogi B11)7, v katerem je sindikat S. pristal na to, da velja sporni aneks od 1.1.2011 tudi za delavce, ki so združeni v tem sindikatu. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ne glede na izpovedbo priče L. in priče K., na kateri se sklicuje obravnavana pritožba) pomeni, da ohranitev dotedanje višine plač po podjetniški kolektivni pogodbi (brez upoštevanja spornega aneksa) sploh ni bila pomembna oziroma adekvatna zahteva, ki je sprožila konkretno stavko (ampak sta bili to zahtevi glede napitnin in ohranitve delovnega časa, upoštevaje, da je s 1.1.2011 prenehal veljati sporazum o delovnem času). Zaradi tega je treba po oceni pritožbenega sodišča pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tudi ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom (stavko) in posledicami tega dogodka, ki pomenijo zatrjevano škodo,
14. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Toženci so upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 9.058,26 EUR s pp (nagrada za pritožbeni postopek po tarifni štev. 3010 v zvezi s tarifno štev. 1200 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife - OT v višini 7.404,80 EUR, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV).
1 Na podlagi sklepa Uprave št. 424 je bilo odrejeno, da se plače vsem zaposlenim pri tožeči stranki izplačajo od septembra 2010 na podlagi aneksa k omejeni kolektivni pogodbi. 2 Šele delovno sodišče v K, Oddelek v N.G. je v sodbi Pd 177/2010 z dne 28.2.2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega sodišča in socialnega sodišča z dne 22.10.2012 je dalo končni odgovor, in sicer, da znižanje plač za delavce sindikata S. za čas od 1.9.2010 do 1.1.2011 ni bilo zakonito, ker je treba upoštevati, kaj je za te delavce ugodnejše; ali kolektivna pogodba ali aneks, ker se šteje, da je v konkretnem primeru vsak reprezentativni sindikat sklenil svojo lastno kolektivno pogodbo. 3 Ta dva sindikata sta sama zagrozila s stavko, če bi uprava pristala pri zniževanju plač na model, ki ga je zagovarjal S.- dokaz v prilogi B7. 4 Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati protipravnega ravnanja tedanje uprave tožeče stranke. 5 Navsezadnje je njihovo sporno odločitev je potrdil tudi nadzorni svet družbe. 6 ki vključuje tudi interese personalne strukture te pravne osebe. 7 V tej zvezi je pomemben tudi predhodni dopis sindikata S.z dne 29.9.2010 - priloga B43 in predlog z dne 19.9.2010 - priloga B42.