Jedro

Razmerje med tožečo in toženo stranko ima v določenem obdobju vse elemente delovnega razmerja po prvem odstavku 4. člena ZDR, zato je tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen. Tožnica se je v organiziran delovni proces v premičnem baru pri toženi stranki vključila prostovoljno in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo priprave in prodaje napitkov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki V izreka v alinejah od 1 do 8 in v točkah VI, VII in VIII izreka ter sklep v izpodbijanem delu (točka X izreka ) delno spremenita tako, da se v tem delu glasita: „V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plače za mesece od novembra 2011 do januarja 2012 in od junija 2012 do vključno oktobra 2012 v bruto znesku 765,00 EUR mesečno, skupaj z vsemi dodatki in delom plače iz naslova delovne uspešnosti in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezne neto zneske, za mesece november in december 2011 ter januar 2012 pa skupaj z mesečnim nadomestilom za prehrano v mesečnem znesku 122,40 EUR in prevozom na delo in z dela v višini 50,40 EUR mesečno, izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, v roku 8 dni. Višji zahtevek po plačilu bruto plač se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 11. 2012 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna nadomestila plače v višini 765,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter od posameznega mesečnega bruto zneska nadomestila plače obračunati ter v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni, višji zahtevek za izplačilo bruto plač pa se zavrne.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 124,68 EUR in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine ter tožeči strani izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, višji zahtevek za plačilo bruto zneskov pa se zavrne.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 763,06 EUR in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine ter tožeči strani izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni, višji zahtevek za plačilo bruto zneskov pa se zavrne.

X. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.359,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu z nazivom priprava in strežba napitkov v premičnem baru od 1. 11. 2011 dalje (točka I. izreka sodbe) in da ji delovno razmerje ni prenehalo z 31. 10. 2012, ampak ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni - tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pričetkom opravljanja dela 1. 11. 2011 (točka III. izreka sodbe); - pozvati tožečo stranko nazaj na delo ter ji za čas od 1. 11. 2011 do 31. 1. 2012 ter za čas od 1. 11. 2012 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenje urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (točka IV izreka sodbe); - tožeči stranki plačati za mesece od novembra do januarja 2012 in od junija 2012 do vključno oktobra 2012 plačo v bruto znesku 765,00 EUR mesečno, skupaj z vsemi dodatki in delom plače iz naslova delovne uspešnosti in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek, za mesece od novembra do januarja 2012 skupaj z mesečnim nadomestilom za prehrano v mesečnem znesku 122,40 EUR ter prevozom na delo in z dela v višini 50,40 EUR mesečno, izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila ter ji izplačati stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od februarja 2012 do maja 2012 v višini 201,60 EUR (točka V izreka sodbe); - tožeči stranki za čas od 1. 11. 2012 do vrnitve nazaj na delo plačati mesečna nadomestila plače v višini 765,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter od posameznega mesečnega bruto zneska nadomestila plače obračunati ter v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče davke in prispevke (točka VII izreka sodbe); - tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 124,68 EUR in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011 dalje do plačila (točka VII izreka sodbe); - tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 763,06 EUR in sicer tako, da od navedenega zneska obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila (točka VIII izreka sodbe).

Sklenilo pa je, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za plačilo mesečnih nadomestil za prehrano in prevoz na delo in z dela za obdobje od junija 2012 dalje, ustavi (točka IX izreka sklepa, ki ni pod pritožbo) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.681,15 EUR v roku 8 dni od prejema odločitve sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka X izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep v odločitvi o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja pri svojem stališču, da v konkretnem razmerju med toženo in tožečo stranko pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2012 za določen čas niso bili podani elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi napačnih zaključkov in na podlagi presplošnih izpovedb prič, brez dejanske podlage, napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je v spornem obdobju šlo za delovno razmerje, čeprav iz izpovedb in drugih dokazov izhaja nasprotno in sicer, da je šlo za odnos poslovnega sodelovanja kot enakovrednih partnerjev, v katerega sta obe stranki vložili nek svoj prispevek. Do tega se sodišča prve stopnje ni opredelilo in tako vseh relevantnih dejstev izpodbijana sodba ne vsebuje. Tožeča stranka je izpovedala, da se je zanimala za nakup franšize A. in sicer najprej za postavitev v Sloveniji, nato pa v Egiptu. Izpovedala je tudi, da je bilo njuno sodelovanje najprej povezano s prodajo in delovanjem franšiz in ne neposredno s samim delom v premičnem baru, kar je opravljala kasneje po pogodbah o zaposlitvi. Te tudi ne obsegajo dela v pisarni ali pisanja kakršnihkoli ponudb ali promocijskih dejavnosti. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je ves čas pred in po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi opravljala isto delo z nazivom priprava in strežba napitkov v premičnem baru na promenadi v B. in v stanovanju delodajalca in to delo se po obsegu in vrsti dela do 1. 11. 2011 ni bistveno spreminjalo. Tožeča stranka je predložila v spis pisne ponudbe, ki so vse iz novembra 2011, kasneje pa ni bilo nobene več, saj je odpadel njun namen poslovnega sodelovanja v smislu prevzema franšize. Tožnica je tudi izpovedala, da je pred 1. 2. 2012 le redkeje delala v premičnem baru, saj naj bi delala več, ko je bilo toplo, kar pa logično ni moglo biti pred februarjem 2012. Iz izpovedi toženca izhaja, da bar v novembru ni bil odprt, v prazničnem decembru pa le tri do štirikrat ter za novo leto. V decembru je bil bar vsaj dvakrat za vikend v C. na koncertu, tožnica pa ni mogla hkrati delati v baru in biti v D. (od 20. do 22. 1. 2012). Zaslišane priče E.E., F.F., G.G. ter H.H. so izpovedale na splošno, da so tožnico v baru videvale in vse, razen H.H., so poznale toženca kot osebo, ki je bila lastnik, in je tudi delal v baru, zato ne more biti pravilna ugotovitev sodišča, da je bila tožnica običajno sama. Tudi glede dajanja navodil tožene stranke kot delodajalca je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, ki naj bi jih priče potrdile. Ob tem ni upoštevalo navedb tožene stranke in dejstva, da priče niso poznale razmerja med strankama ter da sam prevzem franšize pomeni prav sprejem in upoštevanje navodil dajalca franšize pri celotnem poslovanju. Tožnica je morala pri pripravi napitka upoštevati predvidene recepte in navodila, tako da ni šlo za navodila v smislu obstoja delovnega razmerja. Tožena stranka pa še poudarja, da ni zatrjevala, da naj bi šlo v tem obdobju le za učenje tožeče stranke o pripravi napitkov, ampak za širše učenje o poslovanju franšize v smislu njene umestitve na trg, za kar gotovo ne zadostujeta dva ali trije dnevi, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje za samo pripravo napitkov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo le na izpovedbe prič, ki so bile le zunanji opazovalci in so o vsebini njunega razmerja lahko samo sklepale, ne pa na izpovedbe strank in priče I.I.. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je določene posamične aktivnosti očitno opravila tudi za italijansko družbo A., kar je v direktnem nasprotju s trditvami, da naj bi delo opravljala le za toženo stranko. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je pred in po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi šlo za opravljanje nekega drugega dela in ne organiziranega delovnega procesa, za kar je šlo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Delo pred pogodbo o zaposlitvi je bilo povezano s komercialno dejavnostjo prodaje ali promocijo franšize A., kar bi se lahko opredelilo kot izvedba posameznega posla ali posameznega dela. Tako je neutemeljen zaključek, da naj bi šlo v konkretnem primeru za nepretrgano opravljanje dela, saj je šlo le za občasno sestajanje in kvečjemu za skupno izvrševanje določenih aktivnosti. Ni bilo vnaprej določenega urnika ali navodil tožene stranke, da naj bi tožnica ob določenem času delala. Prav tako med strankama ni bilo vnaprej dogovorjene plače za delo, kar je potrdila tudi tožnica. Ta je še izpovedala, da ji je direktor tudi dajal plačo in da je v spornem obdobju od njega prejela tudi plačilo 1.000,00 EUR, vendar pa sodišče morebitne višine že plačanega ni ugotavljalo in se ni opredelilo o pomenu dejstva, da je določena plačila tožnica že prejela. Glede pravočasnosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas pa tožena stranka poudarja, da je tožeča stranka s tožbo pravočasno zahtevala le ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju v času od 1. 10. 2011 (oziroma po popravku tožbe od 1. 11. 2011) do 31. 1. 2012, torej obstoj dejanskega delovnega razmerja, ne pa delovnega razmerja za nedoločen čas, saj je bila za tak zahtevek do vložitve razširitve tožbe dne 15. 1. 2013 že prekludirana. Tožnica v obdobju od junija 2012 do oktobra 2012 ni delala, zato ji za ta čas plača ne pripada in bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek v tem delu zavrniti. Prav tako ni pravilna odločitev o stroških postopka, ker se odločitve glede priznanja stroškov za prevode listin v višini kar 593,46 EUR, na kar je tudi dodatno obračunan DDV, ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožene stranke prerekala kot neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v delu, ki se nanaša na izpodbijani del sklepa pa v zvezi s 1. odstavkom 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje: - da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu z nazivom priprava in strežba napitkov v premičnem baru od 1. 11. 2011 dalje; - da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z 31. 10. 2012 in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; - da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pričetkom dela 1. 11. 2011; - da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 1. 11. 2011 do 31. 1. 2012 in od 1. 11. 2012 do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco.

Strinja se tudi s tem, da je tožnica upravičena do plačila plače oziroma nadomestila plače za obdobje od novembra 2011 do januarja 2012 ter od junija 2012 do vključno oktobra 2012 in prevoza na delo, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 1. 11. 2012 do vrnitve nazaj na delo plačati mesečna nadomestila plač, regresov za letni dopust za leti 2011 in 2012, ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnici plačati bruto zneske iz naslova plače, nadomestila plače in regresa za letni dopust, kar po pojasnjeno v nadaljevanju. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je med strankama v obdobju od 1. 11. 2011 do 31. 1. 2012 obstajalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič E.E., F.F., G.G. in H.H. ter izpovedi tožnice utemeljeno zaključilo, da je tožnica v tem obdobju v premičnem baru delala ob koncih tedna, med tednom pa v pisarni tožene stranke. To izhaja tudi iz listin v spisu in sicer iz elektronskih sporočil, ki jih je tožnica pošiljala v imenu tožene stranke. Da je tožnica delala po navodilih tožene stranke, sta izpovedali tudi priči F.F. in E.E., ki sta delali v sosednjih lokalih in sta videli, da je toženec prihajal le občasno, ko je prinesel robo, ali pa je občasno sedel v baru, medtem ko je tožnica delo opravljala sama. Tožnica je po navodilih tožene stranke delala tudi v pisarni, kar tudi izhaja iz elektronskih sporočil (ki se nahajajo v spisu), ki jih je pošiljala v imenu tožene stranke. Iz izpovedi navedenih prič tudi izhaja, da je šlo v premičnem baru za organiziran delovni proces priprave in prodaje napitkov, saj so se mimoidoči v tem baru ustavljali na pijači. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnici plačala potovanje v D., kaže na razmerje delavec - delodajalec, saj tožena stranka tega ne bi storila, če tožnice ne bi štela za svojo delavko. Poleg tega pa iz izvedenega dokaznega postopka še izhaja, da je tožena stranka tožnici za opravljeno delo občasno določene zneske tudi plačevala na roke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima razmerje med tožečo in toženo stranko v obdobju od 1. 11. 2011 do 31. 2012 vse elemente delovnega razmerja po 1. odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je pravilna. Tožnica se je v organiziran delovni proces pri toženi stranki vključila prostovoljno in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo. Tako pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tega, da je pred in po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi šlo za opravljanje nekega drugega dela in ne organiziranega delovnega procesa.

Glede na zgornjo obrazložitev, med strankama ni šlo za odnos poslovnega sodelovanja enakovrednih partnerjev, kar zatrjuje pritožba. Tožnica ni bila enakovredni partner v obravnavanem obdobju, saj ji tožena stranka v takem primeru ne bi občasno plačevala za opravljeno delo, pa tudi potovanja v D. ji ne bi plačala. Poleg tega iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je direktor v bar zgolj prinesel robo ali pa je občasno v njem posedel, medtem ko je v baru delala le tožnica. Tako je torej med direktorjem in tožnico obstajal odnos nadrejenosti oziroma podrejenosti, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

Tudi pritožbene navedbe, da so izpovedi prič o tožničinem delu v baru splošne, so neutemeljene. Iz izpovedi priče F.F. izhaja, da je tožnica v A. baru delala v decembru 2011 in januarju 2012, verjetno pa tudi v novembru 2011, ker ji je tožnica dala poskusiti izdelke, ki jih je prodajala. Priča E.E. pa je izpovedala, da je tožnica v baru delala novembra in decembra 2011, kakor tudi po novem letu. Tudi izpovedi G.G. in H.H. nista splošni, saj je G.G. izpovedal, da jo je redno videval, H.H. pa, da jo je videval pozimi 2011 in v letu 2012 in da tožnica ni v baru delala prav vsak dan. Te priče so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, potrdile, da je tožnica v spornem obdobju delala v A. baru.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da naj bi tožnica opravljala določena dela za italijansko družbo A. bar. Tožnica ni navajala, da bi delo opravljala za to družbo, ampak da je delo opravljala pri toženi stranki, zato se sodišče prve stopnje do tega ni moglo opredeliti. Tudi če je po navodilih tožene stranke dejansko opravila kakšno delo za italijansko družbo, je to storila za toženo stranko, kot njena delavka.

Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do tega, da se je tožnica že pred novembrom 2011 seznanila s potekom dela pri toženi stranki in tudi ugotovilo, da se je tožnica dela lahko naučila v dveh oziroma treh dneh. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačila, ki ga je tožena stranka tožnici izročila, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica sicer izpovedala, da ji je direktor tožene stranke dajal na roke 50,00 EUR ali 100,00 EUR ali 20,00 EUR, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da je navedene zneske tožnici izplačala iz naslova plačila za delo.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imela tožnica od 1. 11. 2011 dalje s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, saj se skladno z 2. odstavkom 10. člena ZDR domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če pogodba o zaposlitvi ob nastopu dela ni bila sklenjena v pisni obliki. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas pa lahko, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, preneha le na načine, kot jih določa ZDR v 75. členu, zato je tožnici delovno razmerje z iztekom druge pogodbe o zaposlitvi prenehalo nezakonito.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica z zahtevkom za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, ki ga je postavila šele z razširitvijo tožbe dne 15. 1. 2013, prekludirana. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve, je tožnica že s tožbo (na l. št. od 1-4) in popravkom tožbe (l. št. 7-9) zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 11. 2011 dalje. Tožnica je navedla, da je delala od 1. 11. 2011 dalje in je zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je z razširitvijo tožbe ta del zahtevka le specificirala in uskladila z drugo točko tožbenega zahtevka, s katero je zahtevala izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 11. 2011 dalje. Iz tega razloga tožnica z razširitvijo tožbenega zahtevka, v katerem je zahtevek razširila še na plačilo plač od junija 2012 do izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi, ni prekludirana.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 1. 11. 2011, je tožnici za obdobje od tega datuma do datuma začetka dela po prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas, t.j. 1. 2. 2012, pravilno dosodilo vse pravice, ki ji iz naslova delovnega razmerja gredo. Tožnico je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, saj ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do plač oziroma nadomestila plač za čas od junija 2012 do vključno oktobra 2012. Tožnica v tem obdobju ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, saj jo je delodajalec poslal na koriščenje letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo v plačilo bruto zneske plač, nadomestil plač ter regresov za letni dopust. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska plače oziroma regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, 117/2006 s spremembami) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Enako velja tudi za obračun in plačilo prispevkov. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in zaposlovanje v skladu z zakoni, na podlagi katerih so ti prispevki uvedeni, določa Zakon o prispevkih za socialno varnost – ZPSV (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami). Navedeno pomeni, da bo moral toženec od bruto zneskov, ki so bili tožnici dosojeni, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.

Prav tako je delno utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka in sicer v delu, ki se nanaša na stroške prevoda listin. Iz listin v prilogah pod A izhaja, da je tožnica predložila trinajst iz tujega jezika v slovenski jezik prevedenih listin. Skladno z 49. členom Pravilnika o sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 88/2010) pripada tolmaču za prevod ene strani listine iz tujega v slovenski jezik 25,00 EUR, tako da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov za overjene prevode listin v višini 325,00 EUR in ne 593,46 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga se priznani stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo na znesek 1.359,00 EUR.

Kot izhaja iz navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo v točkah V (v alinejah od 1 do 8), VI, VII in VIII ter sklep v točki X, kot je razvidno iz izreka sodbe in sklepa (1. odstavek 351. v zvezi s 5 alinejo 358. člena ZPP ter 3. točko 365. člena istega zakona). V preostalem pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogle k rešitvi tega individualnega delovnega spora, skladno s 155. členom ZPP tožnica sama krije svoje stroške odgovora.