Jedro

Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 in 2 izreka spremeni tako, da pravilno glasi: „1. Tožena stranka Z. M. je dolžna tožeči stranki Z. D. plačati znesek 762,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 677,53 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 98,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožnici odškodnino v znesku 1.919,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.8.2007 dalje, višji tožbeni zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v višini 2.328,47 EUR.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odmero nematerialne škode, saj je prisojena odškodnina očitno prenizka. Glede odškodnine zaradi pretrpljenih fizičnih bolečin in nelagodnosti tožnica poudarja, da je nedvomno trpela hude bolečine, česar pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Pri tožnici ni šlo za blage poškodbe, zdravljenje je kar nekaj časa trajalo, bila je hospitalizirana, vsega tega pa sodišče očitno ni upoštevalo. Sodišče je štelo, da je zdravljenje zaključeno z dnem 23.3.2007, vendar so se težave tožnice nadaljevale in je že 26.3.2009 ponovno obiskala zdravnika. To bi moralo sodišče upoštevati, ne pa, da je vse nadaljnje težave pripisalo bolezni tožnice. Tudi pretrpljenih neprijetnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, sploh v povezavi s samimi telesnimi bolečinami. Tudi sodna praksa v primerljivih primerih priznava višjo odškodnino, tožnica pa je svoj zahtevek itak postavila na spodnjem minimumu. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je presojalo odškodnino iz naslova strahu, saj ni v zadostni meri štelo, da je šlo za zelo neugodno trčenje, pa tudi sekundarni strah je bil zaradi predhodnih težav s hrbtenico močno prisoten. Tožnica tudi meni, da je upravičena do višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poudarja, da je bila nekaj dni hospitalizirana, sprva je potrebovala pomoč bližnjih, prisotne so bile tudi bolečine. Po končanem zdravljenju je bila tožnica še vedno prizadeta pri vsakdanjem delu in ne more opravljati tistih del, kot jih je pred poškodbo. Tako meni, da je upravičena do višje odškodnine, graja pa tudi odločitev o stroških, saj je sodišče neupravičeno štelo, da v umaknjenem delu zahtevka ni uspela.

Tožena stranka prav tako izpodbija odmero nepremoženjske škode, saj naj bi to sodišče glede na najnovejšo sodno prakso odmerilo previsoko. Glede prestanih telesnih bolečin sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe predvsem na izvedeniškem mnenju, vendar pa je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino iz tega naslova. Po oceni tožene stranke bi bila pravična odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Enako ocenjuje tudi glede odškodnine zaradi pretrpljenega strahu, saj ni bilo objektivnega medicinskega razloga za hujši sekundarni strah in tožnici gre iz tega naslova le 800,00 EUR pravične odškodnine. Tožena stranka pa v celoti graja odločitev o odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnica ni utrpela trajnih posledic in ni upravičena do te vrste odškodnine. Tožena stranka še opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo valorizacije delnega plačila, kar je predlagala že v odgovoru na tožbo, prav tako pa je napačna odločitev v stroškovnem delu. Tožena stranka namreč ni ugovarjala temelju tožbenega zahtevka in je lahko edino merilo le delež med prisojeno in vtoževano odškodnino, pa tudi sicer ni razviden način odmere pravnih stroškov. Skladno s pritožbenimi navedbami tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo tožnice ni odgovorila.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi temelj tožbenega zahtevka ni sporen, pač pa je sporna le višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in upoštevanje valorizacije nesporno plačane delne odškodnine. Pri odmeri pravilne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje, odmerjena višina pa je odvisna tudi od pomena prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri njeni presoji je treba upoštevati načelo o individualizaciji odškodnine in zato ugotoviti vse konkretne prizadetosti oškodovanca, kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklicno delo in siceršnje delo in življenjske aktivnosti, prisojeno odškodnino pa je poleg tega potrebno vpeti v širše družbene okvire in zato medsebojno primerjati posamezne škode in za njih prisojene odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po podatkih medicinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca specialista kirurga dr. C. S. tožnica v prometni nezgodi dne 29.1.2007 utrpela poškodbo lažjega zvina vratne hrbtenica in lažjega zvina leve rame. Tožnica je bila najprej za tri dni hospitalizirana, potem pa se je zdravila ambulantno, opravila fizikalno terapijo in jemala protibolečinska sredstva, zdravljenje pa je bilo zaključeno dne 23.3.2007. O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Sodišče prve stopnje je v tem delu natančno povzelo ugotovitve imenovanega izvedenca v njegovem pisnem delu. Pri tem tožena stranka obrazloženo ne izpodbija dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odmerjalo tovrstne odškodnine, medtem ko tožnica zatrjuje, da je trpela tudi hude telesne bolečine. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno poklonilo vero jasnim in prepričljivim ugotovitvam sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnica sprva trpela le manj intenzivne in občasno srednje intenzivne bolečine, ne pa tudi hudih bolečin. Izpostaviti gre, da je tožnica po prejemu izvedeniškega mnenja sicer podala pripombe nanj, vendar pa glede ugotovitev o intenziteti bolečin le-teh ni grajala, pač pa je podala pripombe le glede trajanja zdravljenja. A tudi v tem delu je sodni izvedenec jasno opredelil, da je bilo zdravljenje v zvezi z obravnavanima poškodbama zaključeno 23.3.2007, ostalo zdravljenje izza tega datuma pa je bilo povezano s predhodnimi bolezenskimi težavami tožnice s hrbtenico. V kolikor pa tožnica izpostavlja krajše obdobje hospitalizacije in druge nevšečnosti, pa je le-te sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine izrecno upoštevalo. Ob ugotovitvi, da je tožnica sprva en teden trpela manj intenzivne in občasno srednje intenzivne telesne bolečine, do konca zdravljenja pa le še manj intenzivne telesne bolečine ter da je trpela številne nevšečnosti med zdravljenjem (krajša hospitalizacija, RTG slikanje, opravljanje fizioterapije, kontrolni pregledu pri osebnem zdravniku, jemanje protibolečinskih sredstev...) je denarna satisfakcija v prisojeni višini 2.500,00 EUR skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine oziroma z merili iz člena 179 OZ ter primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode iz tega naslova sodišče prisoja drugim oškodovancem (2. odstavek 179. člena OZ). Vsled gornjih ugotovitev sta tako pritožbi pravdnih strank v tem delu neutemeljeni.

O odškodnini za strah Enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu v skupni višini 1.000,00 EUR. Pritožbene navedbe tožene stranke so v tem delu povsem pavšalne, pri čemer tožena stranka v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnica pa izpostavlja lastno občutenje strahu, ki pa ni skladno z ugotovitvami sodnega izvedenca, na katerega mnenje se je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo, saj se tožnica glavne obravnave ni udeležila in zato tudi ni bila zaslišana, da bi na ta način izkazala tožbene trditve v tej smeri. Dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede trajanja sekundarnega strahu največ do zaključka zdravljenja sledi pravilna ocena sodišča prve stopnje tako glede trajanja kot tudi intenzivnosti pretrpljenega strahu pri tožnici. V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče tudi pri tej obliki škode pravilno uporabilo merila iz člena 179 OZ in se pritožbene navedbe obeh pravdnih strank v tem delu izkažejo za neutemeljene, zato jih je bilo potrebno zavrniti.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo ugotovitve izvedenca dr. C. in svojo odločitev temeljilo na ugotovitvi, da je tožnica v času zdravljenja doživljala duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki pa niso bile močnejše intenzitete. Duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz povzetih dejanskih dejanskih ugotovitev izvedenca pa izhaja, da v tožničinem primeru nikakor ne gre za tako izjemno situacijo. Vse iz izvedeniškega mnenja izhajajoče prizadetosti v zvezi s še ne dvomesečnim zdravljenjem zadobljenih poškodb je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, zato tožnici za to obliko škode ne pripada odškodnina. Tako je bilo potrebno pritožbi tožene stranke v tem delu v celoti ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu pa spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova v celoti zavrne (člen 358 ZPP). Iz enakih razlogov je bilo potrebno pritožbo tožnice, ki je izpodbijala prisojeno višino odškodnine zavrniti.

Glede valorizacije delno plačane odškodnine Med strankama ni sporno, da je tožena stranka dne 19.10.2007 plačala tožnici iz naslova nematerialne škode znesek 2.653,92 EUR, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo zahtevala, da se izplačani znesek upošteva pri razsoji v revalorizirani vrednosti. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 s spremembami, v nadaljevanju ZPOMZO-A) je valorizacijo denarnih obveznosti predpisoval tako, da jo je vključil v obrestni mero zamudnih obresti. Valorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti je predstavljala temeljna obrestna mera, to je letna obrestna mera za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti iz terjatev v domačem denarju. Valorizacijo odškodnin in denarnih obveznosti pa predpisuje tudi 2. odstavek 168. člena OZ, ki se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Sicer Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/2003 s spremembami, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je začel veljati 28.6.2003, ni več predpisoval valorizacije v okviru obrestne mere zamudnih obresti, saj je določil enotno obrestno mero, ki ne vsebuje več valorizacijskega dela. Kljub temu se je odškodninske obveznosti tudi po 28.6.2003 še vedno valorizirajo in sicer na podlagi 2. odstavka 268. člena OZ (glej sodbo VS RS opr. št. II Ips 738/2007 z dne 28.2.2008).

Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacija delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo tožnika zgolj na plačilo ostalega dela obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje pa navedenih določb, kljub pravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede časa in višine delnega plačila tožene stranke ni upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo (člen 258 ZPP). Pri tem je sodišče druge stopnje samo opravilo valorizacijski izračun z upoštevanjem gibanja indeksov cen v obdobju od 19.10.2007 kot dnevom plačila in 7.7.2009 kot dnevom izdaje sodbe in ugotovilo, da znaša revalorizirana vrednost zneska 2.653,92 EUR z dne 19.10.2007 na dan 7.7.2009 2.810,50 EUR. Tako se izkaže, da predstavlja valorizacijsko vrednost razlika v znesku 156,58 EUR, za kolikor je bilo potrebno znižati prisojeno glavnico.

Ob upoštevanju, da je po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje tako tožnici iz naslova nematerialne škode prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR, katero je potrebno znižati za valorizirano vrednost nesporno plačane delne odškodnine v znesku 2.810,50 EUR ter ob neosporavani višini materialne škode v znesku 73,00 EUR, znaša nova glavnica 762,50 EUR.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke v delu, v katerem graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje namreč ni sledilo osnovnemu vodilu pri odločanju o stroških, to je načelu uspeha v pravdi. Tožena stranka ima prav, da je bilo potrebno uspeh strank presojati le glede na delež med prisojeno in vtoževano odškodnino, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala le višini vtoževane terjatve in se sodišču prve stopnje s temeljem zahtevka ni bilo potrebno ukvarjati. Tožnica je s sodbo uspela iz zahtevkom v višini 762,50 EUR, čemur je potrebno prišteti še glavnični znesek 1.350,00 EUR (iz naslova materialne škode), kar je tožena stranka poravnala tožnici tekom pravde in je ta v tem delu tožbo umaknila. Njen skupni uspeh se tako odraža v višini 2.112,50 EUR, kar predstavlja 28 % uspeh tožnice in posledično 72 % uspeh tožene stranke. Ob neprerekani višini stroškov tožnice v znesku 2.910,58 EUR predstavlja 28 % znesek 814,96 EUR. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in sicer je priznalo stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 35,68 EUR, administrativne in poštne stroške v višini 10,00 EUR in potne stroške za udeležbo pooblaščenke na dveh narokih (440 km x 0,33 EUR v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov – Uradni list RS, št. 76/08) oziroma skupno 190,88 EUR, pri čemer 72 % znaša 137,43 EUR. Po medsebojnem pobotu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožena stranka plačati tožnici še 677,53 EUR pravdnih stroškov.

Ostali razlogi, ki jih v pritožbah zatrjujeta pravdni stranki, in kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niso podane, zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem delu in pritožbo tožnice v celoti zavrniti ter izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrditi (člen 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa deloma in sicer v deležu 62 % (za 1.156,58 EUR od izpodbijanih 1.856,58 EUR) in v tem deležu je tudi upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 157,78 EUR (sodna taksa 147,78 EUR in 10,00 EUR materialnih stroškov), pri čemer 62 % znaša 98,82 EUR, kar je tožnica dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).