Jedro

Zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz 9. člena ZDen je moral biti jugoslovanski in slovenski državljan, da je pridobil pravico do denacionalizacije na temelju 12. člena ZDen. Če to ni bil in je imel jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik, potem zanj velja še dodatni pogoj vzajemnosti. Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljanka druge bivše jugoslovanske republike, je pomembno, kakšno državljanstvo bi imela umrla oseba glede na 39. člen Zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper 2. točko odločbe tožene stranke z dne 19.3.2004, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo A.A. za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B., roj. 18.10.1885, umrli 17.04.1976. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka pravilno presodila, da bivša lastnica B.B. ni upravičenka po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/97-I, 31/93, 65/98, 66/00 in 54/2004), ker ne izpolnjuje pogoja po 1. odstavku 9. člena ZDen, upravičenci pa tudi niso njen mož in otroci, ker ne izpolnjujejo pogojev iz 12. člena ZDen. Sporno je le še, ali ni bila C.C. (poročena H.) denacionalizacijska upravičenka po 12. členu ZDen. Tožena stranka je po mnenju upravnega sodišča pravilno razložila 3. odstavek 9. člena ZDen. S 3. odstavkom je bila splošnim predpostavkam za denacionalizacijo dodana še predpostavka vzajemnosti. Upravičenec do denacionalizacije je torej oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po katerem od predpisov, ki so z ZDen določen kot podlaga za denacionalizacijo, ki je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in če država, katere državljanka je sedaj, ne diskriminira slovenskih državljanov pri vračanju podržavljenega premoženja. Če je denacionalizacijski upravičenec umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, je treba presoditi, kakšno državljanstvo bi imel upravičenec v trenutku smrti glede na sedaj veljavno zakonodajo o državljanstvu. Pri državljanih SFRJ je treba torej upoštevati njihovo republiško državljanstvo. Ker je bila C.C. ob svoji smrti državljanka SFRJ in Srbije, je bilo potrebno ugotavljati vzajemnost. Te sodišče ne dokazuje (70. člen ZDen). Ker je tožnik ni dokazal, C.C. ni denacionalizacijska upravičenka.

Zoper sodbo upravnega sodišča RS je bila dne 17.11.2005 vložena pritožba. Tožnik trdi, da sodba upravnega sodišča ni odločila o temu, da je vlagatelj zahteve G.G. in ne A.A. Upravičenka v konkretni zadevi pa je bila po pritožnikovi navedbi C.H. (rojena C.) Zavzema se za takšno razlago ZDen, po kateri bi bil dedič prvega dednega reda lahko denacionalizacijski upravičenec, če bi izpolnjeval pogoje iz 1. odstavka 9. člena ZDen. C.H., ki je umrla dne 2.12.1990, je po pritožnikovem mnenju izpolnjevala vse predpostavke iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Po narodnosti je bila Slovenka, v času njene smrti pa še ni bil sprejet ZDen. Pri vzajemnosti gre za vprašanje materialnega prava, ki se ne dokazuje. Materialno pravo mora poznati organ, ki o zadevi odloča. Odgovor zoper pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.Po presoji Vrhovnega sodišča RS materialno pravo v sodbi upravnega sodišča ni bilo uporabljeno zmotno.

V tej pritožbeni zadevi gre za ugotavljanje pravice do denacionalizacije za C.H. (rojena C.), ki je hčerka B.B. (roj. 18.10.1885). Zahtevo za denacionalizacijo pa je postavila A.A. (roj. 8.11.1907). Pri svoji odločitvi je upravno sodišče izhajalo od dejstev, ki so bila ugotovljena že v upravnem postopku: da je C.H. umrla 2.12.1990 in da je bila v času smrti jugoslovanska in srbska državljanka. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija; za pritožnika je sporna predvsem uporaba materialnega prava, to je 9. in 12. člena ZDen.

Temeljno pravilo, katere osebe so denacionalizacijski upravičenci, vzpostavljata skupaj 1. in 3. odstavek 9. člena ZDen. Po prvem odstavku so denacionalizacijski upravičenci fizične osebe, če so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani (in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo). 3. odstavek 9. člena ZDen to pravico omeji. Tuji državljani namreč pravice do denacionalizacije načeloma nimajo, razen če takšna pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom. Že iz besedila tretjega odstavka izhaja, da je kot tuje državljane mogoče razumeti le državljane, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od republik nekdanje Jugoslavije, vendar niso imeli slovenskega republiškega državljanstva. Do denacionalizacijskega zahtevka je torej upravičen le slovenski državljan, državljan katere od drugih jugoslovanskih republik pa le ob dodatnem pogoju vzajemnosti.

Takšno temeljno pravilo je potrebno uporabiti tudi pri razlagi 12. člena ZDen, saj se tudi ta določba nanaša na pravico do denacionalizacije. Zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz 9. člena ZDen je moral biti jugoslovanski in slovenski državljan. Če to ni bil in je imel jugoslovansko državljanstvo in državljanstvo katere od drugih republik, potem zanj velja še dodatni pogoj vzajemnosti. Enako sta doslej že odločili tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS z opr. št. I Up 1145/2006 in II Ips 394/2005 (zadnja z nekoliko drugačnimi razlogi). Opisana razlaga 12. člena ZDen ni protiustavna (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-73/06, ki se nanaša na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 394/2005; gl. tč. 5 navedene odločbe Ustavnega sodišča RS).

ZDen ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. Ne ureja pa podrobnosti, kako se v takšnem primeru opredeli njeno državljanstvo. To zakonsko praznino je dosedanja sodna praksa že zapolnila. Če je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen in izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji kot državljanka druge bivše jugoslovanske republike, je pomembno, kakšno državljanstvo bi imela umrla oseba glede na 39. člen Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), če bi bila še živa (glej odločbe z opr. št. I Up 693/2001, I Up 1011/2001 in I Up 1087/2001). Ker pa pri denacionalizacijskih upravičencih iz 12. člena ZDen obstaja enaka pravna praznina, jo je potrebno zapolniti na enak način, kot pri denacionalizacijskih upravičencih iz 9. člena ZDen.

Glede na 39. člen ZDRS ni pomembno, ali je bila C.H. po nacionalni pripadnosti Slovenka ali ne. Odločilno je namreč le, da ob svoji smrti ni imela državljanstva nekdanje Socialistične Republike Slovenije in bi zato ne mogla imeti državljanstva Republike Slovenije. Zato tudi ni denacionalizacijska upravičenka, čeprav je dedič prvega reda in je bilo njeno jugoslovansko državljanstvo ugotovljeno.

Pravilno je sicer pritožnikovo mnenje, da je obstoj vzajemnosti del prava, nepravilno pa njegovo prepričanje, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti raziskati, ali vzajemnost obstaja. Upravičenje slovenskih državljanov do denacionalizacije lahko nastane le na temelju kakšnega inozemskega predpisa. Ali takšna pravica obstaja, se lahko ugotovi le tako, da se uporabi tuje pravo. Obstoj tega prava in njegovo vsebino pa mora zato dokazovati tožeča stranka (1. odstavek 70. člena ZDen).

V izreku izpodbijane odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, je še vedno navedeno, da tožena stranka zavrača zahtevo A.A. Tožnik je to v tožbi grajal, o tem tožbenem razlogu pa upravno sodišče ni odločilo. S tem je upravno sodišče sicer kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odgovorilo na tožbeni razlog, vendar kršitev, kot bo v nadaljevanju obrazloženo, ni bistvena (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1).

Zahtevo za denacionalizacijo je vložila A.A. dne 19.5.1993, ki je hči osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, to je B.B. (roj. 18.10.1885). Po vložitvi zahteve za denacionalizacijo se je začel postopek ugotavljanja državljanstva. Po smrti vlagateljice zahteve za denacionalizacijo v letu 1997 je kot njen pravni naslednik nadaljeval denacionalizacijski postopek G.G., ki je kot stranka nastopal tudi v postopku ugotavljanja državljanstva. Upravna organa 1. in 2. stopnje sta v odločbah navedla, da odločata o zahtevi A.A., čeprav je bila večji del časa v postopkih pred upravnima organoma stranka že G.G. Vendar pa sta upravna organa in kasneje Upravno sodišče presojali in odločili o tem, ali je denacionalizacijska upravičenka C.H., katere pravni naslednik je G.G. Za odločitev je bil torej pomemben le pravni položaj C.H., čeprav ona ni bila vlagateljica. To je jasno razvidno iz obrazložitve sodbe upravnega sodišča in tudi izpodbijane upravne odločbe (ter odločbe prvostopenjskega upravnega organa). Tožnik je torej dosegel vsebinsko presojo utemeljenosti denacionalizacijske zahteve v korist C.H. kot morebitne denacionalizacijske upravičenke, in po vsebinski plati ni bil v ničemer prikrajšan. Zato tudi kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki jo je storilo upravno sodišče, ni bistvena.

Vrhovno sodišče RS je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo upravnega sodišča. Podani niso namreč niti razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).