20. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 10/2003 z dne 10. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom št. Rp 14/2001 z dne 19. 8. 2002 priznalo pravno veljavnost sklepa Občinskega sodišča v Orahovici, Republika Hrvaška, št. P 115/97 z dne 17. 9. 1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da se šteje za umaknjeno tožba tožeče stranke (v postopku priznanja tuje sodne odločbe kot nasprotnega udeleženca) C. C., d.d., V., zoper toženo stranko (v postopku priznanja tuje sodne odločbe kot predlagatelja) A. A. Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec vložil ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče s sklepom št. Rp 14/2002 z dne 3. 3. 2003 zavrnilo. Po pritožbi nasprotnega udeleženca je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo pritožnikov predlog za priznanje pravne veljavnosti tuje sodne odločbe.

2.Vrhovno sodišče je kot pritožbeni organ svojo odločitev utemeljilo s tem, da pritožnik (predlagatelj) ne izkazuje pravnega interesa za priznanje navedene sodne odločbe. Po navedbi Vrhovnega sodišča Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) pravnega interesa v členih 94 do 103 sicer neposredno ne ureja, vendar naj bi bilo mogoče tujo sodno odločbo priznati predvsem tedaj, kadar naj bi na ozemlju Republike Slovenije ta imela določene pravne učnike, predvsem glede njene izvršitve. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je nameraval pritožnik tujo sodno odločbo uporabiti kot dokaz v gospodarskem sporu med istima strankama (med predlagateljem in nasprotnim udeležencem), to pa naj ne bi bil namen instituta priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe. Kot dokaz bi po stališču Vrhovnega sodišča pritožnik tako sodno odločbo vseeno lahko uporabil tako, da bi sodišču predložil preveden izvod odločbe v slovenščino.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena (enako varstvo pravic), 32. člena (svoboda gibanja), 19. člena (varstvo osebne svobode), 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 31. člena (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari) Ustave. V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave navaja, da odločitev Vrhovnega sodišča nima opore v ZMZPP in pomeni sodniško samovoljo pri odločanju. Poleg tega naj bi sodišče neutemeljeno odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 19., 21., 31. in 32. člena Ustave pritožnik utemeljuje s tem, da bi bil v primeru, če bi se vrnil v Republiko Slovenijo, prijet, s tem pa bi mu bila odvzeta prostost, ki naj bi imela za posledico ponovno vodenje ali obnovo kazenskega postopka ter ponovno sojenje o isti stvari (vračilo 100 delnic družbe SOFT-ING, d.d., Sežana).

B.

4.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega ali procesnega prava in tudi ne nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da je pravnomočno tujo sodno odločbo mogoče priznati le, če predlagatelj izkaže pravni interes. Ugotovilo je, da pritožnik s priznanjem sklepa o umiku tožbe ne bi pridobil nobene pravne koristi na območju Republike Slovenije, da pa kot dokaz v postopku, na katerega se sklicuje, zadostuje predložitev prevedenega sklepa v slovenski jezik. S tako razlago Vrhovno sodišče ni ravnalo arbitrarno, zato je pritožnikov očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen. S pavšalnim očitkom o odstopu od uveljavljene sodne prakse pa pritožnik prav tako ne more uveljaviti kršitve navedene pravice.

6.Drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz Ustave (iz 31. člena – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, 32. člena - svoboda gibanja, 19. člena - varstvo osebne svobode in 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) pa v pravdnem postopku tudi ni mogoče utemeljevati z bojaznijo, da bi bila pritožniku odvzeta prostost, če bi se vrnil v Republiko Slovenijo. Zato jih v postopku s to ustavno pritožbo ni mogoče upoštevati.

7.Ustavno sodišče pritožniku še pojasnjuje, da je s sklepom Občinskega sodišča v Orahovici (Republika Hrvaška) sodišče ugotovilo le, da v pravdni zadevi tožnika družbe C. C., d.d., V., proti pritožniku kot toženi stranki nobena od pravdnih strank v roku štirih mesecev po nastopu mirovanja postopka ni predlagala njenega nadaljevanja, in je zato postopek ustavilo.[1] S tem, ko je hrvaško sodišče postopek ustavilo, o tožbenem zahtevku ni pravnomočno odločilo. Z umikom tožbe nastane situacija, kot da tožba ni bila vložena (preneha litispendenca) in se lahko znova vloži.[2]

8.Ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senca mag. Marija Krisper Kramberger

Opombi:

Tretji odstavek 217. člena hrvaškega Zakona o pravdnem postopku (Zakon o parničnom postupku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl., ki ga je Republika Hrvaška prevzela kot svoj predpis z Zakonom o preuzimanju Zakona o parničnom postupku, Službeni list RH, št. 53/91).

Četrti odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP.