Jedro

Odločba sodišča združenega dela je izvršilni naslov, primeren za izvršbo, če so v njej navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Odločba, ki ima značaj vmesne odločbe, ker je bilo z njo odločeno le o utemeljenosti terjatve upnika po temelju, ni izvršljiva in na podlagi nje ni mogoče voditi izvršbe.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru dolžnika se ugodi in se sklep o dovolitvi izvršbe opr. št. 1 I 1004/93 z dne 23.7.1993 razveljavi in izvršilni predlog zavrže."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ugovor dolžnika proti sklep o izvršbi kot neutemeljen zavrne.

Proti temu sklepu se pritožuje dolžnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe, saj izvršilni naslov odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 208/91 z dne 28.9.1992 nima elementov, ki jih zahteva 20. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) zaradi česar ni primerna za izvršbo. Ta odločba je namreč samo deklarotorna odločba, s katero je sodišče združenega dela odločilo o upravičenosti terjatve upnika po temelju, zato ima odločitev značaj vmesne odločbe. To izhaja iz izreka odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani kot tudi iz obrazložitve odločbe Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 1266/92 z dne 28.1.1993. Sodišče prve stopnje je tako dovolilo izvršbo za izterjavo terjatve, ki ne izhaja iz izvršilnega naslova, glede katere tudi ni naveden čas zapadlosti, niti ni določena obveznost plačila zakonitih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila, zato pomeni sklep o izvršbi nedovoljeno širjenje obsega dolžnikove obveznosti, ki pa po višini tudi še ni bila pravnomočno ugotovljena.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslov je lahko izvršljiva sodna odločba (1. točka 16. čl. ZIP), pod katero se uvršča tudi odločba sodišča združenega dela (1. odst. 17. čl. ZIP). Odločba Sodišča združenega dela, ki naj bi bila izvršilni naslov, pa je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njej navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta in obseg ter čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 20. čl. ZIP). Sodišče druge stopnje je mnenja, da upnik v tem izvršilnem postopku ni predlagal izvršbe na podlagi primernega izvršilnega naslova. Odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 280/91, potrjena z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. Sp 1266/92 namreč ne navaja vrste in višine denarne obveznosti dolžnika niti časa izpolnitve te obveznosti. Citirana odločba je po svoji naravi dejansko samo vmesna odločba, s katero je bilo odločeno o utemeljenosti terjatve upnika po temelju, ni pa bilo odločeno o višini terjatve upnika in obsegu in času izpolnitve te terjatve. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Sodišča združenega dela Republike Slovenije v Ljubljani v 2. odst. na 5. strani, kot to pravilno v pritožbi opozarja dolžnik.

Vmesna odloča ni izvršljiva in na podlagi nje ni mogoče voditi izvršilnega postopka (330. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 14. čl. ZIP).

Terjatev, ki se izvršuje, izjemoma lahko tudi ni navedena v izvršilnem naslovu, če gre za primer izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve za vrnitev delavca na delo v pravno osebo, (231. čl. ZIP) in delavec vloži predlog za izvršbo za vrnitev na delo v pravno osebo ter hkrati od pravne osebe zahteva tudi nadomestilo plače za čas od pravnomočnosti odločba do vrnitve na delo (232. čl. ZIP). V obravnavanem primeru pa ne gre za primer iz 232. čl. ZIP, saj izvršilni predlog ni predlog za izvršbo zaradi vrnitve delavca na delo v pravno osebo in upnik tudi ne zahteva plačila nadomestila plače za čas od pravnomočnosti odločbe do vrnitve na delo, temveč za čas pred pravnomočnostjo odločbe, torej za nazaj.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno ugotovilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene vse predpostavke dopustnosti izvršbe, saj izvršilni naslov, na katerega se sklicuje upnik v izvršilnem predlogu, ni primeren za izvršbo (20. čl. ZIP), zato sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti predlagane izvršbe. Pri presoji dovoljenosti predlagane izvršbe bi zato moralo izdati sklep, s katerim bi predlog za izvršbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka relativnega značaja (1. odst. 354. čl. v zvezi s 14. čl. in 1. odst. 20. čl. ZIP) zato je utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o dovolitvi izvršbe razveljavilo ter izvršilni predlog zavrglo. (3. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

Izrek o stroških izvršilnega postopka na prvi in drugi stopnji je odpadel, ker niso bili priglašeni.