Jedro

Tožnik v Sloveniji ohranja tako pomembne vezi, da utemeljujejo, da je tu središče njegovih življenjskih interesov. Njegov močan osebni interes predstavlja mladoletni sin, pri čemer otroci kot vzdrževani družinski člani predstavljajo družino tudi, če z zavezancem ne živijo in je prekinjen odnos s partnerjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zahteva tožnika za pridobitev statusa nerezidenta Slovenije za namene Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) zavrne, pri čemer davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za pridobitev statusa nerezidenta, navedel je, da je Slovenijo zapustil julija 2018, se zaposlil v Avstriji, kjer biva v najetem stanovanju, je samski, stalno se v Slovenijo ne namerava vrniti, temveč bo prihajal le občasno, v Sloveniji pa biva njegov mladoletni otrok. Predložil je potrdilo o stalnem prebivališču v Avstriji, potrdilo o prijavi stalnega prebivališča v tujini, kopijo pogodbe o zaposlitvi ter pogodbo o najemu stanovanja. Davčni organ citira 6. člen ZDoh-2 in ugotavlja, da je tožnik imel do sredine decembra 2018 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, zato odtlej ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2, stalno prebivališče pa ima prijavljeno v Avstriji. Ima pa tožnik mladoletnega otroka s stalnim prebivališčem v Sloveniji. V presoji središča tožnikovih življenjskih interesov je davčni organ pretehtal, da tožnikov mladoletni otrok, ki ga je navedel, predstavlja pomembno osebno vez tožnika z državo, s tujino pa ga veže le zaposlitev, torej ekonomski interes, socialnih in družbenih povezav tam pa tožnik ni navedel, zato pretehtajo njegovi osebni interesi v Sloveniji, tožnik pa je rezident, ker izpolnjuje pogoj po 5. točki 6. člena ZDoh-2. 2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Strinja se s prvostopenjsko ugotovitvijo, da tožnik v Sloveniji ohranja tako pomembne vezi, da utemeljujejo, da je tu središče njegovih življenjskih interesov. Njegov močan osebni interes predstavlja mladoletni sin, pri čemer otroci kot vzdrževani družinski člani predstavljajo družino tudi, če z zavezancem ne živijo in je prekinjen odnos s partnerjem. O prijateljskih odnosih v Avstriji tožnik ni predložil dokazov, upoštevati pa je treba tudi pravila o navajanju novot v pritožbeni fazi, zato v razmerju s tujino tožnik po oceni drugostopenjskega organa ni izkazal nobenih družbenih povezav, osebni interesi pa imajo prednost pred ekonomskimi, kot to izhaja iz sodne prakse.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, navaja, da so razlogi prve stopnje nejasni in da ni upoštevano dejansko stanje, razvidno iz uradnih evidenc, prav tako ni bilo upoštevano na drugi stopnji. Z odločitvijo se ne strinja, na Slovenijo ga ne veže nič, njegov sin je bil s sodno odločbo dodeljen v vzgojo in varstvo bivši tožnikovi zunajzakonski partnerki in dejansko živi v njeni družinski skupnosti, ki jo je osnovala z drugim moškim, tožniku pa po odločitvi sodišča pripadajo le stiki s sinom, za katerega je tudi dolžan plačevati preživnino. Vse tožnikovo življenje se odvija v Avstriji, tam stalno biva že od leta 2018, v Slovenijo prihaja le, da sina odpelje v Avstrijo na stike in nazaj, stiki pa se takorekoč izključno izvajajo v Avstriji. Tožnik že dolgo nima stika z drugimi sorodniki v Sloveniji, tu tudi nima nobenega premoženja in bančnih računov. V dokaz svojih navedb se sklicuje na upravni spis in svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi njegovi zahtevi za pridobitev statusa nerezidenta. Priglaša tudi stroške.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Meni, da so tožbene navedbe, da tožnik s sinom ohranja oz. vzdržuje stike izključno v Avstriji, tako da ga odpelje v Avstrijo, nedopustna tožbena novota, saj tožnik tega niti na prvi niti na drugi stopnji ni navajal, enako pa velja tudi za dokazni predlog s tožnikovim zaslišanjem.

5. Tožnik je s pripravljalno vlogo repliciral, da je dejstvo, da sina odpelje na stike v Avstrijo, navajal že prej v postopku, vendar tega oseba, ki je vodila postopek, ni zapisala. Sklicuje se na svoje navedbe iz postopka za odmero dohodnine in svoje pojasnilo z dne 24. 7. 2020, fotokopijo katerega predloži (A4).

6. Toženka je na to odgovorila in zanikala, da bi tožnik dejstvo, da sina odpelje na stike v Avstrijo, navajal že prej v postopku, kar izhaja tudi iz spisa, saj o tem ni zaznamka niti zapisnika. V tej zvezi toženka predloži odgovor FU Ptuj, pripravljen s strani uradne osebe, ki je vodila postopek izdaje izpodbijane odločbe (B1). Tudi sicer pa to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, saj občasni obiski vzdrževanega otroka v tujini ne pomenijo prenosa osebnih interesov tožnika v Avstrijo, tožnik pa je v vprašalniku navedel, da tudi sam občasno prihaja v Slovenijo, kar pomeni, da stike s sinom vzdržuje tudi tukaj. Vzdrževani otrok predstavlja močno rezidenčno vez, in ta nedvomno živi v Sloveniji, kjer ga tožnik prav tako obiskuje. Drugače bi bilo, če bi otrok daljše obdobje (npr. del leta) nepretrgoma živel pri enemu od staršev v tujini.

7. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravne spise, zlasti v izpodbijano odločbo (fotokopijo katere je v sodni spis vzelo pod C1, saj v kopiji, ki jo je pod A2 predložil tožnik ni bilo 2. strani), tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (fotokopijo katere je v sodni spis vzelo pod C2) ter v tožnikovo vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa (fotokopijo katere je v sodni spis vzelo pod C3). Na naroku je sodišče vpogledalo tudi v pojasnilo FU Ptuj z dne 28. 9. 2020 (B1) in tožnikovo vlogo iz postopka za odmero dohodnine z dne 24. 7. 2020 (A4), zavrnilo pa je dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje, saj je bil le-ta, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prepozen.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet izpodbijane odločbe je opredelitev tožnikovega nerezidentskega statusa za namene ZDoh-2, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na podlagi tožnikove vloge, ki jo je vložil v davčnem postopku na prvi stopnji (C3). V davčnem postopku na prvi stopnji tožnik ni navajal, da s sinom ohranja oz. vzdržuje stike izključno v Avstriji, tako da ga odpelje v Avstrijo. Nasprotno, iz vloge C3 izhaja, da je tožnik podatke o svojem mladoletnem sinu navedel v rubriki „vezi v Republiki Sloveniji“, tj. kot vez, ki jo bo imel v naši državi, medtem ko bo bival v drugi državi, sina pa je navedel v razdelek oseb, ki bodo ostale v Republiki Sloveniji. Tudi iz nobenega drugega dokumenta v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnik kaj takega navajal pred izdajo izpodbijane odločbe (kot se to potrjuje tudi s pojasnilom B1). Šele v pritožbi (C2) je tožnik prvič omenil, da svojega sina večkrat pripelje za par dni v Avstrijo, ker ga ne želi ločiti od družine in prijateljev v Sloveniji. V upravnem sporu je tožnik te navedbe še dodatno modificiral, tako da sedaj trdi, da v Slovenijo prihaja le, da sina odpelje v Avstrijo na stike in nazaj, stiki pa se takorekoč izključno izvajajo v Avstriji. Vendar pa tožnik podaja le en dokazni predlog, in sicer s tožbo predlaga lastno zaslišanje, česar pa, kot je to razvidno iz vpogleda v upravni spis, v predhodnem davčnem postopku ni predlagal, niti v vlogi C3, niti v pritožbi C2, niti drugje. Vprašan na naroku, zakaj je bil ta dokazni predlog podan šele s tožbo, je tožnik dejal, da se je v upravnem oz. davčnem postopku zastopal sam, pri tem pa ni vedel, da mora izrecno zahtevati svoje zaslišanje. To po presoji sodišča ni opravičljivo v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1; novi dokazi se lahko upoštevajo le, med drugim, če jih stranka upravičeno ni mogla predlagati v postopku izdaje upravnega akta) in gre torej za nedopustno tožbeno novoto, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, kot je to predlagala tudi toženka. S tem pa so ostale te tožnikove tožbene navedbe nedokazane. Tega ne spremeni niti naknadno v upravnem sporu predloženo pojasnilo A4, saj se to pojasnilo očitno nanaša na drug upravni oz. davčni postopek (v zvezi z vloženo napovedjo za odmero dohodnine), poleg tega pa tudi datira v čas po izdaji izpodbijane odločbe (skladno z 52. členom ZUS-1, pa je vsebinski pogoj za dopustnost novote to, da se novi dokazi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času izdaje izpodbijanega akta, kar v obravnavanem primeru ne velja).

10. Tožnik je na naroku sicer še dodatno povedal, da je njegov sin sedaj že skoraj polnoleten ter da je bil sedaj med poletnimi počitnicami pri njem v Avstriji dva meseca, saj drugje nista mogla biti skupaj, ko bo v Sloveniji zaključil šolanje, pa naj bi se tudi sin na delo odselil v Avstrijo. Vendar te navedbe po presoji sodišča za ta upravni spor, ki temelji na okoliščinah v trenutku izdaje izpodbijane odločbe, niso relevantne, saj se nanašajo na kasnejše časovno obdobje (tj. letošnje leto, 2021, ter na bodočnost). Prav tako pa po presoji sodišča tudi niso relevantne v tem upravnem sporu nadaljnje navedbe, ki jih je tožnik podal na naroku za glavno obravnavo, in sicer o odsotnosti stikov z njegovimi starši ter o tem, da tudi njegova brata delata v Avstriji, saj izpodbijana odločba ne temelji na ugotovitvah o tožnikovih odnosih njegovimi drugimi sorodniki, temveč na tem, da predstavlja pomembno osebno vez tožnika z Republiko Slovenijo, ki pretehta, tožnikov mladoletni otrok.

11. Glede na navedeno tožnik v tem upravnem sporu ni izpodbil ugotovitve davčnih organov o središču njegovih življenjskih interesov v Sloveniji, zato njegova tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.