Jedro

Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in zanje ponuditi tudi dokaze. Ta zakonska določba sicer ne velja v sporih iz razmerij med starši in otroki (414. člen ZPP).

Zgolj trditev, da je toženec postal brezposelna oseba brez dohodkov, še ne pomeni, da je določbi prvega odstavka 286. člena ZPP zadoščeno: ob navedbi novih dejstev mora namreč stranka ponuditi tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika, nakar mu je naložilo v plačevanje preživnine v posameznih zneskih za vsako leto posebej od 19.4.19989 dalje, od 1.1.2003 dalje pa v znesku 30.000 SIT mesečno. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec je vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe (s sodbo sodišča prve stopnje) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vabila na glavno obravnavo za dne 27.8.2003 so bila poslana v trajanju sodnih počitnic. Toženec, ki živi v sosednji Avstriji, je sicer podpisal mednarodno povratnico, vendar je na njej besedilo le v slovenskem in angleškem jeziku, ne pa tudi v nemškem jeziku, ki ga toženec edinega obvlada. Pooblaščencu toženca pa vabilo sploh ni bilo vročeno, saj ga je prejela odvetnica iz druge odvetniške pisarne. Vsebina uradnega zaznamka z dne 6.10.2003 ni v skladu z resničnim potekom dogodkov na dan glavne obravnave. Predsednik sodnega senata glavne obravnave ne bi smel opraviti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno v 15-ih dneh pred obravnavo, kar pomeni kršitev določbe 280. člena ZPP. Ker gre za statusno zadevo, tudi ne velja procesna maksima, zaradi česar bi toženec lahko uveljavljal svoje ugovore tudi na zadnji glavni obravnavi. Napačno je uporabljeno materialno pravo glede določitve višine preživnine, saj ta ne ustreza materialnim možnostim toženca in potrebam mladoletnega tožnika.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tedaj, če stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa v obravnavanem primeru za to ne gre. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil toženec, ki je sicer avstrijski državljan, že večkrat vabljen na naroke za glavno obravnavo z mednarodnim vabilom, izpisanim v slovenskem in angleškem jeziku, takšen način vabljenja pa je sprejel (in se vabilu tudi odzval). Zato ni mogoče trditi, da na glavno obravnavo, razpisano za dne 27.8.2003, ne bi bil pravilno vabljen. Ob takem stanju je tudi odveč odgovarjati na revizijske navedbe, da bi moralo biti besedilo vabila sestavljeno tudi v nemškem jeziku. S podpisom poštne povratnice dne 23.7.2003 je torej toženec vzel na znanje, da je vabljen na glavno obravnavo dne 27.8.2003. Določbam ZPP o načinu vročanja je torej bilo zadoščeno. To velja tudi za toženčevega pooblaščenca. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, po katerih je bila vročitev pooblaščencu osebi v odvetniški pisarni opravljena v skladu z določbo 138. člena ZPP.

Sodišču ni bilo treba preverjati, kakšna so bila razmerja med odvetnikom in osebo, ki je sodno pisanje sprejela. Vsebina uradnega zaznamka, ki ga je razpravljajoči sodnik sestavil že po vložitvi pritožbe, na ugotovitev o pravilnem vabljenju na glavno obravnavo zato neposredno ne vpliva, čeprav okoliščine, ki se na vročitev vabila tožencu in pooblaščencu nanašajo, deloma pojasnjuje.

Po določbi drugega odstavka 280. člena ZPP mora biti narok za glavno obravnavo določen tako, da strankam od prejema vabila ostane najmanj 15 dni časa za pripravo. Glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih se v času sodnih počitnic od 15. julija do 15. avgusta sodna pisanja ne vročajo, če pa so vročena, prično teči procesni roki po preteku sodnih počitnic. Tako je bilo za pripravo na glavno obravnavo na razpolago le 12 dni, kar pomeni, da je določba drugega odstavka 280. člena ZPP bila kršena. Vendar pa je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da navedena kršitev ni absolutne narave v skladu z določbo drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 280. člena ZPP bi mogla predstavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi navedena nepravilna uporaba lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V razlogih izpodbijane sodbe je povedano, zakaj temu ni tako, s tem pa se strinja tudi revizijsko sodišče. V tem okviru ni brez pomena ugotovitev, da je šlo za zadnjo glavno obravnavo in da je sodišče prve stopnje v zadevi razpisalo že več narokov.

Po določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in zanje ponuditi tudi dokaze. Ta zakonska določba sicer ne velja v sporih iz razmerij med starši in otroki (414. člen ZPP), vendar pa je tožena stranka, čeprav je načelno bila upravičena nova dejstva predlagati celo v pritožbi, to storila tako neobrazloženo in posplošeno, da ni bilo mogoče opraviti ustreznega preizkusa in do navedbe novih dejstev zavzeti stališča. Zgolj trditev, da je toženec postal brezposelna oseba brez dohodkov, še ne pomeni, da je določbi prvega odstavka 286. člena ZPP zadoščeno: ob navedbi novih dejstev mora namreč stranka ponuditi tudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb.

Revident izpodbija sodbo sodišča druge stopnje tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar te graje z ničemer ne obrazloži. Postavlja le trditev, da "višina preživnine ne ustreza materialnim možnostim toženca in tudi ne potrebam mladoletnega tožnika". V nasprotju s tako trditvijo pa je sodišče druge stopnje sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki podrobneje opredeljujejo potrebe mladoletnega tožnika in premoženjske sposobnosti zakonite zastopnice, premoženjski položaj toženca pa le v okviru trditvene podlage iz odgovora na tožbo. Zato tudi ni mogoče trditi, da bi bilo sodbam nižjih sodišč mogoče očitati pomanjkanje ustreznih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.