Jedro

Tožniku torej zatrjevana škoda dejansko ni nastala, saj je zaradi očitane zamude v izvršilnem postopku nazadnje od prodane nepremičnine dobil več, kot bi sicer.

Tožnikovo prepričanje, da se je toženka okoristila s kupnino, ki naj bi jo sodišče predolgo zadrževalo na svojem računu, je očitno zgrešeno. Takšni depoziti se namreč ne obrestujejo, zato sodišče od nakazane kupnine ni moglo imeti nobene koristi. Pogoj za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ je izkazano okoriščenje na eni in prikrajšanje na drugi strani, kadar za to ni pravnega temelja, ter vzročna zveza med njima.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 2.095,56 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2015 dalje in za neupravičeno obogatitev še 3.005,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2015 dalje. Obenem je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 561,82 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da upnica P., d. d., ne bi smela sodelovati na razdelitvenem naroku, ker ni opravila notifikacije. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zadošča njen predlog za izvršbo. Pogoji za izvedbo javne dražbe bi lahko bili izpolnjeni najkasneje 30. 10. 2014. Izvršilno sodišče je v tem primeru odstopilo od običajne metode dela, čeprav bi moralo postopati še posebej skrbno. Drugi razdelitveni narok ni bil potreben, niti dopusten. Po zakonu se opravi sam en razdelitveni narok. Ni pomembno, če tožnik ni grajal procesnih napak. Tudi ni bistveno, da je bila nepremičnina na drugi dražbi prodana za višjo ceno. Tožnik ni očital sodišču, da je prepozno nakazalo kupnino, pač pa, da se je realizacija razdelitve kupnine zaradi dela sodišča do izdaje sklepa o poplačilu zamaknila za pet mesecev. Toženka ni upravičena do obresti od kupnine, ki jo je zadrževala na svojem računu. Sodišče ni upoštevalo vseh tožnikovih navedb. V sodbi se do njih niti ni opredelilo, s čimer je kršilo tožnikove procesne pravice.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V izpodbijani sodbi se je namreč jasno izreklo o vseh relevantnih tožnikovih trditvah, tako da tožnikova pravica do obravnavanja ni bila v ničemer okrnjena. Po izvedenih dokazih je tožniku utemeljeno odreklo zahtevano plačilo. Za takšno svojo odločitev je navedlo, tehtne in izčrpne dejanske in pravne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Brez pomena je pritožbeno vztrajanje pri stališču, da je izvršilno sodišče v tožnikovem primeru ravnalo protipravno, češ da bi nepremičnino lahko prodalo že prej in ne šele na drugi dražbi, poleg tega pa ne bi smelo opraviti dveh narokov za razdelitev kupnine, ampak le enega. Za odškodninsko odgovornost namreč ne zadošča samo ugotovljena protipravnost (ali nedopustnost) škodnega ravnanja (ali opustitve), pač pa morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med katerimi je na prvem mestu nastanek pravno priznane škode. Po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je škoda med drugim zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Tožnik ni izkazal, da se je njegovo premoženje zmanjšalo za znesek, ki ga zahteva s tožbo. Res so se njegovim upnikom v izvršilnem postopku s potekom časa natekle dodatne zamudne obresti in so nastali dodani stroški postopka, vendar tožnik zato ni bil prikrajšan. Bistveno je, kot mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila njegova nepremičnina nazadnje prodana za 230.000,00 EUR, ker sta se druge dražbe udeležila dva kupca, medtem ko je na prvo dražbo, kjer je znašala izklicna cena 200.000,00 EUR, pristopil samo en kupec. Jasno je torej, da je tožnik nazadnje ob izplačilu ostanka kupnine1 prejel več, kot bi dobil, če bi bila nepremičnina prodana na prvi dražbi 6. 10. 2014, ki je sodišče ni opravilo, ker je prepozno ugotovilo, da je poprej treba opraviti še oklic imetniku zemljiškega pisma.

7. Tožniku torej zatrjevana škoda v višini 2.095,56 EUR dejansko ni nastala, saj je zaradi očitane zamude v izvršilnem postopku nazadnje od prodane nepremičnine dobil več, kot bi sicer. Ugotovljena razlika v doseženi kupnini (30.000,00 EUR) znatno presega vtoževani znesek, zato je razpravljanje o domnevnih procesnih kršitvah v izvršilnem postopku, ki jih tožnik tam niti ni grajal, odveč, saj tožnik drugačne odločitve o svojem odškodninskem zahtevku ne more doseči. 8. Zaradi ponovnega razpisa javne dražbe in ponovnega razpisa razdelilnega naroka se je resda zavlekla razdelitev kupnine, vendar se je tožnik na to dejstvo v zvezi s svojim obogatitvenim zahtevkom začel sklicevati šele v pritožbi, torej prepozno, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP. V tožbi je namreč očital toženki, da je izvršilno sodišče neupravičeno zamujalo z nakazilom prejete kupnine.

9. Sicer pa je tožnikovo prepričanje, da se je toženka okoristila s kupnino, ki naj bi jo sodišče predolgo zadrževalo na svojem računu, očitno zgrešeno. Takšni depoziti se namreč ne obrestujejo, zato sodišče od nakazane kupnine ni moglo imeti nobene koristi. Pogoj za uspešno uveljavljanje obogatitvenega zahtevka po 190. členu OZ je izkazano okoriščenje na eni in prikrajšanje na drugi strani, kadar za to ni pravnega temelja, ter vzročna zveza med njima. V tožnikovem primeru okoriščenja oziroma zatrjevane koristi ni bilo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila kupnina razdeljena in nakazana upnikom (ostanek kupnine pa tožniku) v predpisanih rokih, skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožnik pa niti ne trdi, da je bil sam prikrajšan (oškodovan), zato ker bi lahko že prej prejel ostanek kupnine in z njim razpolagal.2

10. Po navedenem je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, upoštevaje trditveno podlago tožbe in ponujeno dokazno gradivo, dejansko in materialnopravno pravilna. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile pomembne, zato obrazložen odgovor nanje ni potreben.

11. Ker torej pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim delom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen.

1 Iz spisa je razvidno, da je dolžnik iz naslova kupnine prejel plačilo v znesku 75.432,85 EUR (list. št. 13). 2 Tudi sicer znesek 3.005,75 EUR, ki ga uveljavlja, predstavlja obračunane obresti od celotne kupnine (230.000,00 EUR) in ne od ostanka, ki je pripadel tožniku.