Jedro

Tožnik je razpolagal s pravnim naslovom (veljaven zavezovalen posel - kupna pogodba za stanovanje in funkcionalno zemljišče) ter bil v dobri veri, enako predniki, saj je posest izvrševal v prepričanju, da je lastnik, naknadna odmera zemljišča pa je bila potrebna zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ob nakupu (zakonita in dobroverna posest – 28. člen ZTLR – desetletna priposestvovalna doba se je do uveljavitve SPZ 1.1.2003 že iztekla). Tožena stranka pa je, čeprav ni bila prodajalka, pogodbo spoštovala, tudi z nenasprotovanjem uporabi, predvsem pa s soglasjem k parcelaciji za odmero kupljenega funkcionalnega zemljišča in ni poseženo v načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prim. odločbo VS RS 796/2008 z dne 9.2.2012).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 282,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin s parc. št. 172/48 (ID znak: 1) in parc. št. 172/49 k.o. M., pri katerih je kot lastnik vknjižena tožena stranka in se pri parc. št. 172/48 in parc. št. 172/49 vknjiži lastninska pravica na ime D.F., do celote, ter toženi stranki naložilo, da mu povrne 1.742,55 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v točki I izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, priglasila je tudi stroške pritožbe. Meni, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Iz dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo, pa utemeljenost zahtevka ne izhaja. Sodišče v 7. točki obrazložitve navaja, da je tožnik postal solastnik nepremičnin s parc. št. 172/12 in 772/39 k.o. M. do deleža 48075/100.000 od 14.11.2001 dalje na podlagi pravnega nasledstva po obeh kupcih iz pogodbe št. 22/91, in sicer na podlagi dedovanja po pokojnem F.F. (njegov delež do ½ je dedovala A.F. in D.F – sklep o dedovanju D 1) in po pokojni A.F. (njen solastniški delež do ¾ je dedoval tožnik – sklep o dedovanju D 2) in na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z D.F. 9.10.2002 (delež do 5/8) v povezavi z aneksom št. 1 h kupoprodajni pogodbi, št. 22/91 z dne 12.5.2003. Sodišče ugotavlja, pod točko 19 razlogov, da bi za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 172/48 in 172/49, obe k.o. M., morala zakonita in dobroverna posest trajati do 15.11.2001 oziroma pravilno do 24.3.2002 (priposestvovalno dobo je mogoče šteti šele od overitve podpisa prodajalca dalje). Sodišče zmotno zaključuje, da je zaradi zakonske določbe, da se v priposestvovalno dobo všteje tudi priposestvovalna doba pravnih prednikov, pogoj 10-letne zakonite in dobroverne posesti za tožnika izpolnjen in je zato priposestvoval lastninsko pravico na delu parcele 172/16 k.o. M., ki je kasneje dobil parc. št. 172/48 in 172/49 k.o. M.. Navedeno razlogovanje sodišča temelji na zmotni razlagi zakonske določbe o vštevanju priposestvovalne dobe pravnih prednikov, ter povzame določbo 30. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Tako posestni prednik kot trenutni posestnik mora torej izpolnjevati vse zakonske pogoje za priposestvovanje, izpolnjen mora biti pogoj zakonite in dobroverne posesti, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. F.F. sam ni mogel priposestvovati lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, saj je umrl že pred 24.3.2002 oz. 15.11.2001. Nepremičnina 172/16, kateri del sta sporni nepremičnini, parc. št. 172/48 in 172/49, ni bila predmet dedovanja, torej A. in D.F. kot dediča po pokojnem F.F. nista mogla biti v dobri veri glede pridobitve lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, na katerih F.F. kljub morebitni dobri veri še ni pridobil lastninske pravice, enako velja seveda tudi za tožnika, ki je dedoval delež na stavbi šele po A.F.. Dobra vera ne more biti podana, če nepremičnina ni zajeta v sklepu o dedovanju, ko torej ni bila določena kot last zapustnika. Če bi bila nepremičnina predmet sklepa o dedovanju, bi bil seveda dedič upravičeno prepričan, da je bila last zapustnika. Pogoj 10-letne dobroverne in zakonite posesti prednikov tožnika in tožnika ni izpolnjen. Opozarja na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in pojem funkcionalnega zemljišča z uveljavitvijo SPZ ni imel več nikakršnih stvarno pravnih posledic, prenehala so veljati prejšnja pravila, po katerih se je s prenosom lastninske pravice na stavbi prenesla tudi lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču. Sporne parcele pa niso bile predmet kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena z D.F..

Sodišče v 21. točki obrazložitve sodbe kot pravno podlago tožbenemu zahtevku navaja tudi Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZNLDL) z obrazložitvijo, da sta vtoževani nepremičnini funkcionalno zemljišče dela stavbe, ki sta ga po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju: SZ) kupila pravna prednika tožeče stranke, ker pomeni, da sta s pridobitvijo lastninske pravice na delu stavbe pridobila tudi pravico uporabe na vtoževanem zemljišču, ki naj bi se z dnem uveljavitve ZNLDL, 25.7.1997, transformirala v lastninsko pravico. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča, da vtoževani nepremičnini predstavljata funkcionalno zemljišče. Nista bili predmet dedovanja, solastniški delež F.F. na vtoževanih nepremičninah bi lahko predstavljal le naknadno najdeno zapustnikovo premoženje ter bi se uvedel postopek dedovanja po 221. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 753/2006. Glede funkcionalnega zemljišča pa je treba upoštevati določbo 9. člena SZ, ki jo pritožba citira, ter meni, da predmetni parceli nista zemljišči, ki bi bili neposredno namenjeni rabi stanovanjske hiše, brez katerih ta ne more funkcionirati, kot je izrecno navedeno v kupoprodajni pogodbi št. 22/91. Torej nista mogli biti v celoti predmet te pogodbe. Brez dvoma ni bila kupljena parc. št. 172/49, vsaj ne v delu, v katerem le-ta predstavlja travnik in zaraščeno območje, saj v tem obsegu ne more biti funkcionalno zemljišče stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. št. 172/12 in 172/39. Vsi deli zemljišč na parcelah 172/48 in 172/49, razen vhoda v hišo, so taki, ki niso potrebni za nujno rabo stanovanjske hiše in hiša brez njih lahko funkcionira. Del zemljišča, na katerem naj bi potrditvah tožnika stala terasa na parc. št. 172/48, pa je bil naknadno s strani tožnika uzurpiran. Iz prodajne pogodbe izhaja, da stanovanje, ki se je prodajalo, ni imelo terase in sodišče nekritično sledi izpovedbam tožnika in priče N.H. in D.S., kljub temu da je priča E.Š. prepričljivo izpovedal nasprotno, da osnovni kupljeni objekt ni imel verande. Sodišče se zmotno opre tudi na izpovedbe prič S.P., N.H. ter D.S.. Iz izpovedb navedenih prič naj bi po presoji sodišča izhajalo, da je bila parcelacija v letu 2002 in 2003 izvedena z namenom urediti funkcionalno zemljišče okoli nepremičnin, ki so bile prej prodane, kar pa ne drži, to iz izpovedb verodostojno in prepričljivo ne izhaja. Priča S.P., ki je ni mogoče oceniti kot verodostojne in prepričljive kot je to zmotno storilo sodišče v izpodbijani sodbi, je namreč izpovedala, da je bila dogovorjena parcelacija funkcionalnih zemljišč k dvema objektoma oz. štirim stanovanjskim enotam in da so bila na terenu kot funkcionalna zemljišča označena in odmerjena zemljišča, ki so jih pokazali kupci, s tem pa naj bi se na terenu strinjala tudi direktorja tožene stranke B. in Š.. To seveda ne drži. Je nelogično in kontradiktorno celo izpovedbi same priče, ki je izpovedala, da sta kupca stanovanj v sosednjem objektu (parc. št. 172/11) dobila toliko zemljišča, kot izhaja iz skice, torej zemljišče, ki se nahaja na parceli, na kateri stoji stavba (to je parc. št. 172/11), preostali kupci pa naj bi dobili toliko, kot so pokazali in vprašali, kar seveda ni logično in ni skladno z izpovedbo preostalih prič. Priča P. je bila v času parcelacije zaposlena pri družbi P., ki je bila pooblaščena zastopati toženo stranko v postopku parcelacij in je bila pooblaščena ravnati v korist tožene stranke in ne v korist kupcev stanovanjskih enot. Jasno je torej, da ni bila upravičena sprejeti meritev zemljišč kot so jih pokazali kupci. S takimi meritvami pa tudi nista soglašala direktorja tožene stranke B. in Š.. Izpovedba priče, da so bila funkcionalna zemljišča določena v obsegu, kot so ga pokazali kupci F., S. in H. (ki jih priča celo imenuje naši ljudje, kar jasno kaže na dejstvo, da si priča prizadeva za uspeh tožeče stranke v tem postopku) ni verodostojna. Opozarja na izpovedbo priče E.Š., ki je za Kmetijsko zadrugo P. podpisal skico terenske izmere, da je bila parcelacija namenjena izključno ustanovitvi služnosti v dvometrskem pasu ob hišah, na ostalih zemljiščih pa zaradi odkupa. Neutemeljeno temu sodišče ne verjame, pri čemer zmotno navaja, da navedbe o služnosti ne upošteva, ker jih tožena stranka ni podala. Izpovedba priče, da je bila parcelacija izvedena z namenom ustanovitve služnosti, predstavlja le podkrepitev navedb tožene stranke, da je bila parcelacija izvedena z namenom odkupa parcel in odmere funkcionalnih zemljišč v tem smislu, da so se parcele, na katerih stojijo stavbe, ob parcelaciji ustrezno povečale za obseg funkcionalnega zemljišča. Kot je tožena stranka izrecno navedla, je v postopku parcelacije na račun zmanjšanja parcel v lasti tožene stranke prišlo do povečanja parc. št. 172/12 in 72/39 k.o. M. tako, da je znašala površina predmetnih parcel oz. prej skupne parc. št. 172/12 pred parcelacijo 1.000 m2, po parcelaciji pa 1.299 m2, ter je tožeča stranka pridobila 299 m2 dodatnega zemljišča. To je bil tudi namen in posledica parcelacije in urejanja meje, s tem je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na tistem delu zemljišča, ki tvori funkcionalno celoto s stanovanjsko stavbo. Če ne bi šlo za namen odkupa, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi tolikšnega števila parcel oz. nastanka novih parcel iz prej skupne parc. št. 12/16 k.o M.. Sodišče se brez podlage sklicuje na izpovedbo prič N.H. in D.S., saj navedeni priči nista potrdili, da bi bila parcelacija izvedena z namenom odmere funkcionalnih zemljišč v obsegu in na način, kot je to navajala tožeča stranka. Obe sta namreč navedli zgolj to, da se je ob tej priložnosti odmerjalo tudi funkcionalno zemljišče k stavbam. To seveda ni sporno in je del trditvene podlage tožene stranke, toda v zgoraj opisanem obsegu in na način, da se je na račun funkcionalnih zemljišč povečal obseg parcel, na katerih stojijo stanovanjske hiše. Sodišče je zmotno presodilo izvedene dokaze in je zmoten zaključek, da sporni nepremičnini predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi na parc. št. 172/12 in 172/39. Tožbeni zahtevek je upoštevaje navedeno neutemeljen.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka zmotno vztraja, da bi morali tožnikovi pravni predniki oz. tožnik izvrševati dobroverno in zakonito posest do 24.3.2002 in ne zgolj do 15.11.2001. Najprej je treba opozoriti, da tožena stranka do konca prvega naroka v prvem sojenju s strani tožeče stranke zatrjevanega datuma 15.11.1991 kot izhodišča za začetek teka priposestvovalne dobe ni prerekala in se zato to dejstvo šteje za priznano v smislu 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sicer pa za nastop zakonite posesti po 72. členu ZTLR zadostuje uveljavljen pravni posel, to je dne 15.11.1991 podpisana in realizirana prodajna pogodba. Tako smiselno izhaja tudi npr. iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 559/2008, kjer sodišče dopušča celo zadostnost ustnega pravnega posla za nastop zakonite posesti. Tožnik je navedel in izkazal celotno verigo nasledstva, ki je temu pogoju zadostila, F.F. je pokojni od decembra 1991, po njem pa sta pol hiše na naslovu N. dedovala A. in D.F., premoženje je skladno s pravili ZD nanju prešlo s trenutkom zapustnikove smrti, nadaljevala sta z izvrševanjem dobroverne in zakonite posesti, zato pa nista potrebovala sklepa o dedovanju. D.F. je sicer polovični lastnik hiše in dobroverni in zakoniti posestnik spornih nepremičnin, enako kot F.F., postal na podlagi pogodbe št. 22/91 z dne 15.11.1991. Tožena stranka poskuša prodreti s pritožbeno navedbo, ki je nedopustna pritožbena novota, da tožnikovo priposestvovanje ni bilo mogoče, ker o teh nepremičninah ni bilo odločeno v sklepih o dedovanju po tožnikovih pravnih prednikih. To je poleg tega, da je prepozno tudi nelogično, saj če bi bilo premoženje predmet sklepa o dedovanju, bi bilo zemljiškoknjižno stanje skladno z dejanskim. Zato tožeča stranka za tožbo tudi ne bi imela interesa. Sicer pa je bilo v letu 1999 po smrti F.F. s funkcionalnim zemljiščem nedopustno prosto razpolagati že na podlagi veljavne zakonodaje. Sodišče je pravilno opozorilo in upoštevalo pomen neurejenega zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, dejanski prenos pa je bil izvršen. Sporno zemljišče je bilo predmet prvotne prodajne pogodbe in predmet pravice uporabe, že to zadošča za ugotovitev dobroverne in zakonite posesti na njem. Tožnik je bil utemeljeno prepričan, da so bili njegovi pravni predniki lastniki spornih zemljišč. Opozarja še na zapis iz sodbe VS RS II Ips 559/2008 glede dobre vere: „Nadaljnja revizijska izvajanja, da je posestnik nepremičnine lahko dobroveren le, če je vpisan v zemljiško knjigo, bi pomenila, da priposestvovanje sploh ne bi bilo mogoče. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je toženčev pravni prednik nastopil posest na spornih zemljiščih. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je bila pravna podlaga prodajna pogodba in ker tudi ni bilo dokazano, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti ali pa, da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti, so zaključki sodišča glede dobrovernosti pravilni.“. Enake zaključke je mogoče potegniti tudi v predmetni zadevi.

Sodišče v točki 12 obrazložitve med drugim tudi pojasni, kaj je štelo za predmet prodajne pogodbe št. 22/91, zato ne drži, da sodba razlogov nima glede zakonite posesti tožnika in pravnih prednikov. Tudi, če bi šteli, da je za nastop zakonite posesti relevantna overitev, do katere je prišlo 24.3.1992, bi bil torej relevanten presečni datum za dobroverno in zakonito posest 24.3.2002, torej datum 9.10.2002 za presojeno ne more biti odločilen, ker je priposestvovalna doba pred tem že potekla. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka tudi neutemeljeno graja izčrpno obrazloženo dejansko ugotovitev sodišča, da sporni nepremičnini predstavljata funkcionalno zemljišče k hiši N. Parcela št. 172/48 k.o. M. predstavlja celo sestavni del hiše (v delu) in sicer vhod v hišo, za katerega so poleg tožnika tudi s strani tožnika predlagane priče potrdile, da je obstajal že pred sklenitvijo pogodbe v letu 1991. Sodišče je pri presoji, ali gre pri parc. št. 172/49 v celoti za funkcionalno zemljišče k tožnikovi hiši, prepričljivo utemeljilo svojo odločitev zakaj je temu tako in pravilno uporabilo materialno pravo. Obe sporni nepremičnini ustrezata pojmu funkcionalnega zemljišča po 9. členu SZ. Na terenu se je izkazalo tudi, da je zgolj s parc. št. 172/49 k.o. M. npr. možen vstop na podstrešje tožnikove hiše (fotografija št. 5, posneta na ogledu). Ugovor glede izpovedbe priče P., podani v pritožbi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, tožena stranka se ga poslužuje v pritožbi zgolj za potrebe diskreditacije priče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na obstoj uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev in pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravna prednika tožnika F. in D.F. od prodajalca B. na podlagi kupoprodajne pogodbe št. 22/91 z dne 15.11.1991, ki je bila sklenjena skladno z določbami SZ, odkupila stanovanje v stanovanjski hiši na parc. št. 172/12 v izmeri 56,93 m2 na naslovu N. ter kot izhaja iz 1. člena Pogodbe tudi solastninski delež na skupnih prostorih in s parcelacijo določenim funkcionalnim zemljiščem, ki bo neposredno namenjeno rabi stanovanjske hiše in brez katerega ta ne more funkcionirati. Imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju je bil predhodno F.F.. Tožnik je nepremičnino delno podedoval, delno pa (solastninski delež) odkupil. Stanovanjska hiša je stala na parc. št. 172/12, gre za dvostanovanjski objekt, v letu 2003 je prišlo do delitve na dve parceli, zatem je bila sklenjena 5.11.2003 tudi pogodba o razdružitvi solastnega premoženja in je bila formalno razdružena solastninska skupnost ter je tožnik v skladu z dosedanjo izključno posestjo postal izključno lastnik parc. št. 172/39, I.S. pa parc. št. 172/12 k.o. M.. Vtoževana nepremičnina s parc. št. 172/49 k.o. M. v izmeri 517 m2 v naravi predstavlja utrjeno dvorišče pred stavbo tožnika, širine 10,80 m2, na vzhodu katerega sta locirana vrtiček, zamejen z betonskim zidom in greznica ter na južnem in osrednjem delu travnik, na vzhodnem delu pa je vtoževana nepremičnina delno travnik, delno zaraščeno območje, ki se spušča proti vzhodu, proti sosednji parc. št. 172/54. Garaža, ki je zgrajena v podaljšku hiše Na gradu 3, pa stoji na drugi parceli, parc. št. 172/39 k.o. M., ki ni predmet tega postopka. Parcela 172/48 k.o. M. pa meri 36 m2 ter v naravi predstavlja dvometrski pas na severovzhodnem delu stavbe, na katerem stoji zaprta veranda (vetrolov), ki se drži stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 172/39 k.o. M. (pred njo so kamnite plošče), vrt, na njej je delno zgrajen tudi betonski zid, ki zamejuje vrtiček. Obe vtoževani nepremičnini sta zemljiškoknjižna last tožene stranke in sta nastali ob parcelaciji v letu 2003 z delitvijo parc. št. 172/16 k.o. M. ter je mejna obravnava potekala v avgustu leta 2002. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, katero zemljišče je bilo predmet nakupa s strani tožnikovih prednikov po prodajni pogodbi št. 22/91 z dne 15.11.1991. Presodilo je določbe pogodbe o tem, da je predmet nakupa tudi solastninski delež na skupnih prostorih in s parcelacijo določenem funkcionalnem zemljišču, ki bo neposredno namenjeno rabi stanovanjske hiše in brez katerega ta ne more funkcionirati. Ugotovilo je, da so tožnik in njegovi predniki izvajali posest na predmetnih nepremičninah najkasneje do leta 2008 na način, da jim je nihče ni preprečeval, v prepričanju, od sklenitve pogodbe dalje, da so lastniki, saj je bilo tako napisano tudi v kupoprodajni pogodbi, ki se je tudi realizirala ob sami parcelaciji, ko sta bili ti parceli kot funkcionalno zemljišče tudi odmerjeni, od drugih parcel pa sta vtoževani parceli ločeni tudi v naravi. Tožena stranka trditev, da je bila parcelacija namenjena želji tožnika po odkupu, ni dokazala. Ob upoštevanju zapisa v navedeni pogodbi, stanja v naravi in po oceni izpovedb strank in prič, tudi priče P., ki je bila zaposlena pri družbi P., in ki je bila s strani tožene stranke pooblaščena za ureditev funkcionalnih zemljišč, glede na skladno izpovedbo tožnika in navedene priče sodišče prve stopnje ni sledilo osamljeni izpovedbi priče E.Š., da je bila parcelacija namensko izvedena, zaradi ustanovitve služnosti, ob dvometrskem pasu ob hiši, na ostalih zemljiščih pa zaradi odkupa, posebej ker se na namen ustanovitve služnosti tožena stranka tekom postopka ni niti sklicevala. Tožena stranka v pritožbi neuspešno izpodbija dokazno oceno, neuspešna je s posplošenimi trditvami, da gre za pristransko pričo, kvečjemu nasprotno, priča je bila pooblaščena, da v imenu tožene stranke ureja parcelacijo, nenazadnje je priča tudi jasno pojasnila, zakaj je prišlo do spora - ob zamenjavi direktorice naj bi le-ta dejala, da naj se ne bi zmanjševale površine, ki so bile v lasti družbe G.P. in da ne bo prodajalo, pač pa se bo kvečjemu večalo površine za dejavnost družbe, zato je zadeva „padla v vodo“. Glede na gornje ugotovitve o stanju v naravi, posesti tožnika in prednikov, ki ji nihče ni nasprotoval, v tem obsegu izvedeni parcelaciji, ter izpovedbe ne le priče P., pač pa tudi tožnika in prič H. in S. (o izvedbi parcelacije z namenom urediti funkcionalna zemljišča), pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, ki ne sledi osamljeni izpovedbi priče Š.. Dokazno breme za dokaz trditev o nameravanem odkupu je bilo na toženi stranki in ta dokaz ji ni uspel. Razlogovanje pritožbe o pomenu sklepa o dedovanju tako, da bi predmetne parcele morale biti predmet sklepa o dedovanju, ker naj bi bila sicer izključena dobra vera, so pravno zmotne. Stališča, ki jih citira (Juhart, Stvarno pravo GV Založba 2007, stran 260 ter M Tratnik SZ s komentarjem, stran 264), so presežena (primerjaj npr. M. Juhart GV Založba, Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik 2011, stran 11 in 12). Tožena stranka se je kot lastnica vpisala v zemljiški knjigi v letu 1992, potem ko je, kot sama poudari nepremičnine pridobila kot stvarni vložek, tožeča stranka oz. predniki pa so imeli nepremičnine ves čas od nakupa v letu 1991 v posesti v prepričanju, da so lastniki, posesti jim do leta 2008 ni nihče preprečeval. Ob tem je treba upoštevati tudi specifičnost situacije, ko je tožeča stranka že po samem zakonu z nakupom stanovanja v hiši postala imetnica pravice uporabe funkcionalnega zemljišča, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico (kot je pravno pravilno razloženo že v sodbi, točka 14) s tem, da je ugotovljeno, da sta lastnika posameznega dela stavbe v naravi uporabljala vsak določeno zemljišče kot funkcionalno zemljišče posamične nepremičnine. Tudi, če bi se torej izkazalo, kar trdi pritožba, ki pravilno opozarja, da je treba pojem funkcionalnega zemljišča restriktivno obravnavati, da celotni nepremičnini po SZ ne bi predstavljali funkcionalnega zemljišča, pa je tožnik predmetni parceli priposestvoval. Tožnik je namreč razpolagal s pravnim naslovom (veljaven zavezovalen posel - kupna pogodba za stanovanje in funkcionalno zemljišče) ter bil v dobri veri, enako predniki, saj je posest izvrševal v prepričanju, da je lastnik, naknadna odmera zemljišča pa je bila potrebna zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ob nakupu (zakonita in dobroverna posest – 28. člen ZTLR – desetletna priposestvovalna doba se je do uveljavitve SPZ 1.1.2003 že iztekla). Tožena stranka pa je, čeprav ni bila prodajalka, pogodbo spoštovala, tudi z nenasprotovanjem uporabi, predvsem pa s soglasjem k parcelaciji za odmero kupljenega funkcionalnega zemljišča in ni poseženo v načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prim. odločbo VS RS 796/2008 z dne 9.2.2012).

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v medsebojnem nasprotju. Sodišče druge stopnje uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo in je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela ter je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi na 282,80 EUR ter je ta znesek dolžna povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.