Jedro

Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve toženke, mora tožeča stranka izkazati tudi verjetnost obstoja (nedenarne) terjatve, ki je izražena v tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške knjige.

Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob izpolnjenosti tudi ene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) poseg v premoženje prve toženke s predlagano začasno odredbo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana zamudna sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je nepremičnina - stanovanjska stavba, stoječa na parc. št. 2931/2, vl. št. ... k.o. Domžale skupna lastnina tožencev in da znaša delež vsakega od tožencev na skupnem premoženju 1/2. Hkrati je tožencema naložilo, da tožnici plačata njene pravdne stroške v višini 21.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2003 dalje. Z začasno odredbo pa je sodišče prve stopnje prepovedalo prvi toženki obremenitev in odsvojitev omenjene nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Prva toženka je proti takšnima odločitvama vložila pravočasni pritožbi, s katerima uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa o začasni odredbi tako, da se tožbeni zahtevek oz. predlog zavrneta, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožba prvotoženki še do danes ni bila vročena, prav tako pa tudi ni bila priložena sodbi tako, da bi se prvotoženka lahko z njeno vsebino seznanila. Gre za bistveno kršitev načela kontradiktornosti pravdnega postopka pa tudi za neizpolnjevanje temeljnega pogoja po 318. členu ZPP. Iz priložene kopije osebne izkaznice za toženko izhaja, da ima stalno prebivališče na naslovu Domžale, Karantanska cesta 1. V sodbi pa je naveden drug naslov in sicer Bistriška ulica 12, Domžale. Izpodbijana sodba je tudi v celoti neobrazložena, saj toženka ne ve, s katerimi dokazi je sodišče razpolagalo ob njeni izdaji, katere dokaze je tožeča stranka predložila in katera so splošno znana dejstva. Vsekakor pa iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino izhaja, da je ta v lasti toženke, ki je lastninsko pravico na njej pridobila na podlagi darilne pogodbe. Tožba je tako nesklepčna. Nezakonita je tudi začasna odredba, pri čemer je bistveno, da ni izkazan prvi in temeljni pogoj za njeno izdajo, to je verjetno izkazen obstoj terjatve. Omenjena nepremičnina je posebno premoženje toženke in ne gre za skupno premoženje toženih strank.

Pritožbi sta utemeljeni.

Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni posebni, z zakonom predpisani pogoji (318. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izhodišče zamudne sodbe je torej pasivnost toženca, ki po sistemu afirmativne litiskontenstacije vzpostavlja domnevo, da toženec priznava tožnikove dejanske navedbe. Domnevo o priznanju dejstev je torej mogoče graditi le na predpostavki, da je toženec seznanjen z tožbo. Toženka s pritožbeno trditvijo, da od sodišča tožbe nikoli ni prejela zatrjuje prav odsotnost predpostavke iz 1. alineje 1. odstavka 318. člena ZPP. Ne glede na pritožbeno trditev toženke, da sploh ne biva na naslovu, na katerega je bila vročana tožba in kar izkazuje z fotokopijo svoje osebne izkaznice pa iz listin v spisu izhaja tudi, da postopek vročanja tožbe tudi ni potekal pravilno. Iz podatkov v spisu oz. vročevalčevega zapisa na vročilnici namreč ne izhaja, da je vročevalec postopal po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP in toženki pustil obvestilo naj bo določen dan v svojem stanovanju, enemu od odraslih članov njenega gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP oz. da je sporočilo pustil v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih, ker vročitev na prej navedeni način ni bila mogoča. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče šteti, da je bila izpolnjena predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 1. alineje 1. odstavka 318. člena ZPP.

Prav tako pa je treba pritrditi tudi pritožbenemu očitku o neobrazloženosti izpodbijane zamudne sodbe. Iz nje namreč ni mogoče ugotoviti niti katere tožbene navedbe so tiste, za katere je sodišče štelo, da predstavljajo dejansko podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, niti katero pravno podlago je sodišče uporabilo. Izpodbijana sodba zato tudi ne vsebuje subsumpcijskega sklepa (prim. odločba Ustavnega sodišča opr.

št. UP-201/01 z dne 6.11.2003), oziroma, da utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pri takšnem poskusu subsumiranja pa bi sodišče prve stopnje tudi nujno naletelo na vprašanje sklepčnosti tožbe, kot pravilno opozarja prva toženka v svoji pritožbi. Tožeča stranka namreč v tožbi navaja, da je v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine vpisana le prvotoženka. Zaključek, da naj bi šlo za skupno premoženje oz., da se je spremenila pravna pripadnost nepremičnine, pa gradi le na trditvi, da je drugi toženec v obravnavano nepremičnino vložil sredstva, pridobljena s pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 5571791/8-281/34 z dne

26.9.1990 od LB, d.d., Podružnica Kamnik. Le takšna okoliščina pa še ne pogojuje omenjene spremembe. Po opravljenih vročitvah tožba obema tožencema, bo sodišče prve stopnje moralo presoditi to vprašanje. Glede na navedeno prvotožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je pogojevala razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve istemu sodišču v nov postopek (1. točka 354. člena ZPP). Toženca sta v sporu, ki se tiče njunega skupnega premoženja nujna sospornika. Zaradi narave pravnega razmerja med njima se torej spor lahko reši samo na enak način za oba. Ker sta enotna pravdna stranka se zato učinek pritožbe, ki jo je vložila prvotoženka razteza tudi na drugega toženca (196. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v celoti razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo.

Utemeljena pa je tudi toženkina pritožba zoper začasno odredbo. Tožeča stranka zahteva zavarovanje terjatve v znesku 592.335,40 SIT, torej terjatve, za katero že ima izvršilni naslov kot navaja v tožbi. Zavarovanje terjatve, ki jo ima proti drugemu tožencu zahteva z omejitvijo razpolaganja s premoženjem, ki je v lasti prve toženke, ki pa ni dolžnica iz obveznosti na plačilo omenjenega denarnega zneska. Legitimacijo druge toženke v postopku zavarovanja tožeča stranka temelji na tožbenih trditvah v tej pravdi oz.

na ugotovitvenem zahtevku da omenjena nepremičnina, ki je v lasti drugotoženke dejansko sodi v skupno premoženje obeh tožencev in zahtevku za določitv deležev na njem (1. odstavek 57. člena ZZZDR). Smoter predlagane začasne odredbe je zavarovalen: v izvršilnem postopku za realizacijo denarne terjatve v znesku 592.335,40 SIT zagotoviti predmet izvršbe - delež na skupnem premoženju (2. odstavek 57. člena ZZZDR).

Da sodišče lahko omeji razpolaganje s premoženjem prve toženke, mora tožeča stranka izkazati tudi verjetnost obstoja (nedenarne) terjatve, ki je izražena v prej navedenem tožbenem zahtevku v tej pravdi, torej da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne pa v ločeno premoženje prvotoženke, kot to izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Le navedeni izkaz verjetnosti lahko pogojuje (ob izpolnjenosti tudi ene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) poseg v premoženje prve toženke s predlagano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje zato ni pravilno uporabilo določb ZIZ, ki se nanašajo na začasno odredbo, ko je ugotavljalo le verjetnost obstoja denarne terjatve v znesku

592.335,40 SIT. Izpodbijani sklep o začasni odredbi je bilo zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).