Jedro

To, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih ima tožnica, ko materiala in izdelkov ne more skladiščiti v sporni garaži, ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljeval izdajo ureditvene začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi ter se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožnica mora tožencu v 8 dneh povrniti 195,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep o začasni odredbi z 8. 7. 2008 ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške obravnavanja ugovora.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec poudarja, da je v ugovoru grajal zlasti izrek v 2. točki, saj je sodišče z njim toženca izključilo iz soposesti sporne garaže in tožnico pooblastilo, da sama ali po tretji osebi zamenja ključavnico na vratih, ne da bi jo hkrati zavezalo, da tožencu izroči ključ. Toženec opisuje, kako bi bil zaradi pasivnosti (ker ni ravnal tako, kot mu je bilo naloženo v 1. točki sklepa o začasni odredbi) kaznovan z izgubo soposesti, za kar v zakonu ni opore.

Pritožnik še navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bo imel toženec možnost v okviru opravljanja izvršbe zahtevati odpravo nepravilnosti v smislu 52. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj tožnici začasna odredba ne nalaga obveznosti izročitve ključa. Sodišče ni zavzelo stališča do toženčeve trditve v vlogi z 12. 11. 2008, ki jo je po vsebini treba šteti za ugovor v smislu 8. točke 55. člena ZIZ, da je že 10. 10. 2008 na garažna vrata namestil staro ključavnico in v zvezi s tem predlagal dokaze.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku na ugotovitev motenja soposesti garaže, vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved nadaljnjega poseganja v tožničino soposest. Sklep z 8. 7. 2008 je postal pravnomočen že 18. 9. 2008. (Šele) skupaj z odločitvijo o glavni stvari je sodišče prve stopnje odločilo tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe. V razlogih sklepa z 8. 7. 2008 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, torej takšne, ki naj nudi zavarovanje v smislu začasne ureditve spornega razmerja, in ki je v odločilnem delu enaka tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje tudi pravilno analizira, da so pogoji za izdajo takšne začasne odredbe strožji in da je pri ureditvenih začasnih odredbah nujen restriktiven pristop (prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97). Ta se odraža tako, da se ureditvene začasne odredbe izdajo le v nujnih in ustavno upravičenih primerih.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe ugotovilo, da tožnica ni izkazala, da ji zaradi posega v soposest nastaja nenadomestljiva škoda, saj gre pri zatrjevani škodi za nadomestljivo premoženjsko škodo. S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče prve stopnje pa je začasno odredbo vseeno izdalo, ker je zaključilo, da toženec z njeno izdajo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih ima tožnica, ko materiala in izdelkov ne more skladiščiti v sporni garaži. Glede na opisane dejanske ugotovitve pa sodišče prve stopnje pri odločanju o začasni odredbi ni uporabilo (v prejšnjem odstavku opisanega) restriktivnega pristopa. To, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki jih ima tožnica, ko materiala in izdelkov ne more skladiščiti v sporni garaži, ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku (oz. ga deloma celo presega, kot utemeljeno opozarja pritožnik). V predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ni ničesar drugega, kar bi omogočalo zaključek, da je (bila) izdaja začasne odredbe nujna.

Zaradi opisanega je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugodilo toženčevemu ugovoru in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožničino stališče, da toženec ni vložil ugovora zoper sklep o začasni odredbi, izraženo v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 5. 11. 2008, napačno. Napačno poimenovanje pravnega sredstva (pritožba namesto ugovor) stranki ne škoduje.

Ker je toženec s pritožbo uspel, mu mora tožnica povrniti pritožbene stroške, to je 300 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, oboje povišano za 2 % materialnih stroškov in 20 % davka na dodano vrednost. Toženka mora tožniku stroške povrniti v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.