Jedro

Pravne posledice dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja nastopijo z dnem, ko je odločitev komisije za pritožbe delodajalca vročena strankam.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 29.6.2001, ampak je trajalo do 27.11.2001 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 29.6.2001 do 27.11.2001 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu plačati nadomestilo plače za navedeno obdobje v višini in zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in nato od neto zneskov plačati zakonite zamudne obresti (2. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več - razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.7.2001 in 16.10.2001, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in vrnitev nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 28.11.2000 in izplačilo bruto plače v znesku 2.543.212,00 SIT je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 155.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in da toženi stranki naloži v plačilo celotnih stroškov postopka tožnika, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Tožnik ne sprejema zaključkov v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, da bi lahko oz., da bi moral priti na delo po razveljavitvi prvega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga tožnik in njegov pooblaščenec prejela 9.7.2001. Dejstvo je, da se je tožnik zglasil pri toženi stranki in bil aktiven v svojih zahtevah, da mu tožena stranka da delo in omogoči delo. Tožena stranka pa mu dela ni dala in ga ni omogočila. Edina možnost zagotovitve fizične prisotnosti tožnika v postorih tožene stranke bi bilo gibanje po hodnikih 3. in 4. nadstropja, kjer je imela tožena stranka poslovne prostore. Po stališču sodišča prve stopnje bi očitno tožnik moral storiti prav to. Tožnik je takoj po prejemu sklepa komisije za pritožbe z dne 10.7.2001 skrčil svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahteval, da mu je tožena stranka dolžna omogočiti delo z vsemi pripadajočimi pravicami, ni pa umaknil zahtevka, čeprav je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljavljen. Poleg navedenega je tožnik tudi preko pooblaščenca delodajalca pisno opozoril in zahteval naj mu omogoči delo. Ob vseh aktivnostih tožnika je nemogoč zakaljuček, da se tožnik po prejemu sklepa z dne 22.6.2001, torej po datumu 9.7.2001 ni zglasil oz. ni prišel delat. Tožnik je o svojih fizičnih prihodih naredil tudi uradne zaznamke, sodišče pa je nekritično ocenilo izpovedi prič. Očitno je, da priče ne želijo oz. se nočejo spomniti, celo priče, ki bi morale glede na svoj položaj vedeti, kaj se je dogajalo s tožnikom, o tem nič ne vedo. Priča D. D. je odločal o ugovoru tožnika, pa je zaslišan pred sodiščem izpovedal, da mu problem tožnika glede prenehanja delovnega razmerja ni poznan. Tožnik vztraja pri zaslišanju priče J. P., katerega zaslišanje je sodišče zavrnilo, kajti ta priča bi lahko pojasnila, da je tožnik želel pogovor pri predsedniku uprave Z.. Meni, da je sodišče prve stopnje prišlo do zmotnih zaključkov, pri čemer je vse povezano že z osnovnim izhodiščem in merilom do kakšne mere se je delavec dolžan ponižati in na kakšen način je dolžan izkazovati fizično prisotnost ob predvidljivem šikanoznem načrtu delodajalca. Tožnik pa se tudi formalno ne strinja s potrditvijo zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja, saj je v sklepih navedeno, da je tožnik neopravičeno izostal od 29.6.2001, čeprav je sodišče ugotovilo, da naj bi bil neopravičen izostanek šele od 10.7.2001 dalje.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje 29.6.2001, ampak je trajalo do 27.11.2001. Meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Kot datum dokočnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja bi sodišče moralo upoštevati datum, ko je bil ta sklep sprejet na organu druge stopnje, to je 16.10.2001. Da postane sklep dokončen z odločitvijo na drugostopenjskem organu, izhaja iz logične razlage določb 5. in 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po 5. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih je razlog za prenehanje delovnega razmerja podan, če gre za neopravičeno odsotnost dela zaporedoma 5 delovnih dni, pri čemer se delavec vrne na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pri 6. točki istega člena pa je razlika v tem, da se delavec do dokončnosti sklepa o prenehanju ni vrnil na delo. Če bi veljalo, da postane sklep dokončen šele z vročitvijo delavcu, organ, ki odloča na drugi stopnji ne bi mogel vedeti, ali se bo delavec do dokončnosti vrnil na delo. Pri drugačni razlagi dokončnosti pridemo v nasprotje z načelom pravne varnosti, posebej na strani delodajalca, ki je v negotovosti, kdaj bo odločba sploh dokončna. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je delovno razmerje tožeče stranke traja do 16.10.2001 in temu primerno odmeri tudi stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, izdanih na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Na navedeni pravni podlagi delavcu lahko preneha delovno razmerje, če je neupravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se vrne na delo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Med strankama je bila sporna okoliščina, zakaj je bil tožnik odsoten z dela in kdaj postane sklep delodajalca dokončen.

O neopravičeni odsotnosti govorimo takrat, ko je delavec odsoten z dela in za odsotnost nima ustreznega opravičila. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zatrjuje, da je bil odsoten iz razloga, ker mu delodajalec ni omogočil dela. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek, na podlagi katerega pa je zaključilo, da tožniku delodajalec ni onemogočal opravljanja dela. Dejstvo, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi prišel do razgovora k predsedniku uprave, tožnika ni opravičevalo, da potem, ko je bil prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 9.3.2001 razveljavljen in mu vročen (dne 9.7.2001), ne bi več prihajal na delo. Dolžnost tožnika je bila, da bi dnevno prihajal na delo k toženi stranki, saj je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu direktor kontrolinga za CP. Iz dokaznega postopka izhaja, da je zanj bila na razpolago pisarna in mu torej ne bi bilo potrebno, kot navaja v pritožbi, sedeti na ribiškem stolčku na hodniku v 3. ali 4. nadstropju. Zaradi sporov z nadrejenimi, delavec namreč ni opravičen izostati z dela. Razlog za dovoljeno odsotnost z dela ne more biti spor z vodstvom, prav tako pa tudi ne nejasne delovne naloge. Tožnik niti ni zatrjeval, da njegove delovne naloge niso bile jasne, temveč le, da se je želel o svojem statusu pogovoriti s predsednikom uprave. Izogibanje predsednika uprave razgovoru pa ne more biti upravičen razlog za odsotnost z dela.

Na dejstvo, da tožnik od 10.7.2001 ni prihajal na delo, ne vplivajo izpovedi zaslišanih prič, saj je tožnik navedene priče predlagal le, da potrdijo, da se je določene dni nahajal pri toženi stranki in želel razgovor z nadrejenimi. Zato dejstvo, ali se priče spominjajo položaja tožnika ali ne, na samo opravičeno oz. neopravičeno odsotnost z dela nima vpliva. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno zaslišanje priče J. P., saj je sodišče verjelo tožniku, da je želel govoriti s predsednikom uprave in ga iskal. Vendar kot že rečeno, to na dejstvo opravičene oz. neopravičene odsotnosti z dela ni imelo vpliva.

Tudi izpoved priče D. D., da mu niso znani problemi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, na dejstvo opravičene oz. neopravičene odsotnosti nima vpliva. Pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da so bili odnosi med tožnikom in vodstvom porušeni, vendar to tožniku ni dalo pravne podlage, za odsotnost z dela.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka imela pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90 in zahtevek tožnika za razveljavitev navedenih sklepov zavrnilo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje sklepa razveljaviti, ker je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje z 29.6.2001. Sodišču v navedena sklepa ni bilo potrebno posegati, kajti izvršljiv je izrek, ki se glasi, da tožniku preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tak sklep je bil potrjen na komisiji za pritožbe. Ker pa je tožena stranka kljub pravilnemu izreku delovno razmerje tožniku zaključila z 29.6.2001, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da tožniku tega dne delovno razmerje ni zakonito prenehalo, temveč, da mu je zakonito prenehalo z dnem dokončnosti sklepa, to je z vročitvijo sklepa komisije za pritožbe z dne 16.10.2001, dne 27.11.2001. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je kot dan dokončnosti potrebno šteti dan odločitve komisije za pritožbe, to je 16.10.2001 in da gredo tožniku pravice iz delovnega razmerja le do navedenega datuma. Po določbi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90 delavcu preneha delovno razmerje, če je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se vrne na delo z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. ZDR/90 ne določa, kdaj nastopijo pravne posledice dokončnosti. Eden izmed elementov dokončnosti je vezanost strank, na katere se nanaša dokončna odločitev. Zato je za pravno presojo glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo 103. člena ZDR/90, ki določa, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. To pa je po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) ZPP. Kdaj učinkuje sodba nasproti strankam, je določeno v 2. odstavku 320. člena ZPP, to je z dnem, ko je vročena strankam. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je potrebno šteti, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen z dnem odločitve na komisiji za pritožbe. Stališče glede dokončnosti je enotno v sodni praksi in potrjeno tudi z že več odločbami Vrhovnega sodišča R Slovenije, kot npr.: sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 79/2003. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbama nista uspeli.