Jedro

Glede na to, da je izpodbijana vmesna sodba v razmerju do tretjetožene stranke že pravnomočna, bo lahko prišlo do situacije, ko bo tretjetožena stranka, ki po temelju odgovarja 100 %, kot zavarovatelj odgovornosti drugotožene stranke morala tožnici plačati več kot druga toženka.

Ne obstajajo dokazi, ki bi bili sami po sebi bolj ali manj verodostojni ali "močnejši" in "manj močni dokazi". V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov: katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v razmerju do prvo in drugotožene stranke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da so dolžne toženke nerazdelno plačati tožnici odškodnino za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 23.6.2006, ko je padla na Kokrškem mostu v Kranju. Ugotovilo je, da prvo in drugotožena stranka tožnici odgovarjata na podlagi pravil o krivdni odškodninski odgovornosti, tretjetožena stranka pa kot zavarovatelj odgovornosti drugotožene stranke.

Pritožujeta se prvo in drugotožena stranka.

Prvotožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni predložila nobenega uradnega dokazila, da se je 23.6.2007 dejansko nahajala na Kokrškem mostu v Kranju in da je tam do nezgode sploh prišlo. V tožbi pa niti ni navedla, kdaj naj bi prišlo do domnevne nezgode. Pisna izjava očividke in izpovedbe zaslišanih prič pa niso zadosten in tudi ne verodostojen dokaz o kraju domnevne nezgode. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/07, uporaba v tej zadevi na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 45/08). Pritožbenemu sodišču predlaga enako kot prvotožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker kljub temu, da se v listinski dokumentaciji nahajajo različni datumi nastanka poškodbe, ni obrazložilo, zakaj je ugotovilo, da je do dogodka prišlo 23.6.2006. Ker je iz tožničinega zaslišanja razvidno, da močno pretirava glede višine dvignjene pločevine, njena izpovedba pa se tudi ne ujema z izpovedbo priče P. kdaj sta šla čez most, je podan dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Tožnica je šla na zdravniški pregled šele skoraj 4 mesece po zatrjevani nezgodi. Vse to pomeni, da ni objektivnih dokazov o obstoju škodnega dogodka in o vzročni zvezi. Sodišče bi moralo postopati po 215. členu ZPP in glede na to, da iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti obstoja škodnega dogodka, odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo tudi v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti, ki jih ima drugotožena stranka po pogodbi s prvotoženo stranko. Iz zaslišanj L. in H. izhaja, da je svoje obveznosti izpolnjevala, ravnala je z ustrezno skrbnostjo: pregledovala je most in na obvestila o poškodbah na površinah mostu reagirala. Prvotožena stranka je ni nikoli opomnila na morebitno neizpolnjevanje obveznosti ali izpolnjevanje obveznosti v nasprotju s pogodbo. Tega tudi ni zatrjevala v predmetnem postopku. Po prijavi poškodbe, ki naj bi bila vzrok tožničinega padca, se je nemudoma odzvala. Popolnoma nerealno pa je pričakovati, da bi vsak dan peš pregledovala vsa cestišča na območju Občine Kranj. Poškodba ceste oziroma pločnika glede na naravo ne more biti odpravljena še isti hip. Ker je ravnala z zahtevano skrbnostjo in v skladu s pogodbo s prvotoženo stranko, je dokazano, da škoda tožnici ni nastala po njeni krivdi. Če že ne v celoti, je tožnica vsaj deloma kriva za padec. To potrjuje izpovedba tožnica, da je jezna sama nase, ker je padla, da je vedela za poškodbo pločevine, da je klepetala s prijateljico in med hojo ni gledala pod noge. Tožnica vsekakor ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, saj je splošno znano, da pločnik ni povsem ravna, enakomerna površina, kar še toliko bolj velja za most. Čeprav gre za frekventno lokacijo, še ni bilo nobenega tovrstnega odškodninskega zahtevka.

Na vročeni pritožbi je tožeča stranka odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih. Priglaša stroške za odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da je izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo le v razmerju do prvo in drugotožene stranke, saj se tretjetožena stranka ni pritožila in je glede nje sodba že pravnomočna. Skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP je višje sodišče izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa pazilo tudi na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeno pritožbi izpodbijata zaključek prvega sodišča, da je prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka - padca tožnice na Kokrškem mostu v Kranju dne 23.6.2006. Prvotoženi stranki je potrebno pojasniti, da ne obstajajo dokazi, ki bi bili sami po sebi bolj ali manj verodostojni, ali "močnejši" in "manj močni dokazi", kot smiselno izhaja iz njene pritožbe. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov: katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). In do prej navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi 8. členu ZPP skladne - celostne dokazne ocene, ki je pritožbena izvajanja ne omajejo. Dokazna ocena pa je tudi ustrezno obrazložena.

Tudi zaključka prvostopenjskega sodišča o podani krivdni odgovornosti prvo in drugotožene stranke pritožbi ne izpodbijeta. Dokazno breme za razbremenitev krivde je na toženi stranki (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ: načelo krivdne odškodninske odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom). Ob dejstvu, da prvotožena stranka niti ni poskušala dokazovati, da je škoda nastala brez njene krivde, je, glede na neizpodbijano ugotovitev, da gre za občinsko cesto in pločnik, odločitev prvostopenjskega sodišča tudi materialnopravno pravilna. Za vzdrževanje občinskih javnih cest je namreč skladno z Zakonom o javnih cestah pristojna prvotožena stranka. Drugotožena stranka pa se ni uspela razbremeniti krivde, saj ni uspela dokazati, da je, glede na s prvotoženo stranko sklenjeno pogodbo o vzdrževanju občinskih cest, res opravljala ustrezen nadzor. Navedene pogodbe v spis ni predložila (kljub pozivu tožeče in tretjetožene stranke), zgolj z izpovedbami prič, katere je prvo sodišče pravilno dokazno oceno, pa ji tudi ni uspelo dokazati, da je nadzor in posledično vzdrževanje javnih občinskih površin opravljala s potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ).

Utemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi z ugotavljanjem soodgovornosti tožnice. Drugotožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da tožnica kot peška ni ravnala dovolj skrbno, saj da ni bilo ovir, ki bi onemogočale normalen in varen prehod čez most, oziroma ovir, ki bi pomenile povečano tveganje za pešce; in da ni moč pričakovati, da bodo pločniki čisto ravni, da je bila pločevina na mostu rahlo dvignjena, pa se je videlo, zato je do škodnega dogodka prišlo zaradi ne dovolj previdne hoje tožnice. S tem je zatrjevala soodgovornost tožnice (171. člen OZ). Do teh trditev oziroma ugovorov se prvo sodišče ni opredelilo. V razlogih sodbe je sicer ugotovilo, da tožnica dvignjenega pločevinastega traku ni opazila, ni pa tega dejstva ocenilo z vidika zatrjevane soodgovornosti tožnice. S tem je zagrešilo tudi uradoma upoštevno kršitev: napačno je uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o vseh dejstvih, ki so odločilna za razsojo, jo je bilo potrebno razveljaviti v razmerju do obeh pritožnic in v tem obsegu vrniti v ponovno odločanje na prvo stopnjo (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče narediti zaključke o vseh pravno relevantnih dejstvih in ugotoviti, ali obstajajo razlogi, ki zaradi zatrjevanega soprispevka tožnice toženki delno razbremenjujejo odgovornosti ter koliko.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo glede na to, da je izpodbijana vmesna sodba v razmerju do tretjetožene stranke že pravnomočna, bo lahko prišlo do situacije, ko bo tretjetožena stranka, ki po temelju odgovarja 100 %, kot zavarovatelj odgovornosti drugotožene stranke morala tožnici plačati več kot druga toženka.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.