Jedro

Tožeči stranki pri utemeljevanju tožbenega zahtevka ni treba navesti pravne podlage. Navesti mora le pravno odločilna dejstva, pravo pa mora poznati sodišče, pri čemer je dolžno uporabiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na v postopku ugotovljena dejstva prišla v poštev. To pa ne pomeni, da sme stranka hkrati zatrjevati različna, med seboj celo nasprotujoča dejstva zato, da bo z njimi upravičila oziroma omogočila uporabo različnih pravnih podlag.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58414/2011 z dne 4. 5. 2011 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 2.413,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive in kontradiktorne trditvene podlage, s katero je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek. Pritožba odločitev prvostopnega sodišča napada kot preuranjeno, in meni, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze. Meni tudi, da je podala zadosti trditev, da bi sodišče prve stopnje zahtevek lahko vsebinsko obravnavalo.

5. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva uporabnino za električno dvigalo za obdobje od 5. 8. 2006 do 21. 1. 2011. V prvi vlogi je zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi; trdila, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, po katerem je tožeča stranka toženi stranki izročila v odplačno uporabo električno tovorno dvigalo za obdobje od 5. 8. 2006 do 21. 1. 2011 za ceno 57 EUR/na dan in da sta se dogovorili tudi o tem, da terjatev zapade v plačilo z dnem, ko bo tožena stranka dvigalo prenehala uporabljati in ga izročila tožeči stranki, kar je storila dne 21. 1. 2011. Tožena stranka je zanikala obstoj kakršnegakoli dogovora o uporabi dvigala, navedla pa je, da je od tožeče stranke dne 25.11.2007 kupila električno tovorno dvigalo za ceno 8.345,82 EUR, ki ga je direktor tožeče stranke dne 21.01.2011 protipravno odpeljal iz prostorov tožene stranke. Tožeča stranka je v drugi vlogi „prerekala navedbe tožene stranke“ in trdila, da tožena stranka priznava uporabo dvigala tožeče stranke v zadevnem obdobju in da je bila zato obogatena. Na naroku je na vprašanje sodišča, da naj pojasni, ali vztraja pri trditvah o dogovoru za odplačno uporabo dvigala ali zahteva uporabnino iz naslova neupravičene obogatitve, je navedla, da je zahtevek utemeljen na obeh pravnih in dejanskih podlagah. Na posebno vprašanje sodišča, ali terja uporabnino za dvigalo, ki je bilo potrditvah tožene stranke kupljeno, je odgovorila, da ne. V pritožbi pa trdi, da gre za zahtevek iz naslova razdrte pogodbe, ker da je tožeča stranka predmetno dvigalo prodala toženi stranki, vendar pa je bil kasneje ta pravni posel razvezan, ker tožena stranka ni plačala kupnine.

6. Te pritožbene trditve so nedopustne pritožbene novote, saj je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji izrecno zanikala, da je terjala uporabnino za dvigalo, ki ga je tožeča stranka prodala toženi. Pa tudi sicer je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je bila trditvena podlaga, s katero je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, nejasna, nepopolna (kljub pozivu k dopolnitvi) in kontradiktorna. Ne drži, da se zahtevek iz naslova zakupne pogodbe in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ne izključujeta. V celoti se izključujeta. Res je, da bi bilo v primeru, če je med strankama sporno zgolj, ali sta sklenili pogodbo o uporabi, zahtevku mogoče ugoditi bodisi na eni bodisi na drugi podlagi. Vendar pa pritožba prezre, da je bilo v obravnavnem primeru sporno tudi dejstvo uporabe dvigala tožeče stranke s strani tožene stranke, saj je tožena stranka trdila, da je v l. 2007 dvigalo kupila od tožeče stranke.

7. Tožeči stranki pri utemeljevanju tožbenega zahtevka ni treba navesti pravne podlage. Navesti mora le pravno odločilna dejstva, pravo pa mora poznati sodišče, pri čemer je dolžno uporabiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na v postopku ugotovljena dejstva prišla v poštev. To pa ne pomeni, da sme stranka hkrati zatrjevati različna, med seboj celo nasprotujoča dejstva zato, da bo z njimi upravičila oz. omogočila uporabo različnih pravnih podlag. S tem bo samo ustvarila zmedo, saj sodišče ne bo vedelo, katera (zatrjevana) dejstva naj v dokaznem postopku sploh preizkuša. Prav za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru, ko iz navedb tožeče stranke, ki jih je iz vloge v vlogo spreminjala, ni mogoče ugotoviti, na katerih konkretnih dejstvih utemeljuje svoj zahtevek. Zahtevek tožeče stranke je bil zaradi spreminjajočih se trditev nepopoln in ga je sodišče prve stopnje, potem, ko je tožečo stranko neuspešno pozvalo k dopolnitvi njenih navedb, utemeljeno zavrnilo. Pravilno je zaključilo, da je tožeča stranka trditve o sklenitvi dogovora o zakupu dvigala nadomestila s trditvami o uporabi dvigala brez pravnega temelja (tudi v pritožbi ne trdi več, da je bila med strankam sklenjena zakupna pogodba), pri čemer pa v smeri utemeljevanja obogatitvenega zahtevka ni navedla dovolj pravnorelevantnih dejstev, ki bi jih v dokaznem postopku bilo mogoče preizkusiti. Za preizkus „neupravičenosti pridobitve“ v smislu 190. člena OZ je treba navesti tako dejstva, ki izkazujejo „pridobitev“ kot tudi dejstva, ki izkazujejo „neupravičenost“ pridobitve. Pravilna je bila ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni konkretizirala, katero njeno dvigalo naj bi tožena stranka sploh uporabljala (poleg tistega, ki je bil predmet kupne pogodbe med strankama, in na katerega se po izrecni izjavi tožeče stranke tožbeni zahtevek ne nanaša). Poleg tega tudi ni pojasnila, na kakšen način je dvigalo tožeče stranke prešlo v posest tožene stranke in se tam obdržalo skoraj pet let. Teh pomanjkljivosti ne more sanirati v pritožbi, v kateri pa itak uveljavlja povsem nova in v postopku na prvi stopnji nezatrjevana dejstva.

8. Ker tudi ni razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.