Jedro

Pritožbenim izvajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dolžnikovo vsestransko prezadolženost, zaradi katere na TRR dejansko prejme le okoli 1.000,00 EUR plače mesečno, ni mogoče slediti. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim predlagatelj in njegovi družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva le pod pogojem, da predlagatelj izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Navedbe in dokaze, s katerimi glede določenega premoženja izkazuje obstoj pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, mora predlagatelj podati že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse in sodišče teh podatkov ne pridobiva po uradni dolžnosti (šesti odstavek 12.a člena ZST-1). Prav tako pa vloge, v kateri predlagatelj ne navede podatkov o premoženju, s katerim dejansko ne more razpolagati, ni mogoče šteti kot nepopolne vloge, zaradi česar ga sodišče tudi ni dolžno pozvati k dopolnitvi vloge z navedbo teh podatkov (tretji odstavek 12. člena ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog dolžnika z dne 24. 8. 2022 za oprostitev plačila sodnih taks v predmetnem postopku.

2. Zoper navedeni sklep je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil dolžnik in uveljavljal razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove vsestranske prezadolženosti, zaradi katere je dejansko izplačilo, ki ga prejme na svoj TRR in ki komaj presega znesek 1.000,00 EUR, bistveno nižje od njegove plače, ki sicer presega 2.000,00 EUR. S prejetim zneskom dolžnik in njegova nezaposlena žena komaj preživita iz meseca v mesec. Navedel je, da prezadolženost ni nastala po njegovi krivdi, ampak zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati, se pa vsestransko trudi, da bi jo zmanjšal, in sicer z rednimi mesečnimi odplačili dela dolgov. Prav tako si prizadeva, da obveznosti ne bi bile poplačane s prodajo stanovanja kot edinega nepremičnega premoženja, ki ga ima, in kjer imata z ženo tudi svoj dom. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti plačila sodnih taks v obravnavanem izvršilnem postopku, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih takse pravilno oprlo na podatke o obdavčljivih dohodkih dolžnika v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga (20. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi z drugim odstavkom 12.a člena ZST-1), ki jih je pridobilo z uradnim vpogledom v evidenco FURS (peti odstavek 12.a člena ZST-1). Ugotovilo je, da je dolžnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev prejel 2.096,38 EUR plače za mesec julij 2022, 2.046,52 EUR za mesec junij 2022 in 2.045,86 EUR za mesec maj 2022, kar v povprečju znaša 2.062,59 EUR (pravilno 2.062,92 EUR). Prav tako je ugotovilo, da je dolžnik v mesecu juliju 2022 prejel regres za letni dopust v višini 1.074,43 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri presoji upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse po določbah 11. člena ZST-1 utemeljeno oprlo na merila, ki jih za pridobitev brezplačne pravne pomoči določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z ZSVarPre in pravilno zaključilo, da dolžnikovi povprečni dohodki iz naslova plače presegajo 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre, ki je v času odločanja znašal 421,89 EUR (oziroma 2-kratnik 843,78 EUR), in da tudi upoštevaje dejstvo, da dolžnik preživlja brezposelno ženo, njegovi povprečni mesečni dohodki presegajo dvakratnik minimalnega dohodka zanj in njegovo ženo (tj. 1.687,56 EUR).

6. Pritožbenim izvajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati dolžnikovo vsestransko prezadolženost, zaradi katere na TRR dejansko prejme le okoli 1.000,00 EUR plače mesečno, ni mogoče slediti. Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim predlagatelj in njegovi družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva le pod pogojem, da predlagatelj izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih predlagatelj ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Navedbe in dokaze, s katerimi glede določenega premoženja izkazuje obstoj pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1, mora predlagatelj podati že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse in sodišče teh podatkov ne pridobiva po uradni dolžnosti (šesti odstavek 12.a člena ZST-1). Prav tako pa vloge, v kateri predlagatelj ne navede podatkov o premoženju, s katerim dejansko ne more razpolagati, ni mogoče šteti kot nepopolne vloge, zaradi česar ga sodišče tudi ni dolžno pozvati k dopolnitvi vloge z navedbo teh podatkov (tretji odstavek 12. člena ZST-1).

7. Iz plačilne liste za mesec julij 2022, ki jo je dolžnik priložil k predlogu za oprostitev plačila sodne takse, sicer res izhaja, da je v tem mesecu prejel dejansko izplačilo v znesku 1.057,05 EUR in ne celotnega zneska neto plače, ki jo je v izpodbijanem sklepu upoštevalo sodišče prve stopnje (2.096,38 EUR), saj je bil dolžniku odtegnjen znesek na račun plačila sindikalne članarine (19,47 EUR), znesek na račun poplačila po sklepu In 481/2012 za upnika A. (400,00 EUR), znesek na račun poplačila po sklepu VL 124638/2016 za upnika B. (387,42 EUR) in znesek na račun poplačila po sklepu VL 28170/2017 za upnika C. (360,27 EUR). Navedeno tako potrjuje pritožbene navedbe, da dolžnik na TRR prejema dejansko izplačilo v višini, ki le malo presega 1.000,00 EUR. Vendar pa zgolj to dejstvo ne utemeljuje zaključka, da z dohodkom nad tem zneskom dolžnik ne more razpolagati iz upravičenih razlogov, ki jih dolžnik oziroma njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji in da torej posledično dolžnikovih mesečnih dohodkov, ki presegajo znesek dejanskega mesečnega izplačila na TRR, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju dolžnikovega materialnega položaja, za kar si v pritožbi prizadeva dolžnik. Dolžnik, ki je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navedel le, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo preživljanje njega in njegove nezaposlene žene, v predlogu priloženi izjavi o premoženjskem stanju z dne 24. 8. 2022 pa zgolj pavšalno navedel, da dejansko izplačilo na njegov TRR znaša 900,00 EUR, namreč v predlogu za taksno oprostitev ni podal nobenih trditev (in tudi ne predlagal dokazov), na podlagi katerih bi bila v zvezi z dolžnikovimi dohodki, ki presegajo znesek dejanskega mesečnega izplačila na TRR, sploh mogoča presoja obstoja pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZIZ (tudi pritožbene navedbe o nekrivdno povzročeni prezadolženosti pa so ostale na povsem pavšalni ravni). Sodišče prve stopnje tako v zvezi z zneskom dolžnikovega mesečnega dohodka, ki presega znesek dejanskega izplačila na TRR, v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni imelo podlage za ugotavljanje obstoja morebitnih pogojev iz tretjega odstavka 12.a člena ZST-1. 8. Sicer pa je, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, v sodni praksi sprejeto ustaljeno stališče, da se upravičenost do oprostitve plačila sodne takse presoja brez upoštevanja prostovoljno prevzetih obveznosti, administrativnih in sodnih prepovedi (denarnih izvršb) ter da se tovrstne obveznosti, ki obremenjujejo plačo prosilca za oprostitev plačila sodne takse, ne odštevajo pri ugotavljanju njegovega mesečnega razpoložljivega dohodka.1 Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da dolžnik ni niti izkazal niti zatrjeval, da bi bila njegova plača morebiti obremenjena z obveznostmi iz 13. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) v zvezi z 11. členom ZSVarPre in drugim odstavkom 12.a člena ZST-1, za katere se mesečni dohodek pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev (oziroma v konkretnem primeru upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse) zmanjša. 9. Upoštevaje pojasnjeno in upoštevaje tudi relativno nizko višino sodne takse, v zvezi s plačilom katere je za dolžnika v tem postopku ob vložitvi ugovora po izteku roka in predloga za odlog izvršbe že nastala taksna obveznost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v 11. členu ZST-1 določeni pogoji za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse v obravnavani zadevi niso izpolnjeni in dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnilo.

10. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Ip 208/2020, VSL sklep II Cp 3388/2015, VSL Sklep II Cp 1701/2019, VSL sklep II Cp 1710/2014, VSM sklep I Ip 39/2022. Glede (ne)upoštevanja dolgov na splošno in kreditov pa še VSL I Cp 67/2021, VSL I Cp 552/2019, VSM I Cp 266/2018, VSL II Cp 519/2018, VSL I Cp 1964/2018, VSL I Cp 43/2016, VSL II Cp 157/2015, VSL I Cp 2569/2014, VSL I Cp 1065/2014, VSL I Cp 2958/2012, VSL II Cp 4164/2011.