Jedro

Odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 je tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 7. 3. 2025 (v nadaljevanju Zahtevek 2).

2.Toženka je ugotovila:

(i)da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 3. 4. 2023, pravnomočno zavrnjena z odločbo št. 1785/2023/10 (1222-05) z dne 14. 7. 2023 (16. 10. 2023 pravnomočna in 27. 10 2023 izvršljiva).

(ii)da je bil tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vložen 20. 11. 2023, s sklepom toženke številka 1785/2023/31 (1222-05) s 21. 11. 2023 zavržen (pravnomočen in izvršljiv 1. 12 2023)

(iii)da je tožnik 7. 3. 2025 vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Zahtevek 2), v katerem je v bistvenem navedel: da ima iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka; da nima novih dokazov ali dejstev, ki bi nastali po izdaji prvotne odločitve; da je leta 2019 umrla mama, oče je starejši, zato je tožnik, da bi pomagal očetu, odšel iz Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko); da je imel v Ljubljani punco, s katero sta živela skupaj, ki mu je, ko je šel v zapor, sporočila, da je noseča. Prijatelji so mu povedali, da ni rodila, na telefon pa se mu ni več oglasila; da Zahtevka 2 ni vložil prej, ker ni vedel, da lahko to stori. To je izvedel od ostalih tujcev ki se nahajajo v Postojni; Zahtevek 2 je vložil zato, ker je bolje, da umre v Republiki Sloveniji, da se ne želi vrniti v Maroko, kjer oče malo dela in preživlja tri sestre, dve pa sta že poročeni.

3.Toženka je ugotovila, da tožnik Zahtevek 2 vlaga iz istih razlogov kot prošnjo za mednarodno zaščito z dne 3. 4. 2023 in prvi zahtevek z dne 20. 11. 2023, saj je navedel dejstva, ki jih v prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji že navajal in ki so bila znana že pred izdajo odločbe pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite št 2142-1785/2023/10 (1222-05) in izpostavila, da je tožnik sam navedel, da nima nobenih dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe. Toženka je navedbo (povzeto) v zvezi nosečo prijateljico ocenila kot tako, da ne gre za okoliščino, ki bi povečala verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, saj se ne navezuje na razloge preganjanja ali resne škode. Po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel nobenih spremenjenih, novih okoliščin, ki bi bistveno povečale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, je toženka Zahtevek 2 na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

Tožnikove navedbe

4.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5.Tožnik vztraja pri svojih navedbah, kot jih je navedel v predhodnih postopkih. Opozarja na načelo nevračanja in meni, da bi ga sodišče tudi moralo upoštevati. Glede načela nevračanja je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik prosi, da se mu ponovno omogoči zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se mu pomaga, da si lahko uredi življenje.

Navedbe toženke

6.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

7.Ponavlja, da tožnik ne uveljavlja ničesar novega, kar ni že navajal in kar mu je bilo znano že pred izdajo odločbe pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite št. 2142-1785/2023/10 (1222-05) s 14. 7. 2023, zato ni pogojev, da se bi lahko ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka še navaja, da tožnikove navedbe niso take narave, da bi kazale na obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. V tem primeru tožnikove navedbe ne izkazujejo nobene od teh okoliščin. Slabe ekonomske razmere in zatrjevana močna korupcija v Maroku ne predstavljajo takih okoliščin. Toženka meni, da tožnik ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v Maroko grozila resna škoda v smislu ZMZ-1, saj se te navedbe ne nanašajo na konkretne grožnje ali druge hujše nevarnosti, ki bi upravičevale dodelitev mednarodne zaščite.

O sodni presoji

8.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1785/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

10.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.

Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.

11.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečala vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

12.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretizira nobenega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja. Tožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi bil preizkus sploh mogoč. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik ne uveljavlja nič novega, saj to tudi sam izjavi v upravnem postopku. Zaslišan v upravnem sporu tožnik izpove, da prosi za mednarodno zaščito tudi zato, (i) ker bi s partnerko, ki živi v Bosni in s katero je dobil otroka, živel raje v Sloveniji, ker je tu boljša oskrba, boljše bolnice in (ii) zato, ker ima v Sloveniji termin za operacijo leta 2027. Toženka pravilno pojasni, da ne gre za razloga, ki bi bistveno povečala verjetnost za dodelitev mednarodne zaščite in tudi po presoji sodišča ne gre za nova dejstva v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Zato je pravilna odločitev toženke, da tožnikovi razlogi v Zahtevku 2 nimajo nobene povezave z razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče pojasnjuje, da tožnikova želja živeti v Sloveniji in napovedana operacija, nista razloga za dodelitev ene od možnih oblik mednarodne zaščite, saj ni namen mednarodne zaščite, na kar pravilno opozori toženka, reševanje humanitarnih stisk. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

13.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

14.Na podlagi navedenega je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku 2 ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.

Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 7. 3. 2025.

15.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

3Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

4Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

5Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.