Jedro

S tem, ko je bil o ugotovitvah pri inšpekcijskem pregledu sestavljen zapisnik, na podlagi pripomb še dopolnilni zapisnik in nato izdana odločba, na katero je imel tožnik možnost pritožbe, ki jo je tudi izkoristil, je bila po presoji sodišča tožniku v celoti in skladno z določbami ZDavP dana možnost, da se udeležuje postopka, da se pri tem seznani z ugotovitvami davčnega organa ter da se o njih izjavi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je po opravljenem inšpekcijskem pregledu za leti 2002 in 2003 tožeči stranki z izpodbijano odločbo naložil: da plača davek od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 2 485 215,19 SIT (točka I/1 izreka), da plača davek od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 495 330,18 SIT (točka I/2 izreka), da plača razliko v višini akontacije davka od dobička pravnih oseb za prvih pet mesecev leta 2004 v znesku 165 110,08 SIT (točka I/4 izreka), s tem da mesečna akontacija za leto 2004 znaša 260 791,52 SIT (točka I/4 izreka), da plača razliko davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ugotovljeno za posamezne mesece v obdobju od aprila 2002 do oktobra 2002 (točka I/5 izreka), da plača prispevke delojemalcev za socialno varnost iz naslova bonitet, po vrstah in v zneskih, razvidnih iz točke I/6 izreka, da plača prispevke delodajalca za socialno varnost iz naslova bonitet po vrstah in v zneskih, razvidnih iz točke I/7 izreka, da plača davek od osebnih prejemkov v znesku 1 392 624,04 SIT (točka I/8 izreka) in da plača davek od osebnih prejemkov v znesku 2 942 526,97 SIT (točka I/9 izreka).

Iz razlogov izpodbijane odločbe v zvezi s 1. točko izreka sledi, da je tožnik za leto 2002 uveljavljal olajšavo iz naslova nakupa nepremičnine v A. v višini 11 387 346,00 SIT, kar je 40% vrednosti od skupnega zneska investiranih sredstev v višini 28 468 365,00 SIT (kupnina in stroški posredovanja). Po presoji davčnega organa prve stopnje je tožnik, glede na določbe 11. in 39. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 108/02 – v nadaljevanju: ZDDPO) olajšavo uveljavljal neupravičeno, saj je bilo v postopku na podlagi zbranih podatkov ugotovljeno, da je tožnik uporabljal kupljeno nepremičnino (apartma) v privatne namene, oziroma da se omenjeno osnovno sredstvo ni uporabljalo pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev. To je davčni organ ugotovil po tem, ko je pregledal predložene listine – kupoprodajno pogodbo za nakup apartmaja ter pisno obrazložitev direktorja tožeče stranke v zvezi z nakupom nepremičnine, upošteval naravo dejavnosti tožnika (mrežni marketing – pokrovitelj nosilcev posla) in način njegovega poslovanja (terensko delo, razpršenost krajev službenih potovanj ter stalni kraji predavanj, število in vrsta delovnih mest zaposlenih), okoliščino, da (po podatkih Občine B.) v letu 2002 in 2003 ni izkazoval prihodkov do oddajanja apartmaja, in pa opremo apartmaja, ki je namenjena daljši namestitvi, bivanju oziroma letovanju in ne za obiske poslovnih partnerjev ali za izvajanje predstavitev. Poslovne uporabe nepremičnine pa tožnik po presoji davčnega organa tudi ni uspel dokazati v pripombah na zapisnik. Ugotavlja se namreč, da pripombam priložene listine (izjave o prisotnosti) temeljijo na neresničnih izjavah oseb, ki naj bi bile prisotne na poslovnih srečanjih v A., glede voženj oziroma poti v A., ki so jih opravili zaposleni in ki so opisane v dopolnilnem zapisniku, pa se ugotavlja, da je bil njihov namen neposloven. Ker apartma v A. v pregledanem obdobju ni bil neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma za ustvarjanje prihodkov, davčni organ na podlagi določb SRS 1.1. in 11. člena ZDDPO tožniku v davčnem obračunu za leto 2002 tudi ni priznal stroškov amortizacije, ki izhajajo iz objekta in opreme, in ki (pravilno) znašajo skupaj 808 146,50 SIT. - Iz istih razlogov se tožniku ne priznajo stroški amortizacije za leto 2003 v višini 1 919 209,72 SIT, ki se nanašajo na objekt v A. in na opremo v objektu, kot to sledi iz obrazložitve k točkam I/2 do 4 izreka. - Poleg tega se zmanjšajo odhodki leta 2003 še za znesek 856 598,17 SIT iz naslova neupravičenega odpisa trgovskega blaga. Po zbranih podatkih je tožnik je kupil bazen s pripadajočo opremo kot trgovsko blago (za nadaljnjo prodajo). Montaža bazena, ki je bil edini bazen, nabavljen za trgovinsko dejavnost in ki fizično sploh ni bil dan na skladišče tožnika, pa je bila po ugotovitvah davčnega organa izvršena pred stanovanjsko hišo direktorja, kar kaže, da v resnici ni šlo za trgovsko blago in tožnik že ob nakupu ni imel namena bazen uporabiti za nadaljnjo prodajo. To pa pomeni, da ni bilo podlage ne za knjiženje vrednosti zaloge trgovskega blaga in ne za njen odpis (po temeljnici T-11 z dne 31. 12. 2003) ter s tem tudi ne za uveljavljanje davčnih odhodkov. - Kot davčno priznanega po ugotovitvah organa prve stopnje tudi ni mogoče šteti odhodka iz naslova drugih neobičajnih postavk v skupnem znesku 597 402,84 SIT, knjiženega na podlagi temeljnice T-05, ker ne gre za davčno priznani odhodek kontroliranega obdobja (leta 2003). - Glede na navedeno in s tem višjo davčno osnovo za leto 2003 pa so višje tudi akontacije davka za leto 2004, zaradi česar je tožnik dolžan plačati razliko, razvidno iz 4. točke izreka. - V zvezi s točko I/5 izreka se ugotavlja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV tudi za opravljene storitve in opremo za objekt v A., ki ga ni uporabil za opravljanje dejavnosti. Zato se mu v skladu s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02 – v nadaljevanju: ZDDV) v zvezi z 78. členom Pravilnika o DDV zmanjša vstopni davek po prejetih računih, navedenih v preglednici na 39. strani izpodbijane odločbe, v skupnem znesku 1 115 278,65 SIT. - V zvezi s točkami I/6 do 9 izreka pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da tožnik, kljub pozivu davčnega organa, ni predložil evidenc o uporabi službenih avtomobilov (Mercedes Benz CLK, Mercedes Benz ML in Porsche Carrera Cabrio) za leto 2002 ter da v knjigovodstvu ne zagotavlja ustreznih podatkov v zvezi z njihovo uporabo v smislu SRS 21.12. Iz izjave direktorja sledi, da vozila uporabljajo direktor, sin direktorja in C.C. Ugotavlja se, da gre za direktorja, ki je upokojen in dva zaposlena, ki večinoma opravljata delo, ki je povezano s stalno lokacijo, ki je na sedežu tožnika. Na lokaciji, kjer je evidentirana tudi nadstrešnica za vozila, je stalno bivališče direktorja. Razen tega so bile ugotovljene še druge okoliščine, ki kažejo na uporabo navedenih vozil v privatne namene oziroma za njihovo osebno rabo s strani direktorja in dveh zaposlenih. Takšna uporaba vozil se v skladu s 5. točko 17. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96 – v nadaljevanju: ZDoh) šteje za stimulacijo oziroma boniteto in kot taka predstavlja, skupaj s plačo, osnovo za davek od osebnih prejemkov. V osnovo za davek se šteje 2% knjižne vrednosti osebnega vozila mesečno, ob upoštevanju enakomernega amortiziranja in letne stopnje 15%. Na tej podlagi ter na podlagi podatkov o vrednosti vozil je bila izračunana boniteta za oba zaposlena (D.D. in C.C.), ki je bila nato prišteta za posamezni mesec k njuni plači, od skupnih zneskov pa obračunani prispevki za socialno varnost in drugi prispevki delodajalca in delojemalca ter davek od osebnih prejemkov za obe kontrolirani davčni obdobji (za leto 2002 in 2003). Za E.E. pa predstavlja obravnavana uporaba vozila za privatne namene prejemek v naravi, ki ima v skladu s 5. alineo prvega odstavka 16. člena ZDoh lastnost drugih prejemkov, ti pa se glede na 4. alineo 18. člena ZDoh obdavčijo po stopnji 25% od bruto osnove. Na podlagi danih pripomb je davčni organ zmanjšal obračun dajatev iz naslova bonitete za oba zaposlena, in sicer za meseca september in oktober 2002, za ostalo obdobje pa ugotavlja, da tožnik v skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 – v nadaljevanju: ZDavP) ni predložil dokaza, da službenih vozil za privatne namene ne uporablja.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka ni našel podlage za odpravo odločbe. Pravilna pa je odločitev tudi po vsebini. Soglaša z ugotovitvami in razlogi prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem davčne olajšave. Tožnik tudi v pritožbi ni izkazal, da je nepremičnino v A. uporabljal za opravljanje dejavnosti. Zato ni bil upravičen uveljavljati olajšavo. Iz istega razloga ni bil upravičen uveljavljati stroškov obračunane amortizacije za apartma in za opremo ter do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih za nabavo opreme in gradbena dela v apartmaju. - V zvezi z uporabo službenih vozil tožnik kljub pisni zahtevi organa prve stopnje med pregledom ni predložil zahtevane evidence. Evidenca oziroma listine, ki jih je predložil v pripombah na zapisnik, po ugotovitvah organa prve stopnje niso verodostojne, zato ne morejo biti podlaga za knjiženje v poslovnih knjigah in za priznanje davčnih odhodkov. Pritožbeni ugovori so zgolj pavšalni in se jih zato ne upošteva. Glede na listinsko neizkazane poslovne dogodke organ druge stopnje zavrne tudi predlog za zaslišanje zaposlenih. - V zvezi z odpisom trgovskega blaga – bazena drugostopni organ navaja, da so v skladu s SRS 4 trgovsko blago proizvodi, kupljeni za nadaljnjo prodajo, česar pa tožnik glede na ugotovitve med pregledom, ni izkazal. Tega tudi ne izkazuje v pritožbi. Zato ni pogojev za odpis trgovskega blaga, to pa pomeni, da mu prvostopni organ upravičeno ni priznal odhodkov iz tega naslova.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov in zaradi kršitev določb Ustave. Vztraja pri pritožbi in pri pritožbenih predlogih. V zvezi z davčnimi olajšavami navaja, da je bil namen nakupa nepremičnine poslovna raba in da je bil zato upravičen uveljavljati davčno olajšavo. S predloženo evidenco o zasedenosti in uporabi prostorov in z izjavami poslovnih partnerjev je dokazal namen uporabe za poslovno dejavnost. Stališče davčnega organa, da so izjave poslovnih partnerjev fiktivne, je v nasprotju z vsebino listin. Na verodostojnost poslovnih listin poslovnih partnerjev pa tožnik nima vpliva. Dejstvo je, da so se v A. opravljale prezentacije in poslovni sestanki. Gre za sestanke s tujci in poslovneži, medtem ko se za predavanja poslovnim začetnikom običajno najame dvorana F.F.F. Nakup prostorov v A. predstavlja poslovno odločitev. Tožnik želi širiti dejavnost še v Istro in Italijo. Za to, da naj bi prostore uporabljal v privatne namene, pa ni dokazov. Prav tako je upravičeno obračunal amortizacijo za poslovni prostor in za opremo ter zakonito uveljavljal vstopni DDV za storitve in opremo. Tožnik je šele iz dopolnilnega zapisnika izvedel, da so bile zaslišane priče ter izdani zapisniki. Zapisniki niso bili nikoli vročeni ne tožniku in ne pooblaščencu, zato ne poznata njihove vsebine in se o izvedenih dokazih nista mogla izjaviti. To je bistvena kršitev določb upravnega postopka in kršitev ustavne pravice do poštenega obravnavanja v postopku, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. - Za leto 2002 je bila dokumentacija uničena zaradi izliva vode in s tem zaradi višje sile. Potni nalogi za leto 2003 pa so verodostojni, ne glede na to, kdo jih je napisal. Tožnik je med postopkom dokazal, da je avtomobile uporabljal izključno v službene namene. Predložil je vse potrebne evidence in potne naloge za leto 2003, za leto 2002 pa predlaga zaslišanje vseh, ki so uporabljali vozila in poslovnih partnerjev po priloženem seznamu in ki bodo potrdili, da so bile poslovne poti dejansko opravljene. Tega dokaza davčni organ ni izvedel, zato je ostalo dejansko stanje tudi v tem pogledu nepopolno ugotovljeno. Na lokaciji ... ulica št. ... ima tožnik urejena parkirna mesta za vozila, zato se tam dejansko parkirajo. Nobeno vozilo pa se ni nikoli uporabljalo za osebne potrebe, saj imajo vsi zaposleni za to na voljo druga prevozna sredstva. Dodatne davčne obveznosti iz naslova osebnih prejemkov so zato tožniku naložene brez pravne podlage. V vsakem primeru pa tako osebni prejemki kot naloženi prispevki predstavljajo davčno priznan odhodek, za kar naj se zniža davčna osnova. - Bazen s pripadajočo opremo je bil kupljen v letu 1998 in je bil v letu 2003 knjigovodsko odpisan, ker je bil v celoti uničen. Zato gre po navedbah tožnika (tudi) v tej zvezi za upravičene davčne odhodke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo obe stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah in predlogih. Tožeča stranka še posebej poudari, da se v postopkih inšpiciranja pogosto in tako tudi v tem primeru krši pravica stranke do izjave. Dokazi se izvajajo tako, da stranka z njihovim izvajanjem ni niti seznanjena niti ji niso vročeni zapisniki o zaslišanju. Zato predlaga, da sodišče zasliši priče, ki so bile v davčnem postopku zaslišane brez njene udeležbe. V zvezi s prekvalifikacijo stroškov v osebne prejemke pa tožeča stranka meni, da bi morali bi ji morali biti le-ti priznani kot odhodek, ki znižuje davčno osnovo. - Tožena stranka nasprotno meni, da z zaslišanjem prič v davčnem postopku ni prišlo do posega v procesne pravice tožeče stranke. Zaslišanje prič je predlagala tožeča stranka v pripombah na zapisnik. Davčni organ je sledil dokaznemu predlogu. Z zaslišanjem so se preverile tožnikove pripombe na zapisnik. Tožeča stranka je bila seznanjena z rezultatom zaslišanj z vpogledom oziroma z možnostjo vpogleda v upravne spise, z dopolnilnim zapisnikom in z odločbo. Zato ni podana kršitev načela zaslišanja stranke. Gre za postopanje, ki je skladno z določbami ZDavP in pri katerem davčni organ zbira dokaze ter o ugotovitvah seznanja davčnega zavezanca z zapisnikom. Za davčno priznavanje prekvalificiranih povračil stroškov pa po že zavzetih stališčih sodne prakse ni pravne podlage.

Tožba ni utemeljena.

Zmanjšanje davčnih odhodkov iz naslova drugih neobičajnih postavk ni sporno, odločitev pa je, ko se jo preizkusi po uradni dolžnosti, pravilna.

Pravilna je, po presoji sodišča tudi odločitev, da se kot davčni odhodek ne prizna odpis trgovskega blaga – bazena. Med strankama namreč ključne dejanske ugotovitve v tej zvezi niso sporne. Tako ni sporno, da se tožnik s prodajo tovrstnega blaga ni ukvarjal in da je bil omenjeni bazen edini tovrstni artikel, kupljen za nadaljnjo prodajo. Predvsem pa ni sporno, da ni bil bazen nikoli skladiščen ter da je bil takoj po nakupu montiran (vkopan) pred stanovanjsko hišo na naslovu ... ulica št. ..., G., kjer imajo prijavljeno stalno bivališče direktor tožeče stranke in dva zaposlena. S tem je postal bazen uporaben za kopanje, obenem pa ga ni bilo več mogoče prodati naprej v nespremenjeni obliki, kot to utemeljeno ugotavlja davčni organ v dopolnilnem zapisniku in v izpodbijani odločbi. To pa, ob upoštevanju vseh ostalih, že navedenih okoliščin pomeni, da pri bazenu ne gre za trgovsko blago v smislu SRS 4 (kot kupljen proizvod, namenjen prodaji oziroma zaloga takšnega blaga) ter da zato tudi ni podlage za njegov odpis in s tem za uveljavljanje davčnih odhodkov iz tega naslova.

Glede prostorov v A. pa iz spisov kot nesporno sledi, da gre za apartma v bungalovu, ki meri 46m2 in ki obsega zunanje stopnišče, teraso, bivalno kuhinjo, dnevno sobo, WC, kopalnico, spalnico in teraso. Nesporna je tudi oprema, ki ustreza opremi počitniškega stanovanja, saj vključuje med drugim kopalniško opremo, pralni stroj in spalnico. Razen tega davčni organ ugotavlja še druge okoliščine, zlasti v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožnika, ki kažejo na to, da kupljeni apartma ni namenjen za poslovno dejavnost, kot npr. da je delo terensko, da so službena potovanja krajša in da so razpršena po Sloveniji in Hrvaški, da tožnik prihodkov iz Italije ne izkazuje, da tudi ne izkazuje prihodkov iz naslova oddajanja apartmaja ter da ima, z ozirom na naravo dejavnosti in število zaposlenih, ustrezne poslovne prostore na sedežu družbe v G. Po drugi strani pa uporaba prostorov za poslovna srečanja s poslovnimi partnerji, ki jo zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v pritožbi, ni verodostojno izkazana. Pisne izjave o prisotnosti na poslovnih srečanjih oziroma sestankih, ki jih je predložila tožeča stranka v pripombah na zapisnik in s katerimi dokazuje poslovno uporabo prostorov, je namreč prvostopni organ preizkusil z zaslišanjem posameznih udeležencev, verodostojnost njihovih izpovedb pa je preizkusil še s pregledom njihove knjigovodske dokumentacije o opravljenih službenih poteh. Pri tem je ugotovil, da izjave o prisotnosti, ki so jih (pisno in ustno) dali posamezni udeleženci z listinami niso ustrezno podprte, oziroma da so izpovedbe prič neresnične. Pri pregledu potnih nalogov in obračunov kilometrin oseb, ki naj bi bile navzoče na poslovnih srečanjih, je namreč ugotovil, da službene poti v kritičnih dneh niso evidentirane ali pa da so bile opravljene drugje, oziroma da je dokumentacija v tem pogledu nepopolna. Res je sicer, da tožnik nima vpliva na verodostojnost listin poslovnih partnerjev, vendar pa to za presojo predloženih dokazov ni bistveno. Za posamezne osebe, ki naj bi bile navzoče, pa je davčni organ ugotovil celo, da ne gre za poslovne partnerje sploh ter da tožnik z njimi poslovno ne sodeluje. Obenem pa se za opravljene poti direktorja in zaposlenih v smeri A., preko evidence prehodov cestninskih postaj in evidenc o točenju goriva, ugotavlja, da potovanja niso bila evidentirana kot službena, da so bile pogostejša poleti in v času praznikov, da so večinoma trajala več dni in da stroškov prenočišč takrat ni bilo. To pa po presoji sodišča, ob upoštevanju še drugih okoliščin, ugotovljenih pri pregledu, potrjuje zaključek davčnih organov, da se nepremičnina v A. ne uporablja za opravljanje dejavnosti, ampak da se uporablja za zasebne namene. Čim pa je tako, je odločitev davčnih organov, po kateri se tožniku ne prizna davčna olajšava (v letu 2002), amortizacija (za obe davčni obdobji) in odbitek vstopnega DDV, pravilna in zakonita.

Pravilno pa je odločeno tudi glede obračuna davka od osebnih prejemkov in prispevkov. Pravilna in v podatkih spisov je utemeljena ugotovitev, da tožnik ni predložil verodostojnih evidenc o uporabi službenih avtomobilov. Sprva (med pregledom) je namreč navedel, da evidenc sploh nima in jih tudi, kljub izdanemu sklepu, ni predložil. Za tiste evidence oziroma listine, ki jih je predložil v pripombah na zapisnik, pa je bilo ugotovljeno, da so sestavljene naknadno, da ne vsebujejo podatkov o uporabi konkretnih vozil, da se podatki ne ujemajo, oziroma da so podatki nelogični, kar vse je podrobno in po posameznih pregledanih listinah navedeno v tabeli na straneh od 30 do 42 v dopolnilnem zapisniku o pregledu. Sicer pa tožnik dejanskim ugotovitvam v tej zvezi (glede pomanjkljivosti posameznih listin in evidenc) ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja dejanskim ugotovitvam v zvezi z lokacijo in uporabo nadstrešnice, pa o tem, da uporabniki vozil (v kontroliranem obdobju) niso imeli lastnih avtomobilov in da niso prejemali povračil za stroške prevoza na delo in z dela. Trdi le, da se nobeno od vozil ni nikoli uporabljalo za osebne potrebe. Tega pa, glede na povedano, z listinami ni dokazal, čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Z ozirom na opisane pomanjkljivosti pri vodenju evidenc, izjave prič niso dovolj. Drugostopni organ zato utemeljeno zavrne dokazni predlog za njihovo zaslišanje. Iz istega razloga zavrača enak tožbeni predlog tudi sodišče. To pa je že dovolj za to, da se uporaba vozil šteje za boniteto in da kot taka podleže obdavčenju in plačilu prispevkov na podlagi določb ZDoh in ZPSV, ki jih pravilno in izčrpno citira že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Že drugostopni organ pa utemeljeno zavrne tudi tožbeni ugovor, da je potrebno obračunane obveznosti za osebne prejemke in prispevke za socialno varnost upoštevati kot davčno priznan odhodek in s tem kot podlago za znižanje davčne osnove.

Glede vodenja postopka pa iz spisov sledi, da ga je davčni organ vodil po določbah ZDavP. O ugotovitvah pri inšpekcijskem pregledu je bil sestavljen zapisnik, na podlagi pripomb še dopolnilni zapisnik in nato izdana odločba, na katero je imel tožnik možnost pritožbe, ki jo je tudi izkoristil. Na ta način je bila po presoji sodišča tožniku v celoti in skladno z določbami ZDavP dana možnost, da se udeležuje postopka, da se pri tem seznani z ugotovitvami davčnega organa ter da se o njih izjavi. Ovire, da se udeležuje postopka, ni bilo – tudi, ko je šlo za preverjanje pripomb na zapisnik. Z ugotovitvami se je seznanil na način, ki ga določa ZDavP, to je preko zapisnika, v katerem so zbrane ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ pri pregledu. Vročen pa mu je bil tudi dopolnilni zapisnik, ki vsebuje vse ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ, ko je preverjal tožnikove pripombe na zapisnik, vključno z rezultati zaslišanja prič in navzkrižnim preverjanjem njihovih izjav. Tožnik zato ne more uspešno uveljavljati, da vsebine zapisnikov o zaslišanju prič ne pozna in da se zato ni mogel izjaviti o izvedenih dokazih. Še posebej to velja za zapisnike o zaslišanju prič, iz katerih izhaja, da so vse osebe potrdile prisotnost v tožnikovem objektu v A. in s tem tožnikove navedbe (o poslovni rabi prostorov) v pripombah na zapisnik. Drugače kot navaja in dokazuje tožnik v pripombah na zapisnik, izhaja šele iz zapisnikov o pregledu dokumentacije pri teh osebah. Tem ugotovitvam, ki so v celoti povzete v dopolnilnem zapisniku, pa tožnik vsebinsko ne ugovarja in jim tudi ni ugovarjal v davčnem postopku (v pritožbi). Ker je v ZDavP kot posebnem zakonu predpisano tudi, da pripombe k dopolnilnem zapisniku niso dopustne, pa kot bistvene kršitve pravil postopka tudi ni mogoče šteti okoliščine, da se tožnik ni mogel izjaviti o izvedenih dokazih in o ugotovitvah, ki jih vsebuje dopolnilni zapisnik, še pred izdajo odločbe. Po presoji sodišča pa tudi ni podana zatrjevana kršitev ustavnih pravic, saj je postopek inšpiciranja potekal po pravilih, predpisanih z zakonom (ZDavP), tožnik pa je glede na opisano vsebino dopolnilnega zapisnika in izpodbijane odločbe in glede na možnosti, ki jih daje pritožba (238. člen ZUP), vsem relevantnim dejanskim ugotovitvam, ki jih vsebuje dopolnilni zapisnik, lahko učinkovito ugovarjal v pritožbi zoper izpodbijano odločbo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.