Jedro

Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je sicer res mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere, (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja), vendar toženčev primer ni izjemen.

Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da samo toženčev bistveno večji delovni prispevek pri gradnji počitniške hišice ne predstavlja izjemne situacije, ki bi narekovala določitev različnega deleža na tej hišici od deleža na drugih predmetih skupnega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob nespornem obsegu skupnega premoženja pravdnih strank o tožničinem tožbenem zahtevku in o toženčevem nasprotnem tožbenem zahtevku odločilo tako, da je ugotovilo, da spada v njuno skupno premoženje počitniška hišica s pripadajočo parcelo, garaža s pripadajočim stavbiščem, osebni avto (premoženje, zajeto v tožbenem zahtevku) in oprema stanovanja in počitniške hišice (premoženje, zajeto v nasprotnem tožbenem zahtevku). Tožničin delež na tem premoženju je določilo v višini 44/100, toženčev pa 56/100. Višji tožbeni zahtevek (dajatveni za izstavitev zemljiškoknjižne listine v zvezi z nepremičninama in presežni za tožničin delež do 1/2) in višji nasprotni tožbeni zahtevek (presežni za toženčev delež na premičninah v stanovanju in na premičninah v počitniški hišici do 3/4) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo glede določitve tožničinega deleža na počitniški hišici in tožničino pritožbo glede pravdnih stroškov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o njegovi pritožbi, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se ugotovi, da znaša njegov delež na počitniški hišici 3/4, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Toženec se ne strinja s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da je skupno premoženje enovit materialnopravni pojem, zaradi česar je treba določiti enoten delež na vsem skupnem premoženju. Skupno premoženje se pridobiva v najrazličnejših okoliščinah in finančno materialnih zmožnostih posameznega zakonca, torej z različnimi prispevki zakoncev. Posamezne pridobljene stvari so zato pravno samostojne. Res je sicer treba opraviti celovito presojo vseh razmerij v celotnem obdobju pridobivanja skupnega premoženja, vendar je sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi ugotovilo, da je bil toženčev prispevek pri gradnji počitniške hišice bistveno večji od prispevka k ostalemu skupnemu premoženju. Zato toženec uveljavlja, da so izpolnjeni pogoji za odstop od načela pravne celovitosti skupnega premoženja in graja drugačno stališče obeh sodišč. Materialno pravo sta sodišči zmotno uporabili, ker nista v zadostni meri upoštevali nadurnega, terenskega in "fuš" dela toženca, kar bi potrdila predlagana priča, ki je sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati. Počitniška hišica je bila pridobljena v drugačnih okoliščinah od ostalega skupnega premoženja, kar pogojuje odločitev o drugačnem deležu pravdnih strank na njej od njunega deleža na preostalem skupnem premoženju. Toženec se sklicuje na pritožbeno sodno odločbo, ki potrjuje sodno prakso, da je možen različen lastninski delež zakoncev na predmetih skupnega premoženja. Izpodbijana odločitev je napačna tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo ključnih prič, ki bi potrdile toženčev zaslužek v obdobju izgradnje počitniške hišice in tožničino nesodelovanje pri gradnji.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da po tretjem odstavku 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in pravdne stranke vezani na tiste dejanske ugotovitve, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. Toženec se torej v reviziji ne more uspešno sklicevati, da naj bi predlagana priča povedala o možnosti večjega zaslužka z nadurnim in terenskim delom ter s tako imenovanim fuš delom v obdobju, ko je toženec delal pri K., torej pred pričetkom gradnje. Tega zaslužka toženec ni dokazal, niti ni v postopku pred prvim in pritožbenim sodiščem navajal zadosti določne trditvene podlage o tej okoliščini. V reviziji še neutemeljeno zatrjuje, da naj sodišče ne bi zaslišalo ključnih prič o toženčevem zaslužku in tožničinem nesodelovanju v obdobju same izgradnje počitniške hišice. Te priče je sodišče zaslišalo in sprejelo določene dokazne ugotovitve, ki predstavljajo dejansko podlago za odločanje v tem sporu.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč sta pravdni stranki v obdobju 35 let trajajoče zakonske zveze pridobili določeno skupno premoženje, katerega obseg med njima niti ni bil sporen. Obe sta bili redno zaposleni, toženčev osebni dohodek je bil v obdobju od leta 1970 do 1989 nekoliko višji, saj je razmerje osebnih dohodkov v tem času znašalo v povprečju 44:56 v toženčevo korist. Tudi po toženčevi izpovedi je bila skrb za varstvo in vzgojo skupnega otroka, rojenega leta 1955, prvenstveno tožničina. Ona je tudi skrbela za potrebe skupnega gospodinjstva in delala na vrtu. V zvezi z gradnjo počitniške hišice je toženec tožnici priznal, da je včasih kaj malega pomagala. Na podlagi izpovedi prič in toženca je sodišče ugotovilo bistveno večji toženčev delovni angažma in tudi nekaj večji finančni angažma pri gradnji počitniške hišice, kar bi lahko pogojevalo toženčev večji delež na tej nepremičnini, vendar pa je sodišče istočasno poudarilo tožničin prispevek z delom v gospodinjstvu in varstvo in vzgojo otroka, zlasti pa je poudarilo, da je skupno premoženje nedeljiv materialnopravni pojem, ki zahteva določitev enotnega deleža na vseh njegovih predmetih. Ob nadaljnji ugotovitvi, da sta pravdni stranki pri pridobivanju preostalega skupnega premoženja prispevali v enakem razmerju, je sodišče ocenilo, da je v tej zadevi toženčev večji prispevek k nastanku počitniške hišice in tožničin prispevek v delu in prizadevanju v gospodinjstvu ter varstvu in vzgoji otroka mogoče enačiti. Zato je za vse predmete skupnega premoženja določilo deleža pravdnih strank v razmerju njunih osebnih dohodkov. S takim pristopom in odločitvijo se je sodišče druge stopnje strinjalo in v odgovor na toženčeve pritožbene trditve poudarilo nemerljivost nekaterih prispevkov zakoncev pri nastajanju skupnega premoženja ter načelo o pravni celovitosti tega premoženja, od katerega je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, tak pa toženčev primer ni.

Pravna podlaga za odločitev o deležu na skupnem premoženju, kadar zaradi spora zakoncev ni mogoče uporabiti zakonske domneve o njunem enakem deležu, je v merilih iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b.).

Poleg dohodka zakoncev sodišče upošteva tudi druge okoliščine, kot so medsebojna pomoč zakoncev, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako opredeljena merila narekujejo celovito presojo razmerij med zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje zakoncev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, pridobivanje dodatnih kvalifikacij zakoncev, njuno šolanje, študij, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja tudi ni mogoče natančno izmeriti. Pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je sicer res mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere, ki jih je omenilo tudi sodišče druge stopnje (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja), vendar toženčev primer ni izjemen. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da samo toženčev bistveno večji delovni prispevek pri gradnji počitniške hišice ne predstavlja izjemne situacije, ki bi narekovala določitev različnega delaža na tej hišici od deleža na drugih predmetih skupnega premoženja. Taka situacija v vsakodnevnem življenju ni neobičajna, saj tudi v drugih primerih možje mnogokrat znatno več fizično in organizacijsko delajo pri sami izgradnji hiše od žena, ki pa se bolj angažirajo pri drugih nalogah, pomembnih za dobro funkcioniranje družine. Pritožbena sodna odločba, na katero se toženec v reviziji sklicuje, potrjuje le možnost določitve različnih deležev na posameznih predmetih skupnega premoženja, ni pa primerljiva z načinom in oblikami pridobivanja skupnega premoženja, kot so bili ugotovljeni v tej pravdni zadevi.

Ob pravilnem izhodišču obeh sodišč o pravni celovitosti skupnega premoženja se je toženčev večji prispevek pri pridobitvi počitniške hišice moral odraziti na vseh predmetih skupnega premoženja pravdnih strank. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako izhodišče v postopku na prvi stopnji imel tudi sam toženec, saj je zatrjeval, da znaša njegov delež na vsem premičnem in nepremičnem premoženju 3/4, ne pa, da je njegov delež na počitniški hiši večji in različen od deležev na drugem premoženju. Pri pritožbenem in revizijskem izpodbijanju je prezrl to izhodišče in zahteval določitev večjega deleža le na počitniški hišici. Revizijski poseg v tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki ni bil izpodbijan v pritožbenem postopku, ni mogoč. Gre za del, v katerem se je toženčev večji delovni prispevek pri gradnji počitniške hišice odrazil v njegovem večjem deležu tudi na vseh ostalih predmetih skupnega premoženja. Če bi revizijsko sodišče glede na revizijsko izpodbijani del poseglo v odločitev o višini deleža na sami počitniški hišici, pa bi to pomenilo, da bi bil toženčev večji delovni prispevek pri gradnji počitniške hišice dvakrat upoštevan.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano določitvijo deleža pravdnih strank materialnopravno pravilno ovrednotilo vsa merila prej navedene zakonske določbe.

Materialnopravno pravilna je zato tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe.

Uveljavljani revizijski razlog po vsem obrazloženem ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo toženčevo revizijo.