Jedro

Sklep o nadaljevanju postopka se lahko izda tudi tako, da ga sodišče razglasi na naroku. V takem primeru ima razglašeni sklep nasproti strankam učinek takoj, ko je razglašen. Za izdajo sklepa na naroku z njegovo razglasitvijo pa morajo biti izpolnjeni pogoji, da se narok sploh lahko opravi. Če teh pogojev ni, potem ni mogoče šteti, da se je prekinjeni postopek na naroku nadaljeval.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnika sta od toženke zahtevala overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi z dne 1.4.1989, s katero je toženka tožnikoma prodala del svojega solastninskega deleža (ki v naravi predstavlja stanovanje) na nepremičnini v vl. št. 554 k.o..., sicer bo overitev njenega podpisa nadomestila sodba. Toženka se je branila, da kupnina ni v celoti plačana. Ker je toženka 21.2.1998 umrla, njen pooblaščenec pa je kasneje, to je na naroku 2.6.1999 odpovedal pooblastilo, je sodišče najprej postopek prekinilo, kasneje pa na dne 2.10.2002 opravljenem naroku izvedlo dokazni postopek in izdalo sodbo. Z njo je zavrnilo tožbeni zahtevek proti pokojni toženki, zavrnilo pa je tudi tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek proti njenemu dediču. Glavni poudarek prvostopenjske sodbe je v razlogih, da pokojna toženka ne more overiti svojega podpisa, njen dedič pa tudi ne, ker ni prodajalec.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ocenilo je, da uveljavljana procesna kršitev ni utemeljena, sodba pa je tudi materialnopravno pravilna, ker overitev podpisa na pogodbi pri notarju že pojmovno lahko stori samo podpisnik osebno.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija sodbi obeh sodišč v celoti, uveljavlja več procesnih kršitev in predlaga razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po povzemanju poteka postopka poudarja, da sodišče po prekinitvi postopka ni izdalo sklepa o njegovem nadaljevanju, pač pa je odločilo na naroku 2.10.2002, na katerega je vabilo tudi odvetnika pokojne toženke in pri tem očitno prezrlo njegovo odpoved pooblastila na naroku 2.6.1999. Zato je pri odločanju o tožbenem zahtevku proti pokojni toženki prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na ta narok je vabilo tudi toženkinega dediča, za katerega se je vabilo vrnilo ne vročeno z oznako "preseljen", nato pa je odredilo vabljenje z nabitjem na sodno desko. Na tem naroku sta tožnika prvič uveljavljala podrejeni tožbeni zahtevek proti dediču, ki pa zaradi opuščene vročitve ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res dedič stranke, ki med pravdo umre, pa nima pooblaščenca, vstopi v pravdo s trenutkom smrti stranke, vendar je za njegov formalen vstop v pravdo potrebno, da je obveščen o tem, da teče pravda, o zahtevkih in narokih, obveščen in vabljen pa mora biti v skladu s 142. členom ZPP. Dedič in po tako imenovanem na novo postavljenem podrejenem zahtevku tudi toženec, pa ni bil obveščen niti o samem postopku niti o podrejenem tožbenem zahtevku.

Obe sodišči sta storili tudi relativne procesne krštive iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo tretjega odstavka 208. člena ZPP ter neuporabo prvega in drugega odstavka 207. člena ZPP, prvega in četrtega odstavka 208. člena ZPP ter drugega odstavka 280. člena ZPP, kar vse je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb. V tej zadevi bi se postopek v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP lahko nadaljeval, če bi dedič pokojne toženke prevzel prekinjeni postopek, ali če bi ga sodišče povabilo, da to stori. Ker do tega ni prišlo, še niso bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka. Sklicevanje na tretji odstavek 208. člena ZPP in na predlog tožnikov je zmotno, ker je obravnavana situacija urejena v prvem odstavku istega člena. Po drugem odstavku 207. člena ZPP sodišče ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler traja prekinitev postopka, zato sodba ne bi smela biti izrečena. Ne glede na to pa je tudi v primeru izpolnjevanja pogojev za nadaljevanje postopka prišlo do relativne procesne kršitve. Roki, ki so zaradi prekinitve postopka nehali teči, začnejo po četrtem odstavku 208. člena ZPP za prizadeto stranko v celoti teči znova od dneva, ko ji sodišče vroči sklep o nadaljevanju postopka. Ker ta sklep ni bil izdan, je tožeči stranki rok za pripravo na glavno obravnavo začel teči šele na samem naroku 2.10.2002. Na njem je tožeča stranka prosila za dodelitev primernega roka za modifikacijo tožbenega zahtevka, vendar je sodišče njen predlog, kljub drugemu odstavku 280. člena ZPP, zavrnilo in tožeči stranki s tem odvzelo čas za pripravo na glavno obravnavo.

Zahteva je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije proti pravnomočni sodni odločbi sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje ali le proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje. V primerjavi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom same stranke je vrhovno sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve vezano izključno le na tiste razloge, ki jih zahteva uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP). Zato se v obravnavani zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava, pa tudi ne z vprašanjem tistih procesnih kršitev, ki v zahtevi niso uveljavljane.

Vrhovno sodišče tako lahko v tej zadevi glede na vsebino zahteve presoja tiste v njej uveljavljane procesne kršitve, ki jih je presojalo pritožbeno sodišče, in sicer ali v okviru pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev ali v okviru uradnega pritožbenega preizkusa, ter pravilnost pritožbene presoje o procesnih kršitvah. V zvezi s prvimi procesnimi kršitvami je vrhovno sodišče najprej presojalo trditev, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka, zaradi česar sta obe sodišči kršili tudi drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče pri tem sicer ne more pritrditi stališču zahteve, da je pri prekinitvi postopka zaradi smrti stranke, ki v pravdi nima pooblaščenca, mogoče postopek nadaljevati le, če ga dedič stranke prevzame ali če ga k temu povabi sodnik, ne pa na predlog stranke. Določba tretjega odstavka 208. člena ZPP je jasna, po njej se prekinjeni postopek v vseh primerih nadaljuje na predlog stranke, takoj ko preneha razlog za prekinitev. Tudi če navedena določba ne bi bila jasna, bi njena razlaga pripeljala do enakega rezultata. V prvih dveh odstavkih navedenega člena so urejeni pogoji za nadaljevanje postopka v primerih prekinitve iz določenih razlogov. Če bi zakonodajalec želel v tretjem odstavku določiti pogoje za nadaljevanje postopka, do prekinitve katerega je prišlo iz ostalih razlogov, bi prav tako kot v prvih dveh odstavkih navedel razloge z označbo ustreznih zakonskih določb ali pa bi uporabil besede "v vseh drugih primerih" in torej ne bi uporabil besed "v vseh primerih".

Poleg tega ni videti nobenega razumnega razloga za zakonodajalčev namen, da naj bi v nasprotju s prejšnjo ureditvijo v primeru prekinitve zaradi smrti stranke, ki v pravdi ni imela pooblaščenca, v novem zakonu izključil možnost nadaljevanja postopka na predlog stranke.

Pač pa vrhovno sodišče ugotavlja, da so, v zvezi s trditvijo o neobstoju pogojev za nadaljevanje postopka in o nedovoljenih pravdnih dejanjih sodišča v fazi prekinjenega postopka, utemeljena opozorila zahteve, da odvetnik pokojne toženke na zadnjem naroku ni imel več pooblastila za zastopanje, ker ga je odpovedal, dedič pokojne toženke pa ni bil pravilno vabljen. Iz podatkov spisa jasno izhaja, da pooblaščenec po odpovedi pooblastila pokojni toženki ni zatrjeval in tudi ne izkazal obstoja pooblastilnega razmerja z njenim dedičem.

Sodišče prve stopnje je sicer dediča (kateremu do takrat ni bila poslana še nobena sodna pošiljka) vabilo na narok za dne 2.10.2002, vendar zaradi dedičeve domnevne preselitve neuspešno, nato pa je nepravilno odredilo vabljenje z nabitjem na sodno desko (dedič ni kršil obveznosti iz prvega odstavka 145. člena ZPP, ker ga sodišče o postopku še ni obvestilo). To pa pomeni, da ni bilo pogojev za opravo naroka, na katerem je sodišče (neformalno) nadaljevalo postopek.

Sklep o prekinitvi postopka in tudi sklep o njegovem nadaljevanju sta sklepa, ki ju sodišče običajno izda pisno, saj je proti obema dovoljena pritožba. Tak sklep pa se lahko izda tudi tako, da ga sodišče razglasi na naroku. V takem primeru ima razglašeni sklep nasproti strankam učinek takoj, ko je razglašen (iz 329. člena ZPP). Za izdajo sklepa na naroku z njegovo razglasitvijo pa morajo biti izpolnjeni pogoji, da se narok sploh lahko opravi. Če teh pogojev ni, tako kot je bilo v obravnavani zadevi, potem ni mogoče šteti, da se je prekinjeni postopek na naroku nadaljeval (šteti zato, ker prvostopenjsko sodišče na naroku niti ni razglasilo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka, ampak je narok opravilo tako, kot da prekinitve postopka sploh ne bi bilo).

Utemeljeno je torej stališče zahteve, da zaradi prekinjenega postopka sodba ne bi smela biti izdana, ker sodišče v tej fazi ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 207. člena ZPP, kar je seveda vplivalo na zakonitost sodbe, lahko pa tudi na njeno pravilnost. Zato je podana v zahtevi uveljavljana relativna procesna kršitev pred sodiščem prve stopnje. Tožnika sta se v pritožbi proti zavrnilni sodbi tudi sklicevala na drugi odstavek 207. člena ZPP in opisno pojasnila, da sodišče ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka, čeprav bi ga moralo, zaradi česar je opravilo narok in izdalo sodbo v fazi prekinitve postopka. Drugostopenjsko sodišče je na kratko odgovorilo, da sodba ni bila izdana v fazi prekinitve, saj sta tožnika predlagala nadaljevanje postopka, poleg tega pa ne izdaja sklepa o nadaljevanju postopka, ki je le deklaratorne narave, ne predstavlja relativne procesne kršitve. To stališče je preozko in zato zmotno, saj je lahko npr. predlog stranke neutemeljen, lahko pa je nezakonit ali nepravilen tudi sklep sodišča o nadaljevanju postopka in je zato tudi proti takemu sklepu dovoljena pritožba (211. člen ZPP in 363. člen ZPP).

Ker zahteva obema sodiščema utemeljeno očita ugotovljeno procesno kršitev, se vrhovno sodišče z drugimi zatrjevanimi procesnimi kršitvami ni ukvarjalo. Na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP je odločilo kot v izreku tega sklepa.